Jedro

Organ za BPP je zadevo, za katero tožnik prosi za BPP, pravilno ocenil kot očitno nerazumno. Glede na tožnikove podatke, ki jih je ta o zadevi organu za BPP posredoval in ob navedbi, da želi BPP zaradi vložitve tožbe zaradi povračila šolnine za drugi letnik izobraževanja, ki ga tožnik ni koristil, je pričakovanje oziroma zahtevek tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Iz navedenih podatkov tudi ne izhaja, da bi fakulteta kršila (pogodbeno) obveznost organizacije predavanj in izpitov. Ostale navedbe o kršitvi pogodbe o izobraževanju s strani fakultete pa so pavšalne ter niso izkazane s pogodbo, kot take pa ne morejo biti podlaga za vlaganje tožbe za povračilo šolnine zaradi kršitve pogodbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP). V obrazložitvi odločbe organ za BPP navaja, da tožnik prosi za dodelitev BPP za tožbo proti A., in sicer zaradi povračila plačane šolnine za drugo leto šolanja, ki ga tožnik ni opravljal, ker je odšel v zapor. Iz tožnikove prošnje še izhaja, da je za šolski leti 1999/2000 in 2000/2001 plačal okoli 400.000,00 SIT. V maju 2002 mu je bila odvzeta prostost, izobraževanje v zaporu pa mu ni bilo omogočeno. Po informacijah, ki jih je tožnik dobil na A., mu zaradi spremenjenega študijskega programa niso več priznani že opravljeni izpiti, če bi študij nadaljeval, pa bi moral šolnino doplačati. Oktobra 2012 pa je na A. izvedel, da mu je plačilo šolnine propadlo in da mu tudi ne priznajo izpitov, ki jih je opravil po starem študijskem programu. Glede na to, da je opravil 5 izpitov, meni, da je izkoristil eno leto šolanja, drugega letnika pa ni obiskoval. Za BPP naproša zaradi vložitve tožbe zoper A., da se mu vrne šolnina za drugi letnik šolanja. Vrnjeno šolnino bi porabil za plačilo šolnine na Ekonomski fakulteti, ki omogoča izobraževanje tudi v zaporu Dob. Tožnik je v prošnji še navedel, da ko je izpolnjeval vpisno prijavo na A., ni bilo navedeno, da po določenem času oziroma v njegovem primeru v 10 letih šolnina zapade in da jo je treba ponovno plačati, če želiš nadaljevati študij. Takrat je veljalo, da se na A. lahko izobražuješ, dokler ne opraviš vseh izpitov, ne da bi bilo pomembno, koliko let za to potrebuješ. Iz A. pa v letu 2010 tožnika tudi niso obvestili, da nameravajo spremeniti program, prav tako pa so mu v letu 2011, ko je zahteval vrnitev šolnine, odgovorili, da bi za to moral prositi že poleti 2003 ali najkasneje leta 2004, to je po preteku 4-letnega programa izobraževanja. Po proučitvi zadeve je organ za BPP zaključil, da so bili razlogi za neudeležbo na predavanjih in izpitih v celoti na strani tožnika, saj mu je bila v letu 2002 odvzeta prostost in je odšel na prestajanje kazni v zapor ter zgolj iz tega razloga ni mogel izkoristiti že vplačane šolnine. Fakulteta pa je svoje obveznosti po pogodbi o izobraževanju, to je opravljanje izpitov in organizacijo predavanj v celoti izpolnila. Glede na navedeno po presoji organa za BPP tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh ter je njegova prošnja za dodelitev BPP nerazumna in kot taka ne izpolnjuje kriterijev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik v tožbi navaja, da se je v letu 1999 vpisal na A. ter da je v letih 1999 in 2000 plačal vpisnino in šolnino skupaj v višini 4.000,00 DEM. Opravil je pet izpitov od devetih, marca 2002 pa je odšel na prestajanje kazni zapora, kjer mu nadaljevanje izobraževanja ni bilo omogočeno. V letu 2010 je A. spremenila študijski program, zaradi česar se mu opravljeni izpiti in plačana šolnina ne priznajo več. Fakulteta ga o tem poprej ni obvestila, čeprav je sporočil spremembo naslova. Za BPP je prosil, da bi od A. izterjal šolnino za drugi letnik, ki ga dejansko ni nikoli opravljal – po starem študijskem programu pa se tudi ne more več izobraževati. Prošnja za BPP mu je bila zavrnjena. Vendar se z razlogi za zavrnitev prošnje ne strinja. Navaja, da je bila A. po pogodbi o izobraževanju iz leta 1999 dolžna organizirati dopisno izobraževanje, za katero je ves čas prestajanja zaporne kazni prosil upravo zaporov in A., vendar mu tega niso omogočili. Navaja, da je pogodbo o izobraževanju podpisal za star učni program in v njej ni bilo navedeno, do katerega roka mora izobraževanje zaključiti, ker mu sicer šolnina zapade, opravljeni izpiti pa se več ne priznajo. Po prvotni pogodbi o izobraževanju je tožnik tako imel pravico do opravljanja izpitov po tedanjem študijskem programu, dokler jih ne opravi. S spremembo študijskega programa pa mu je pravica do izobraževanja odvzeta. Ne nosi nobene krivde zaradi nezaključenega izobraževanja. A. pa bi ga tudi morala o spremembah študijskega programa obvestiti, še preden je do tega prišlo. Za spremembo pa je izvedel šele v letu 2010, ko je bil program že spremenjen, in to v zaporu. Pisno obvestilo – pojasnilo pa je dobil od A. šele v začetku leta 2011 in sicer na svojo zahtevo, čeprav je A. vedela za njegov naslov. Tožnik dalje navaja, da ima po slovenski zakonodaji in Ustavi pravico do izobraževanja, čeprav je v zaporu. Zapor mu mora, v sodelovanju z izbrano fakulteto, nuditi možnost izobraževanja, če to želi ter zmore. Tega mu A. in B. nista omogočila. Navaja, da bi mu bila BPP potrebna, da bi lahko tožil A. ter B., ker mu nista omogočila izobraževanja po pogodbi o izobraževanju iz leta 1999 in ker je bila s tem kršena njegova pravica do izobraževanja v zaporu, ki jo ima po Ustavi in zakonu. S tožbo bi dobil priznano odškodnino in povrnjeno šolnino za drugi letnik šolanja na A., ki ga ni nikoli izkoristil, pa tudi zato, ker so mu opravljeni izpiti razveljavljeni, čeprav pogodba o izobraževanju iz leta 1999 tega ni predvidevala. Pri tem pa tožnik ni kriv, da se je izobraževalni program na A. spremenil in da o tem ni bil pravočasno obveščen. Tožnik sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponoven postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo prepreka tožbene navedbe ter vztraja pri odločitvi, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ter dejanskih in pravnih razlogih za odločitev. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo za BPP zaradi vložitve tožbe zoper A. zaradi povračila plačane šolnine za drugi letnik izobraževanja, ker je presodil, da tožnik v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh ter je njegova prošnja nerazumna in kot taka ne izpolnjuje kriterijev iz 24. člena ZBPP.

Po 24. členu ZBPP se pri presoji, ali naj se BPP dodeli, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Po tem zakonu se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

Sodišče se strinja s presojo organa za BPP, ki je zadevo, za katero tožnik prosi za BPP, ocenil kot očitno nerazumno. Glede na tožnikove podatke, ki jih je o zadevi organu posredoval (da je v letih 1999 in 2000 plačal na A. šolnino za prvi in drugi letnik študija; da je opravil pet izpitov, od maja 2002 pa prestaja zaporno kazen ter se ne izobražuje, ker mu to v zaporu ni omogočeno; da je v letu 2012 izvedel, da je A. v letu 2010 spremenila študijski program, zaradi česar vpisanega študija ne more več nadaljevati, ne upoštevajo se mu opravljeni izpiti in plačana šolnina, povračila šolnine pa mu A. tudi ne prizna, ker ga tožnik ni zahteval najkasneje do leta 2004; da ob vpisu ni bilo navedeno, da se študij lahko zaključi le v 10 letih) in ob navedbi, da želi BPP zaradi vložitve tožbe zoper A. zaradi povračila šolnine za drugi letnik izobraževanja, ki ga tožnik ni koristil, tudi sodišče sodi, da je pričakovanje oziroma zahtevek tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Iz navedenih podatkov ne izhaja, da bi A. kršila (pogodbeno) obveznost organizacije predavanj in izpitov, torej razlogi, zaradi katerih se pogodba v tem pogledu ni uresničevala, tudi po mnenju tožnika niso na njeni strani. Ostale navedbe, iz katerih pa izhaja, da tožnik meni, da je A. pogodbo o izobraževanju kršila (da je bila A. dolžna organizirati tudi dopisno izobraževanje, vendar ga ni; da je A., ne da bi bil v pogodbi dogovorjen (desetletni) rok za dokončanje študija in ne da bi tožnika pravočasno o tem obvestila, spremenila študijski program, tožniku pa onemogočila nadaljevanje in dokončanje študija ob priznanju opravljenih izpitov in plačane šolnine), pa so pavšalne (tožnik ne navaja, kakšni so bili pogodbeni pogoji) ter niso izkazane s pogodbo, kot take pa ne morejo biti podlaga za vlaganje tožbe za povračilo šolnine zaradi kršitve pogodbe. O zadevi posredovani podatki pa tudi ne dajejo zadostne podlage za sklepanje, da bi tožnik lahko uspel s tožbo na drugi pravni podlagi. Ob takšnem dejanskem stanju, kot iz tožnikovih navedb v prošnji za BPP izhaja, enako kot organ tudi sodišče ocenjuje, da so nerealna njegova pričakovanja, da bi s tožbo zoper A. zaradi povračila šolnine mogel uspeti. Taka ocena pa je po tretjem odstavku 24. člena ZBPP razlog, da se zadevo šteje za očitno nerazumno in torej za tako, za kakršno BPP po prvem odstavku tega člena ne more biti priznana.

V zvezi s tožnikovimi navedbami, da ne nosi nobene krivde za nezaključen ZPKZ Dobštudij, glede na to, da mu izobraževanje ni bilo omogočeno, sodišče dodaja, da to še ne pomeni, da bi A. kršila pogodbo o izobraževanju in da bi na tej podlagi tožnik imel boljše izglede za uspeh v pravdi. Kolikor pa v tožbi navaja, da bi BPP potreboval za tožbo zoper A. In B. , ker mu nista omogočila izobraževanja, s čemer je bila kršena njegova pravica do izobraževanja v zaporu, ki jo ima po Ustavi in zakonu, pa so to nedopustne tožbene novote (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ki predstavljajo nov temelj (za uveljavljanje odškodninske odgovornosti) za tožbo in ki ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu. V tem upravnem sporu namreč sodišče presoja, ali je tožniku organ za BPP mogel odreči BPP za tožbo zoper A. zaradi povračila dela šolnine, ker ni mogel izkoristiti (plačanega) izobraževanja; o tem, ali bi tožniku bilo mogoče priznati BPP za tožbo zoper A. In B. , ker mu nista omogočila izobraževanja, s čemer naj bi nedopustno posegla v tožnikovo pravico do izobraževanja, pa organ za BPP ni mogel presojati, ker tožnik takih navedb pred tem organom ni podal; če pa teh navedb pri odločanju ni mogel preizkusiti organ za BPP, jih ne more upoštevati niti sodišče pri preizkusu zakonitosti odločbe, ki jo je organ izdal. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.