Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča zgoraj navedeno zdravniško potrdilo nesporno izkazuje, da so pri zakonitem zastopniku dolžnika obstajali opravičljivi razlogi za preložitev naroka. Ker dolžnik ni imel pooblaščenca (odvetniška družba XY, o.p.- d.n.o. iz Ljubljane je pooblastilo odpovedala že 2.11.2005, kar je več kot tri mesece pred narokom) je prvostopno sodišče s tem, ko predlogu za preložitev naroka ni ugodilo in ga opravilo v nenavzočnosti dolžnika kršilo temeljno procesno načelo obojestranskega zaslišanja, ki je odraz ustavnega načela enakosti pred zakonom, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom X d.o.o.(1. točka izreka). Za stečajnega upravitelja je imenovalo J.A. iz Ljubljane (2. točka izreka).

Odredilo je, da se začetek stečaja objavi na sodni deski Okrožnega sodišča v Ljubljani in v Uradnem listu Republike Slovenije ter vpiše v sodni register (3. točka izreka). Dolžnike je pozvalo, da svoje dolgove takoj poravnajo stečajni masi, upnike pa, da prijavijo svoje terjatve stečajnemu senatu v dveh mesecih od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu RS (4. točka izreka). Narok za preizkus prijavljenih terjatev je določilo na dne

29.5.2006 (5. točka izreka).

Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbi po zakonitem zastopniku ter po pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov. Oba pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za začetek stečajnega postopka zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ker so trditve pritožnikov (v nadaljevanju pritožnika) v pretežnem delu vsebinsko smiselno enake, bo pritožbeno sodišče nanje podalo skupne odgovore.

Pritožnik utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je opravilo narok dne

17.2.2006 v nenavzočnosti dolžnika in mu s tem onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Dolžnik je namreč z vlogo z dne 16.2.2006 (kot dolžnik to navaja tudi v pritožbi) prosil sodišče, da preloži narok, razpisan za dne 17.2.2006, ker je zakoniti zastopnik dolžnika S. M. v bolniškem staležu in nezmožen zastopati stečajnega dolžnika na naroku. Prošnji je priložil zdravniško potrdilo z dne 13.2.2006, iz katerega je razvidno, da so bile zakonitemu zastopniku dolžnika (iz razlogov, navedenih v potrdilu) en mesec odsvetovane kakršnekoli psihofizične obremenitve. Prvostopno sodišče je prošnjo dolžnika prejelo dan pred narokom, a naroka ni preložilo, niti takšne svoje odločitve ni obrazložilo.

Po oceni pritožbenega sodišča zgoraj navedeno zdravniško potrdilo nesporno izkazuje, da so pri zakonitem zastopniku dolžnika obstajali opravičljivi razlogi za preložitev naroka. Ker dolžnik ni imel pooblaščenca (odvetniška družba XY, o.p.- d.n.o. iz Ljubljane je pooblastilo odpovedala že 2.11.2005, kar je več kot tri mesece pred narokom) je prvostopno sodišče s tem, ko predlogu za preložitev naroka ni ugodilo in ga opravilo v nenavzočnosti dolžnika kršilo temeljno procesno načelo obojestranskega zaslišanja, ki je odraz ustavnega načela enakosti pred zakonom, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL).

Pritožnik nadalje utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da se ni opredelilo do njegovih trditev, da ima dolžnik le enega upnika ter da je bila cesija terjatev družbi Y d.o.o. izvršena z izključnim namenom, da bi zoper dolžnika obstajal poleg predlagatelja še en upnik (da bi bil s tem izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 2. člena ZPPSL), nadalje da kreditne pogodbe, sklenjene med predlagateljem in dolžnikom niso veljavne, vsled česar so obveznosti iz teh pogodb neobstoječe ter da dolžnik nikoli ni prejel sredstev iz teh pogodb.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče sicer ugotovilo, da ima dolžnik poleg predlagatelja in družbe Y d.o.o. še druge upnike (P., G., RS za sodne takse). Vendar pa je predlagatelj postavil trditev, da sta upnika dolžnika še P. in G., šele z vlogo z dne 13.2.2006, ki je sodišče dolžniku ni vročilo. Trditev, da dolžnik dolguje tudi plačilo večjih zneskov za sodne takse pa je postavil na naroku dne 17.2.2006, na katerem dolžnik ni bil navzoč. Dolžnik se torej o teh trditvah ni imel možnosti izjasniti (s čimer je bilo ponovno kršeno načelo kontradiktornosti postopka). V pritožbi pa trdi, da sta G. in P. tudi njegova velika dolžnika, da njuna terjatev tudi sicer ni bila nikoli evidentirana v poslovnih knjigah A, da ni dospela, s čimer smiselno trdi, da ne obstoji. Nadalje trdi, da terjatve ostalih upnikov (G., P., RS), po ugotovitvah prvostopnega sodišča skupaj znašajo le 391.300,00 SIT, medtem ko zatrjevana terjatev predlagatelja 1.4 milijone SIT, zaradi česar predlagatelj potrditvah dolžnika nima pravnega interesa predlagati stečaja.

Ima pa možnost poseči po izvršbi, v kateri bi bil lahko poplačan z delnicami predlagatelja.

Prav tako se prvostopno sodišče ni opredelilo do trditev dolžnika, da je predlagatelj sam s svojimi naklepnimi nezakonitimi ravnanji pripeljal dolžnika v stečaj, ker dolžniku kot svojemu 80 % lastniku ni omogočil izvrševanja nobenih korporacijskih pravic, vključno z udeležbo pri upravljanju in dobičku, ki bi dolžniku, v kolikor bi mu bil plačan, omogočil poravnavanje zapadlih obveznosti.

Ker se te trditve dolžnika lahko izkažejo kot pomembne za odločitev, ali je predlagatelj, glede na okoliščine, ki jih zatrjuje dolžnik, upravičen predlagati začetek stečajnega postopka nad njim, je prvostopno sodišče, ker se do njih ni opredelilo (kar kaže, da jih je očitno štelo kot nerelevantne, pri tem pa ni obrazložilo, zakaj meni, da niso odločilnega pomena) bistveno kršilo določbe postopka, saj izpodbijanega sklepa ni moč preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

Prvostopno sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni sledilo predlogu dolžnika za prekinitev postopka (dokler se ne rešijo spori, ki potekajo med strankama in ki potrditvah dolžnika vplivajo na odločitev o začetku stečajnega postopka nad njim, zlasti glede upravičenja predlagatelja za predlaganje začetka stečajnega postopka nad dolžnikom ter glede obstoja stečajnega razloga - nesolventnosti in - ali prezadolženosti oziroma razlogov zanju). Po mnenju dolžnika predstavljajo odločitve v teh postopkih predhodno vprašanje za odločitev o začetku stečajnega postopka nad njim.

Pritožnik ima tudi prav, ko pravi, da določilo 3. odstavka 90. člena ZPPSL določa le pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da upnik lahko nastopa kot predlagatelj stečajnega postopka in torej rešuje le vprašanje aktivne legitimacije ter da je potrebno obstoj stečajnega razloga izkazati še posebej, v skladu z določbo 1. odstavka 2. člena ZPPSL v zvezi z 91. členom ZPPSL. Vendar pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da je dolžnik dalj časa insolventen ter da je zato podan stečajni razlog iz 2. člena ZPPSL. Svoje odločitve torej ni oprlo zgolj na ugotovitev, da dolžnik nima zadosti denarnih sredstev za poravnavo terjatev upnikov. Vendar pa prvostopno sodišče svoje ugotovitve, da je dolžnik dalj časa insolventen, ni obrazložilo (kot mu to utemeljeno očita pritožnik) temveč je le povzelo mnenje izvedenca ter navedbe strank in vsebino listin. Prav tako se ni ukvarjalo s pripombami dolžnika, ki jih je podal na izdelano izvedensko mnenje, zlasti s trditvami, da je potrebno dolžnika (njegovo ekonomsko finančno stanje, solventnost, kapitalsko ustreznost) ocenjevati na podlagi konsolidirane bilance, kot holdinško družbo. Zato je dejansko stanje glede obstoja stečajnega razloga nepopolno ugotovilo.

Ker je torej prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe stečajnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL) in ker je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

Prvostopno sodišče naj v ponovljenem postopku zagotovi dosledno uporabo načela kontradiktornosti postopka in dolžniku omogoči obravnavanje pred sodiščem. Opredeli naj se do vseh trditev, ki jih je podal dolžnik in jih je izpostavilo pritožbeno sodišče, ki lahko vplivajo na upravičenje predlagatelja za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka ter trditev dolžnika, ki se nanašajo na obstoj stečajnega razloga. V kolikor meni, da posamezne trditve dolžnika niso relevantne za odločitev o predlogu za začetek stečajnega postopka nad njim, naj obrazloži, zakaj meni, da niso odločilnega pomena. Nato pa naj o predlogu upnika ponovno odloči.