Jedro

V obravnavanem tožniku ni priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po računih, ki jih je tožnik prejemal od sporne družbe. Relevantna je okoliščina, da tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal dejanske dobave prav s strani izdajatelja spornih računov. Predmetna dobava ni bila izkazana niti s strani tožnika, niti s strani navedene družbe. Sporni računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV, so fiktivni. Izdajatelj spornih računov ni imel realnih možnosti za opravljanje zaračunanih storitev in tudi tožniku ni mogel opraviti zaračunanih storitev. Na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 pa navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku za leto 2007 dodatno odmeril davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) v znesku 7.376,16 EUR s pripadajočimi obrestmi in akontacijo DDPO v skupnem znesku 5.532,12 EUR od januarja do septembra 2008 in pripadajoče obresti (točka I. izreka); ugotovil je, da je tožnik 30. 10. 2008 plačal vse davčne obveznosti in pripadajoče obresti navedene pod točko I. izreka (točka II. izreka); mesečni obrok akontacije DDPO za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 se poveča za 614,68 EUR in znaša 891,67 EUR (točka III izreka); tožniku se odmeri davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupnem znesku 42.388,28 EUR; ugotovi se, da je tožnik v davčnem obdobju od 1. 5. 2007 do 31. 5. 2007 obračunal in plača 1.557,60 EUR preveč DDV; ugotovi se, da je tožnik 30. 10. 2008 delno poravnal DDV v višini 6.809,67 EUR; tožniku se odmerijo pripadajoče obresti v skupnem znesku 285,22 EUR od delno plačanega DDV v višini 6.809,67 EUR; tožniku se odmerijo pripadajoče obresti od neplačanega DDV v višini 35.613,29 EUR v skupnem znesku 1.421,29 EUR, obračunane od prvega dne zamude plačila do dneva izdaje te odločbe; tožniku se odmerijo obresti od prepozno plačanega DDV od prejetega avansa za obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2007, v višini 48,22 EUR; odmerjen davek in obresti v skupnem znesku 35.810,42 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začet postopek davčne izvrše (točka IV. izreka); tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki V. in VI. izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) za leto 2007 in sestavljen zapisnik 13. 10. 2008. Pripombe tožnika na zapisnik in odgovori nanje so razvidni od strani 16 do 20 obrazložitve izpodbijane odločbe. Med strankama pa je sporna točka IV izreka izpodbijane odločbe (obračun DDV). Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi treh računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o., za pomoč pri izvajanju montaže fiksnega vzpenjalnega sistema (v nadaljevanju FVS), pregled montiranega FVS, koordinacija in nadzor montaže FVS. Iz ugotovitev DIN pri družbi A. d.o.o. izhaja, da ne opravlja dejavnosti, v postopku ni sodelovala, ni predložila davčnemu organu poslovne dokumentacije in tudi nima zaposlenih delavcev. Poslovne aktivnosti te družbe so bile omejene le na poslovanje prek TRR. Pri navedeni družbi so bili podani vsi objektivni pogoji po Uredbi Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004, na podlagi katerih je davčni organ zaključil, da gre za „neplačujoči gospodarski subjekt“ oz. za „missing trader“ družbo. Družba A. d.o.o. ni imela ne kadrovskih, ne materialnih pogojev, da bi tožniku sploh opravila zaračunane storitve po spornih računih, navedenih na strani 10 obrazložitve izpodbijane odločbe. Gre za prikrite pravne posle oz. fiktivne račune, ki na podlagi tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Tožnik je na podlagi spornih računov neupravičeno uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, pri čemer pa v postopku ni predložil verodostojnih listin, da je storitve tožniku dejansko izvedla prav družba A. d.o.o., zato mu davčni organ na podlagi 62. člena, 63. člena ter 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) te pravice ni priznal. Davčni organ navaja sodbe SEU C-255/02, C-439/04 in C-440/02 (združeni zadevi). Dokazno breme pa je v davčnem postopku na podlagi 76. člena ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca, pri čemer dokazna sredstva opredeljuje 77. člen ZDavP-2. Nov obračun DDV je razviden od strani 21 do 22 obrazložitve izpodbijane odločbe.

2. Pritožbeni organ je prvostopenjsko odločbo preizkusil v izpodbijanem delu (točka IV. izreka) in ugotovil, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da mu je prav družba A. d.o.o., ki je sporne račune izdala, tudi dejansko tožniku opravila storitev montaže FVS. Tožniku prvostopenjski organ ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi 62. člena in 63. člena ZDDV-1, saj lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV šele, ko prejme tako listino, ki izraža resnično opravljeno dobavo, pri čemer mora biti ta dobava opravljena prav s strani zavezanca za DDV. Sporni računi pa ne vsebujejo zadostnih podatkov o vrsti in obsegu opravljenih storitev tako, da bi bila na njihovi podlagi mogoča nedvoumna identifikacija poslovnega dogodka. Te račune je tožnik prejel že po tem, ko je sam naročniku že izstavil svoj račun. Tožnik je poleg spornih računov predložil davčnemu organu tudi prevzemni zapisnik o opravljenem delu, druge listinske dokumentacije pa ni predložil, čeprav je tudi sam navedel, da je bila uveljavljena reklamacija. Na podlagi drugega odstavka 138. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV) v primerih, če se račun izda za opravljeno storitev, pri kateri ni mogoče izraziti količine v merskih enotah, davčni zavezanec na računu opiše storitev tako, da je razvidno, za kakšno storitev gre oz. kakšen je obseg storitve. Račun mora vsebovati dovolj podroben opis opravljene storitve in tudi njeno količino, da se izključi kakršen koli dvom, kakšna storitev je bila opravljena in v kakšni količini. Tožnik bi moral poleg vsebinsko popolnih računov razpolagati tudi z drugimi listinami iz katerih bi bilo razvidno, da mu je družba A. d.o.o. dejansko opravila zatrjevane dobave, kot so npr.: ponudbe, predračuni, pisne pogodbe, dobavnice za prepeljani material itd. Tožnik pa ni davčnemu organu predložil nobene poslovne korespondence, da se je s podizvajalcem dogovarjal za posel. Na podlagi 77. člena ZDavP-2 se poslovni dogodki praviloma dokazujejo z verodostojnimi listinami, ki morajo izpolnjevati vse pogoje, navedene v Slovenskih računovodskih standardih (v nadaljevanju SRS), zlasti SRS 21 in SRS 22. Res je, da tožnik ne more biti odgovoren za dejanja svojih dobaviteljev in nima pravice, da bi poizvedoval, kdo so pri njem zaposleni delavci, vendar mora svoje knjigovodstvo voditi v skladu z zakonom in mora tudi razpolagati z verodostojnimi listinami. Tudi po mnenju drugostopenjski organ odbitek vstopnega DDV po spornih računih pomeni zlorabo v sistemu DDV, katere rezultat je davčna ugodnost, ki nasprotuje cilju, ki ga sistem DDV zasleduje. Iz objektivnih okoliščin pa izhaja, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo davčno utajo. Značilnost poslovanja „missing trader“ družb je, da ne obstajajo nobeni pisni dokazi, niti pri dobavitelju, niti pri kupcu. Računi, izdani s strani družbe A. d.o.o. so tako neverodostojni računi, ki ne izkazujejo resnično opravljenih storitev.

3. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in meni, da so bili sporni računi, ki jih je izdala družba A. d.o.o. sestavljeni v skladu z določbo 63. člena ZDDV. Meni, da želi davčni organ nanj prevaliti davčno breme, saj davka ni mogel izterjati od družbe A. d.o.o. Tožnik je imel naročilnico, storitev je plačal, ostala dokumentacija pa ni pomembna za obdavčenje. Za obdavčenje je pomemben zgolj račun. Ne gre za prikrit pravni posel, kot ga opredeljuje tretji odstavek 74. člena ZDavP-2, saj so v tožnikovem primeru nastale ekonomske oz. gospodarske posledice, ki so po 5. členu ZDavP-2 bistvene za predmet obdavčitve. Račune je izdal registrirani pravni subjekt, tožnik pa jih je zgolj zaračunal dalje. Pravica do odbitka DDV v skladu z Šesto direktivo Sveta ne sme biti omejena. V Sloveniji v letu 2007 ni bilo nobene zakonodaje, ki bi urejevala goljufije v zvezi z DDV. Davčni organ je ugotovil, da družba A. d.o.o. tožniku ni opravila zaračunanih storitev, ker ni imela kadrovskih in materialnih pogojev. V nobenem zakonu v obravnavanem obdobju ni bilo določeno, da je potrebno od družbe, s katero se sklepa pravni posel zahtevati dokazila, kot so register osnovnih sredstev, plačilne liste zaposlenih in dokazila o reklamiranju. Ugovarja tudi, da ni bilo neujemanja podatkov glede naročilnice, prevzemnega zapisnika in računa. Tožnik ni vedel za namene svojega podizvajalca. Šlo je za enostavna fizična dela, za katera je težko v kratkem času najti nekoga, zato ni bilo potrebno preverjati referenc. Račun je bil plačan šele takrat, ko je bilo delo opravljeno. Meni, da je sklicevanje na sodbo sodišča SEU C-255/02 napačno, ker tožnik ni zlorabil ID številke za DDV in tudi ni želel pridobiti nobene davčne ugodnosti, sicer računa ne bi plačal v celoti. Navedbe davčnega organa so pavšalne. Da bi moral predložiti povpraševanje, ponudbe in zapisnike o dogovorih, po ni navedeno v nobenem zakonu. V skladu z določbo 76. člena ZDavP-2 je tožnik predložil vse dokaze. Davčni organ se sklicuje tudi na sodbe SEU C-439/04 in C-440/02 ter tožniku očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Vendar tožnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Svoje storitve je zgolj zaračunal dalje družbi B. d.d. Tožnik je tudi pojasnil davčnemu organu vse nejasnosti. Davčni organ tožnika tudi ne more narediti za solidarnega poroka za poplačilo tuje davčne obveznosti, torej za plačilo davkov namesto družbe A. d.o.o. Tožnik je z listinskimi dokazi dokazal, da mu je podizvajalec opravil dobavo storitve in sicer: montažo FVS. Tožnik je upravičeno uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV šele, ko je prejel račun. Sporna dobava pa je bila tudi dejansko opravljena. Neutemeljen je očitek davčnega organa, da sporni računi ne vsebujejo zadostnih podatkov o vrsti in obsegu opravljenih storitev, da bi bila na njihovi podlagi mogoča identifikacija poslovnega dogodka. Predmetni računi so verodostojne listine, tožnik pa je bil v spornem poslu samo posrednik. Gre za kršitev 14. člena Ustave RS, saj je davčni organ tožniku neutemeljeno zavrnil pravico do odbitka vstopnega DDV po spornih računih, družbi B. d.d. pa je dovolil uveljavljanje pravice do odbitka DDV po računih, ki jih je izdal tožnik, ki tudi ni imel redno zaposlenih. Računi družbe A. d.o.o. vsebujejo vse zakonsko predpisane elemente in je tudi možna identifikacija poslovnega dogodka. Davčni organ v izpodbijani odločbi ni navedel nobene dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, kako je prišel do svojih ugotovitev. Tožnik tudi ni mogel priti do podatkov, do katerih je prišel davčni organ v postopku DIN pri družbi A. d.o.o. Tožnik je ravnal z zadostno skrbnostjo, saj je preveril ali je družba A. d.o.o. registrirani davčni zavezanec za namene DDV. Tožnik je imel ustrezne račune in je storitve po spornih računih zgolj zaračunaval dalje. V skladu z navedenim sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi v delu, ki se nanaša na poslovanje tožnika z družbo A. d.o.o. (točka IV. izreka izpodbijane odločbe).

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v primeru, če se v postopku DIN ugotovi, da je določena pravna oseba davčnemu zavezancu izdala le račune za dobave blaga oz. storitev, ni pa bilo verodostojno dokazano, da je dobavo opravila prav ta oseba, potem ni mogoče, da bi zavezanec uveljavljal s takimi računi zaračunani DDV kot svoj vstopni DDV, saj ni dokazal resničnosti nastanka poslovnega dogodka, tj. dobav, opravljenih prav s strani izdajatelja računov. Ni vseeno, kdo dejansko tožniku dobavi storitev. Dejanski dobavitelj bi bila lahko tudi oseba, ki ni davčni zavezanec za DDV. Taka oseba pa nima pravice obračunavati izstopnega DDV in ga zato tudi tožnik ne bi smel uveljavljati kot vstopni DDV. Tožnik navaja, da mu je naročnik storitev B. d.d. svetoval, naj za podizvajalca vzame družbo A. d.o.o. Čim pa je temu tako, je nelogično, da bi družba kot naročnica storitev v konkretnem primeru sploh potrebovala posredovanje tožnika pri nabavi teh storitev. Sklicevanje tožnika, da je davčni organ šele v letu 2008 izdal Pojasnila glede poslovanja z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“, pa na odločitev nima vpliva. Pojasnila DURS namreč niso pravna podlaga za odločanja, vsebujejo le razlago pravnih predpisov. V skladu z navedenim tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih v delu, kjer so pritožbeni in tožbeni ugovori enaki ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja. V obravnavanem prvostopenjski organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po računih, ki jih je tožnik prejemal od družbe A. d.o.o. Tudi po mnenju sodišča je relevantna okoliščina, ki jo v obravnavanem primeru prvostopni organ očita tožeči stranki, da ni z verodostojnimi listinami izkazal dejansko dobavo prav s strani izdajatelja spornih računov, pravilno ugotovljena. Predmetna dobava ni bila izkazana niti s strani tožnika, niti s strani navedene družbe. Davčni organ je podrobno navedel razloge, zakaj tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da je izdajatelj računov resnično opravil zaračunane storitve. Predložena dokumentacija, ki jo je povzel v svoji obrazložitvi prvostopenjski organ in se je do nje opredelil pritožbeni organ, tudi po mnenju sodišča ne izkazuje, kdo je dejansko tožniku opravil s spornimi računi zaračunane storitve. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvami obeh davčnih organov, na podlagi katerih temelji pravilni zaključek, da so sporni računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV, fiktivni, kar izhaja iz okoliščin, ki jih je davčni organ natančno navedel in se z njimi strinja tudi sodišče. Pravilno je sklepanje davčnega organa, da izdajatelj spornih računov ni imel realnih možnosti za opravljanje zaračunanih storitev (ni imel kadrovskih in materialnih pogojev za izvajanje spornih storitev) in tudi tožniku ni mogel opraviti zaračunanih storitev. Dokazi o nasprotnem tudi ne obstojajo ne na strani izdajatelja računov (DIN), ne na strani tožnika. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle, tožnik pa drugega tudi ni dokazal. Na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 pa navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.

7. Po presoji sodišča je prav tako neutemeljen ugovor tožnika, da mu niso poznani rezultati DIN pri družbi A. d.o.o. in da ga zatrjevane nepravilnosti tudi ne morejo bremeniti, saj ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki naj bi bil del utaje DDV. O ugotovitvah DIN pri navedeni družbi je bil tožnik v skladu z določbami 18. člena in 24. člena ZDavP-2 seznanjen. Tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV zato, ker je bil izdajatelj spornih računov na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV opredeljen kot „neplačujoči gospodarski subjekt“ oz. „mising trader“, marveč zato, ker listine na podlagi katerih je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, niso verodostojno izkazovale resničnost opravljenih storitev s strani izdajatelja spornih računov.

8. Davčni zavezanci so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z določbami ZDavP-2, na njegovi podlagi izdanih predpisov in zakonov. Na podlagi 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) morajo gospodarske družbe voditi poslovne knjige v skladu z določili zakonov (ZGD-1, zakona, ki ureja računovodstva..), SRS in MRS. Iz predmetnih računov pa tudi po presoji sodišča ni razviden natančen opis del oziroma ni razvidna vsebina poslovnega dogodka, kot to zahtevajo SRS 21 in SRS 22 oz. ni mogoče ugotoviti, da je storitve izvedel prav izdajatelj spornih računov. Kot je to tožniku pojasnil že pritožbeni organ, je tudi opis storitev na spornih računih naveden presplošno, npr. „pomoč pri izvajanju montaže FVS na komplet objektih DV 2 X 400 kv“ ali „pregled montiranega fiksnega vzpenjalnega sistema, koordinacija in nadzor montaže fiksnega varovalnega sistema, vodenje po trasi DV-skupaj“ v količinah na tekoči meter. Iz spornih računov tudi ni razvidno, kdaj so bile storitve opravljene, ampak je kot datum storitev naveden datum, ki je enak datumu izstavitve računa. Vse račune je izdala družba A. d.o.o. v novembru 2007, iz prevzemnega zapisnika pa izhaja, da so bila dela opravljena od julija do oktobra 2007. Sporni računi se ne sklicujejo na specifikacijo opravljenih storitev in tudi ne na terminski plan, čeprav je tožnik v svoji naročilnici navedel, da se dela izvedejo po terminskem planu investitorja ter obračun naredi po dejansko izvedenem delu in potrditvi investitorja. Le z verodostojnimi listinami kot so: specifikacije storitev, obračuni opravljenih del, primopredajni zapisniki, s katerimi izvajalci kot tudi podizvajalci del prevzamejo odgovornost za kvalitetno izvedbo storitev ter da so storitve skladne s predpisi, se lahko zagotavlja jamčevanje za skrite napake ali za morebitno škodo naročniku. Izvajalec del namreč jamči naročniku za kakovost opravljenih del in vgrajenih materialov. Navedene listine so potrebne tudi v interesu pogodbenih strank zaradi varstva njihovih pravic. V danem primeru pa so že sami sporni računi pomanjkljivi in tudi ne vsebujejo vseh predpisanih podatkov, saj nimajo natančnega opisa količine in vrste dobavljenega blaga oz. obsega opravljenih storitev, kot to določa 82. člen ZDDV-1. Iz dokumentacije, priloženi računom pa tudi po presoji sodišča ni mogoče ugotoviti, kdo je dela, zaračunana z predmetnimi računi, tudi dejansko opravil. Na podlagi 85. člena ZDDV-1 je določeno, da mora davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da je omogočeno pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa. Povsem pavšalni so zato ugovori tožnika, da predstavljajo sporni računi verodostojne listine in da je bil tožnik v obravnavanem poslu samo posrednik.

9. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Če zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu z zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Vendar so glede na specifiko davčnega postopka dokazna sredstva v davčnem postopku omejena. Dokazuje se lahko z verodostojnimi listinami, ki so sestavljene v skladu z veljavnimi SRS in brez dvomov izkazujejo naravo poslovnih dogodkov. Tožnik je tisti, ki mora z verodostojnimi listinami dokazati, da je storitve, navedene v spornih računih, tožniku dejansko izvedel prav izdajatelj spornih računov, saj tožnik na podlagi teh računov uveljavlja davčne ugodnosti (pravice do odbitka vstopnega DDV). Vendar okoliščin, da so bile storitve, navedene na spornih računih, dejansko izvedene prav s strani izdajatelja spornih računov, tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo verodostojno dokazati. Glede na navedeno tožniku utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, saj niso bili izpolnjeni pogoji iz 63. člena ZDDV-1 in ni izkazan promet storitev, izveden s strani izdajatelja spornih računov.

10. Prvostopenjski organ je natančno pojasnil razloge, zaradi katerih ocenjuje, da gre v obravnavanih primerih spornih dobav za navidezne posle. Tudi po presoji sodišča gre pri družbi A. d.o.o. za „neplačujoči gospodarski subjekt“, kot jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost (UL L 331, 5. 11. 2004, spremenjena z Uredba Komisije (ES) št. 1792/2006 z dne 23. 10. 2006). Navedena Uredba v členu 2 pod „Opredelitve“ opredeljuje „neplačujoči gospodarski subjekt“ kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu. Očitki tožnika, da davčni organi tega niso opredeljevali v spornem obdobju, na drugačno odločitev ne vplivajo. Iz ugotovitev DIN pri citirani družbi izhaja, da ni imela kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi dobave, zaračunane s spornimi računi tudi dejansko opravila. Sporni računi so fiktivni in so izstavljeni zgolj z namenom davčne utaje, kot to določa tretji odstavek 74. člena ZDavP-2. Gre za družbo, ki ni zaposlovala delavcev, nima sklenjenih pogodb o dobavi tožniku, kjer od odgovornih oseb nihče ni bil dosegljiv, ne razpolagajo z dokumentacijo iz katere bi izhajalo, da bi bil s tožnikom opravljen promet, nima materialnih sredstev in tudi ne izpolnjuje davčnih obveznosti. Tudi po mnenju sodišča predmetnih dobav ni mogla opraviti. Iz upravnih spisov izhaja, da so bile njene poslovne aktivnosti omejene le na poslovanje preko TRR, zato sodišče ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega organa, da gre za navidezne posle. Neutemeljen je ugovor tožnika, da ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da sodeluje pri davčni utaji in da je predmetne storitve zgolj zaračunal dalje družbi B. d.d. Ugovor tožnika, da je vse sporne račune poravnal, na drugačno odločitev nima vpliva. Prav tako je neutemeljen ugovor tožnika, da je za obdavčenje pomemben zgolj račun.

11. Iz listin upravnega spisa tudi izhaja, da je tožnik v postopku tudi ves čas sodeloval in podajal pripombe, na katere je prvostopenjski organ tudi v celoti odgovoril. Pozvan je bil tudi, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z dobavo po spornih računih in je imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN. Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil dokazno oceno in tudi pojasnil, zakaj predloženi računi ne izkazujejo dejanske dobave s strani izdajatelja teh računov. Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa strinja. Prvostopenjski organ je podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da so prav citirane družbe izvedle tožniku dobavo zaračunano s spornimi računi. Tožnik niti v pripombah niti v pritožbi, pa tudi v tožbi ne pove ničesar novega oziroma ničesar več kot že v samem postopku DIN.

12. Sodišče se strinja, da v obravnavanem primeru ni podan subjektivni element tožnika, čeprav želi tožnik prikazati tožbi, ko navaja, da je ravnal dovolj skrbno, saj je preveril da je citirana družba vpisana v sodni register in da je zavezana za plačilo DDV. Pri tožnikovem poslovanju s citirano družbo so bile ugotovljene take pomanjkljivosti in nepravilnosti, ki tudi sicer odstopajo od običajne poslovne prakse oz. skrbnosti dobrega gospodarja. Tako poleg očitkov, da tožnik ni vodil predpisanih evidenc po ZDavP-2 in ZDDV-1 v zvezi s predmetno dobavo ni imel nobenih ponudb, ni imel tudi sicer nobene poslovne korespondence in ni imel sklenjenih pogodb, kar je mimo dobrih poslovnih običajev. Tudi po presoji sodišča je iz podatkov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ mogoče tožniku očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. Tožnik tudi po presoji sodišča ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV (enako stališče je zavzeto v sodbi SEU C-255/02). Okoliščine so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Tudi po mnenju sodišča je pravilna odločitev davčnega organa in skladna s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ki so tudi po mnenju sodišča neverodostojne listine, ker ni izkazana dobava prav s strani izdajatelja spornih računov. Gre za fiktivne posle, tožniku pa se, glede na vse navedene objektivne okoliščine, ki so tudi v neobičajnem poslovanju v obravnavanem primeru, nedvomno lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV.

13. Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da tožnik ne more odgovarjati, če njegov dobavitelj svojih davčnih obveznosti ne izpolnjuje. Neutemeljen pa je ugovor tožnika da želi davčni organ nanj prevaliti davčno breme družbe A. d.o.o. in da ga želi opredeliti kot solidarnega poroka za poplačilo tuje davčne obveznosti. Posledice odkritja delovanja družb „missing traderjev“ je bila, da je z odločbo davčni organ takšnim družbam odvzel ID številka za DDV takoj, ko je bil ugotovljen namen njihovega delovanja.

14. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne.