Jedro

Pogodba o zaposlitvi tožnika je prenehala veljati s sporazumom pravdnih strank. Tožnik je vedel, kaj podpisuje, zato pri sklepanju sporazuma ni bilo napak volje po določbah OZ. Izpodbijani sporazum ne nasprotuje ustavnim normam, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in tudi ni v nasprotju z javnim interesom, zato ni ničen po določbah OZ. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma oziroma njegovo razveljavitev ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2012, ki sta ga podpisali tožeča in tožena stranka, ničen in brez pravnih učinkov, oziroma podrejeno, da se sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2012, ki sta ga podpisali tožeča in tožena stranka, razveljavi (točka I/1 izreka), da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, za čas od 1. 7. 2012 do reintegracije pa tožnika prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati bruto mesečne plače, kot če bi delal, zanj plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati mesečne neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska plače do plačila ter izplačati regres za letni dopust, mesečna nadomestila za prehrano med delom in stroške prevoza na delo, vse v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi med strankama, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka I/2 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 339. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik, zaslišan na glavni obravnavi, je prepričljivo izpovedal, da je sporazum podpisal konec aprila ali v začetku maja, da mu vsebine ni nihče prebral in ga nihče ni poučil o njegovih posledicah. Podpisal ga je v dobri veri in zaupanju do tožene stranke, da sporazum vsebuje določbe o odpravnini in da bo lahko po podpisu uveljavljal denarno nadomestilo zaradi brezposelnosti, kar mu je bilo predhodno predstavljeno s strani tožene stranke. S tem ga je tožena stranka izkoristila in izrabila njegovo neizkušenost v zvezi s posledicami prenehanja delovnega razmerja ter njegovo psihično stanje. Priče A.A., B.B. in C.C. so res izpovedale drugače kot tožnik, pri tem pa je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da so še vedno zaposlene pri toženi stranki, zaradi tega pa je utemeljeno podvomiti o verodostojnosti njihovih izpovedi. Neživljenjsko je namreč od njih pričakovati, da bi izpovedale v škodo svojega delodajalca. Priče so izpovedale, da je tožnik razumel pomen sporazuma in da se je z njim strinjal. Priča A.A. je celo izpovedala, da naj bi sporazum prebrala v navzočnosti tožnika in ga izrecno poučila, da nima pravic do denarnega nadomestila zaradi brezposelnosti. Če bi to držalo, je nelogično, neživljenjsko in nemogoče, da bi tožnik, ki je v slabem finančnem stanju in brez prihrankov za preživljanje, podpisal takšen sporazum in s tem popolnoma ogrozil svojo eksistenco. Prav tako je nemogoče pričakovati, da bi se po sedmih letih dela pri toženi stranki odpovedal odpravnini. Tožnik je sporazum podpisal brez pripomb zato, ker je bil prepričan, da mu ti dve pravici pripadata, s strani tožene stranke pa je bil glede tega zaveden. Tudi v primeru, da bi bil tožnik poučen o posledicah sporazuma, bi bilo tožbenemu zahtevku potrebno ugoditi, saj vsebine ni bil sposoben razumeti. Izvedenec medicinske stroke je namreč poleg tega, da je ugotovil, da pri tožnikovem psihičnem stanju nobena od težav ni take narave, da bi vplivala na njegove razumske sposobnosti, jasno ugotovil, da je tožnik nevrotična osebnost, da ima težave in da jemlje antidepresive. Do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo in tudi ni obrazložilo, zakaj izključuje, da bi bil tožnik kritičnega dne nezmožen razumeti vsebino sporazuma. Tožnik se je po podpisu tega sporazuma zdravil zaradi anksiozne in psihične motnje in se je na delovno mesto vrnil šele 11. 6. 2012. Prav tako mu sodišče prve stopnje ni verjelo, da je sporazum prejel šele 11. 6. 2012 in je sledilo izpovedbam prič, da mu je bil izvod vročen že 23. 4. 2012, neposredno po podpisu. V kolikor bi to držalo, bi tožnik sporazum takoj prebral in pravočasno poiskal pomoč pri odvetniku. Tožena stranka je s tem, ko mu je sporazum, datiran s 23. 4. 2012, vročila šele 11. 6. 2012, poskušala odvzeti pravico do tožbe zaradi nezakonitega sporazuma. S tem ko je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je tožnik sporazum prejel že 23. 4. 2012, se posledično sploh ni ukvarjalo z vprašanjem izpodbojnosti sporazuma, saj je ocenilo, da je bil takšen zahtevek, glede na ugotovljeni datum vročitve, prepozen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP pa odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvenega pomena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sporni sporazum prejel ob njegovem podpisu. Tožnik je namreč na vprašanje pooblaščenca tožene stranke, kdaj je izvedel, da ne bo prejel odpravnine in pravic na zavodu, povedal, da je bilo to takoj po prvomajskih praznikih, ko je nadrejenega C.C. prosil, da naj pri nadrejenih preveri, ali je možno kaj urediti, pa mu je ta odgovoril, da to žal ni mogoče. Tako tudi ta tožnikova izpoved potrjuje resničnost izpovedi zaslišanih prič B.B. in A.A., da je bil tožniku sporazum izročen ob podpisu in ne šele 11. 6. 2012, kot zatrjuje. Če tožnik ni prejel izvoda sporazuma in mu ta ob podpisu ni bil prebran, potem tožnik takoj po prvomajskih praznikih ne bi mogel izvedeti, da ne bo prejel ne odpravnine in se tudi ne more prijaviti na zavodu za zaposlovanje, ker vsebine sporazuma ne bi mogel poznati. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedim zaslišanih prič in listinskim dokazom v spisu in ugotovilo, da je tožnik predlagal sporazumno odpoved delovnega razmerja, da je tožnik ob podpisu vedel za vsebino sporazuma in da je izvod sporazuma prejel ob podpisu. Tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da so priče zgolj iz razloga, ker so se bale, da jim bo delodajalec škodoval, če ne bodo izpovedale v skladu z njegovimi interesi, izpovedale v korist tožene stranke.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni bil sposoben razumeti vsebine sporazuma tudi v primeru, če bi mu bil dejansko prebran. Tako iz izvedenskega mnenja kot tudi iz izpovedi zaslišanega izvedenca psihiatra izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 23. 4. 2012 do 30. 4. 2012 sposoben razumeti pomen svojih ravnanj. Tožnik je sicer nevrotično strukturirana osebnost s številnimi psihosomatskimi motnjami, od katerih pa niti vsaka posebej niti zbirno ne ovirajo njegove sposobnosti za razumevanje. Poleg tega pa je izvedenec še izpovedal, da tožniku predpisana terapija z antidepresivi ni vplivala na razumevanje, saj je bila namenjena spodbujanju tožnikovega počutja.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijani sporazum ne nasprotuje ustavnim normam, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in tudi ni v nasprotju z javnim interesom, da torej sporazum ni ničen po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki se skladno s 1. odstavkom 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) smiselno uporablja glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Sporazum, kot sta ga podpisali stranki (A2), je eden izmed načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določen v 75. členu ZDR. Sporazum je pisen in ima določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in je tudi v skladu z določbo 79. člena ZDR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišča prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem izpodbojnosti sporazuma. Na podlagi tožnikove izpovedi, da tožena stranka ob podpisu nanj ni izvajala nobenega pritiska ter izpovedi prič B.B. in A.A., da je tožnik vedel, kaj podpisuje, kar izhaja tudi iz mnenja izvedenca psihiatrične stroke, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri sklepanju sporazuma ni bilo napak volje po določbah OZ.

Tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter tožbeni zahtevek, tako primarni kot tudi podredni, utemeljeno zavrnilo. Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožeče stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.