Jedro

Šele po izdaji mnenja (ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo) je druga tožena stranka ugovarjala, da M.G. ni sodni izvedenec, ampak le sodni cenilec, zato ne bi smel biti imenovan za izvedenca in njegovo mnenje nima teže izvedenskega mnenja ter se ne more uporabiti kot dokaz. Pritožba z vztrajanjem pri tem stališču (ki mu tudi sodišče prve stopnje ni sledilo) ne more uspeti. Prvič, ker je seznam sodnih izvedencev objavljen na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje in bi na dejstvo, da M.G. ni v seznamu sodnih izvedencev lahko druga tožena stranka opozorila že ob prejemu sklepa o njegovi postavitvi za izvedenca; kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje pa mora stranka, skladno s prvim odstavkom 286. b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče. In drugič, drugi odstavek 245. člena ZPP določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Ker je ta določba le instrukcijska, sodišče lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je M.G. ustrezno strokovno usposobljen (po izobrazbi je inženir gradbeništva, ima opravljen strokovni izpit in pooblastilo za odgovornega vodjo del, odgovornega vodjo gradbišča za zahtevne, manj zahtevne in enostavne objekte, ima večletne izkušnje v gradbeništvu, za sodišča je izdelal preko 40 cenilnih mnenj, pri čemer je šlo za naloge, ki so od njega zahtevali tudi raziskavo stvari), ni pa sporno, da je kot sodni cenilec imenovan, med drugim, za področje gradbeništvo – komunala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Druga tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 565,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora druga tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki 10.867,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2012 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek za znesek 861,33 EUR pa zavrnilo (I. tč. izreka), naložilo drugo toženi stranki, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki 1.717,04 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. tč. izreka), ter naložilo tožeči stranki, da v roku 15 dni povrne prvo toženi stranki 1.381,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. tč. Izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila druga tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju nepravilno oprlo na cenilno mnenje cenilca M.G., kar je zadosten razlog za razveljavitev sodbe. Druga tožena stranka je šele iz cenilnega mnenja izvedela, da M.G. ni sodni izvedenec. Sodišče prve stopnje uporabo njegovega cenilnega mnenja upravičuje z razlogi, da naj bi bil strokovno usposobljen za podajo mnenja; vprašanje lokacije izvornega izlitja, poteka in padca kanalizacijskega omrežja pa naj bi predstavljalo gospodarsko lastnost stvari, za katero je cenilec pristojen na podlagi 84. člena Zakona o sodiščih (ZS). Vendar pa sta oba razloga napačna. M.G. se nikoli ni ukvarjal s vprašanji, povezanimi kanalizacijo, ob tem je bil imenovan kot izvedenec – specialist za kanalizacijo, kar pa z ničemer ni izkazal. On je sodni cenilec in četudi je izdelal 40 cenilnih mnenj, to ne izkazuje njegove usposobljenosti za podajo izvida in mnenja v tej zadevi. Vprašanje lokacije izvornega izlitja, poteka in padca kanalizacijskega omrežja ne predstavlja gospodarske lastnosti stvari, ampak gre za zahtevno strokovno vprašanje, ki mu cenilec že v osnovi ni bil kos. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da mora imeti tudi sodni cenilec univerzitetno izobrazbo in izpolnjevati ostale pogoje po 87. v zvezi z 92. členom ZS. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do dodatnega izločitvenega razloga, in sicer očitne užaljenosti cenilca zaradi pripomb drugo tožene stranke, kar je razlog za utemeljen dvom v njegovo nepristranskost in za imenovanje drugega izvedenca. Celotna odločitev tako temelji na mnenju cenilca, ki ga sodišče ne bi smelo imenovati niti upoštevati, zato so tudi drugi izvedeni dokazi nepravilno ocenjeni, kar pomeni, da so zaključki sodišča prve stopnje napačni. Nenazadnje pa pritožba še meni, da če pa se je sodišče prve stopnje že oprlo na mnenje cenilca, ni imelo razloga, da mu ne sledi tudi v delu, ko je pojasnil, da je bilo možno izčrpati vodo z odpadnim oljem brez mulja. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati tožeči stranki tudi stroškov čiščenja in odvoza mulja.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da se le-ta zavrne kot neutemeljena ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni bilo sporno, da je dne 13.3.2009 prišlo do izlitja odpadnega olja, ki je priteklo v javno kanalizacijsko omrežje (ki ga ima tožeča stranka v upravljanju in opravlja javno službo odvajanja kanalizacijske vode), zaradi česar je bilo potrebno odpadno olje iz omrežja posesati ter omrežje očistiti in razmastiti. Tožeča stranka je tako vtoževala povrnitev škode (tj. stroškov, ki jih je s tem imela); pri čemer je zatrjevala, da je bilo odpadno olje izlito v interni jašek, ki se nahaja na območju ladjedelnice, katerega je imela v najemu druga tožena stranka, in je nato odteklo v javno kanalizacijsko omrežje.

Sporna je bila lokacija izlitja odpadnega olja (izvorni jašek v katerega je bilo vlito odpadno olje), zato je sodišče prve stopnje v tej zvezi opravilo ogled, napravilo preizkus z obarvano vodo, zaslišalo priče in postavilo izvedenca gradbene stroke - specialista za kanalizacijo M.G. z nalogo naj poda izvid in mnenje o izvoru izlitja, o padcu kanalizacijskega omrežja ter ali je možno, da je do izlitja prišlo (kot je zatrjevala drugo tožena stranka) na območju bivše avtomehanične delavnice AMZS.

Šele po izdaji mnenja (ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo) je druga tožena stranka ugovarjala, da M.G. ni sodni izvedenec, ampak le sodni cenilec, zato ne bi smel biti imenovan za izvedenca in njegovo mnenje nima teže izvedenskega mnenja ter se ne more uporabiti kot dokaz. Kot cenilec namreč ne more biti usposobljen, da bi dajal izvid in mnenje v tej zadevi, saj je potrebno strokovno znanje in status sodnega izvedenca. Vendar pritožba z vztrajanjem pri tem stališču (ki mu tudi sodišče prve stopnje ni sledilo) ne more uspeti. Prvič, ker je seznam sodnih izvedencev objavljen na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje in bi na dejstvo, da M.G. ni v seznamu sodnih izvedencev lahko druga tožena stranka opozorila že ob prejemu sklepa o njegovi postavitvi za izvedenca; kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje pa mora stranka, skladno s prvim odstavkom 286. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), uveljavljati takoj, ko je to mogoče. In drugič, drugi odstavek 245. člena ZPP določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Ker je ta določba le instrukcijska, sodišče lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev (tako J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2005, str. 482).

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je M.G. ustrezno strokovno usposobljen (po izobrazbi je inženir gradbeništva, ima opravljen strokovni izpit in pooblastilo za odgovornega vodjo del, odgovornega vodjo gradbišča za zahtevne, manj zahtevne in enostavne objekte, ima večletne izkušnje v gradbeništvu, za sodišča je izdelal preko 40 cenilnih mnenj, pri čemer je šlo za naloge, ki so od njega zahtevali tudi raziskavo stvari), ni pa sporno, da je kot sodni cenilec imenovan, med drugim, za področje gradbeništvo - komunala, kar izhaja iz seznama sodnih cenilcev, ki ga vodi Ministrstvo za pravosodje. Zato je pravno nerelevatna pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni raziskalo, ali izpolnjuje pogoje za cenilca.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da vprašanje v zvezi s padcem oz. potekom kanalizacijskega omrežja predstavlja lastnost kanalizacijskega sistema, saj gre za splošne fizikalne zakonitosti (tj. da voda teče navzdol in ne navzgor). Po drugem odstavku 84. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), pa lahko sodni cenilci podajo izvid o gospodarskih lastnostih stvari ali pravice ter cenitev njene vrednosti oziroma vrednosti na njej povzročene škode. Zato je tudi iz tega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo mnenje postavljenega izvedenca in se pri odločanju nanj oprlo. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da so vsi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje (ki jih pritožba sploh ne konkretizira) napačni že zaradi upoštevanja mnenja sodnega cenilca. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da pritožba izvedenskega mnenja po vsebini ne napada, niti ne izpodbija dokazne ocene glede izvedenih dokazov. Očitek o užaljenosti cenilca zaradi pripomb dolžnika, kar pritožba prikazuje kot izločitveni razlog, ker naj bi to kazalo na dvom v njegovo nepristranskost, pa nikakor ne vpliva na strokovnost prvotno podanega mnenja.

Pritožba tudi ne more uspeti z navedbo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati tožeči stranki stroškov čiščenja in odvoza mulja, ker naj bi cenilec pojasnil, da bi bilo možno izčrpati vodo z odpadnim oljem brez mulja. To je sodni cenilec na zaslišanju sicer res povedal, vendar je tudi nadaljeval, če pa črpalke niso bile pravočasno ustavljene, je obstajala verjetnost, da se je mulj zaoljil z odpadnim oljem v celotnem kanalizacijskem sistemu (od izvornega jaška do mestnega črpališča). Sodišče prve stopnje je (z vpogledom v fotografije; priloga A50) ugotovilo, da so bile stene črpališča zamazane s črno zaoljeno vodo in tudi stene kanalizacijskih cevi so bile naoljene na celotni trasi. Priča J., ki je opravljal črpanje in čiščenje predmetne kanalizacije, je v izpovedi in pisni izjavi (priloga A47) povedal, da se je odpadno olje razlilo po kanalizaciji, zaradi česar se je naoljil tudi mulj, ki so ga morali počrpati, da so lahko očistili in razmastili cevi. Dejstvo, da je bil mulj zaoljen je pisni izjavi zatrdila tudi priča S.P. (priloga A46), ki je navedla, da je družba K. d.o.o. dne 13.3.2009 od družbe P.J. k.d. prevzela 2.200 kg mulja, ki nastane pri sanaciji onesnažene podzemne vode in vsebuje nevarne snovi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je zaoljil tudi mulj in je bilo potrebno izčrpati iz kanalizacije vso vsebino, tudi zaoljen mulj, da so lahko kanale očistili in jih razmastili.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP); pritožbeno sodišče pa je tožeči stranki priznalo priglašene stroške za sestavo obrazloženega odgovora na pritožbo, in sicer skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ji gre nagrada za odgovor na redno pravno sredstvo v višini 545,60 EUR (tarif. št. 3210) in pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tarif. št. 6002), kar skupaj znese 565,60 EUR.