Jedro

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja pravilnosti presoje sodišč nižjih stopenj o (ne)obstoju tožnikove dobre vere.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja pravilnosti presoje sodišč nižjih stopenj o (ne)obstoju tožnikove dobre vere.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi na podlagi priposestvovanja primarno zahteval ugotovitev, da je lastnik dela parcel tožencev št. 683/1, 682/0, 652/0 in 653/0, vse k. o. ..., ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med postopkom izdelal sodni izvedenec geodetske stroke) označen z rezervirano parcelno številko, podredno pa izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Stališče sodišč nižjih stopenj o pomembnosti okoliščine, da gre za sorazmerno majhen del zemljišča ob meji dveh sosednjih zemljišč, se mu zdi arbitrarno, saj takšnih pogojev za priposestvovanje zakon in sodna praksa ne določata. Tudi če bi bila sorazmernost velikosti spornega dela zemljišč odločilna, bi jo bilo treba primerjati s celotno velikostjo nepremičnin tožencev in ne z velikostjo drugih tožnikovih nepremičnin. Priposestvovanje tudi ni pogojeno z geografsko ali funkcionalno povezanostjo sporne nepremičnine s tožnikovimi zemljišči. Tožnik je kljub domnevi dobre vere navedel številna dejstva in predlagal številne priče, ki njegovo dobro vero potrjujejo, vendar večine teh prič sodišče prve stopnje ni zaslišalo, s tem pa je tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Isto sodišče je kršilo tudi razpravno načelo, ker je ugotovilo potek ceste med tožnikovimi in spornimi parcelami, čeprav takšnih substanciranih navedb ni bilo. Če je sodišče menilo, da so navedene okoliščine odločilne, bi moralo stranke na to opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva, še posebej, ker neposredno sosedstvo nepremičnin ni zakonski pogoj za priposestvovanje. Tožnikovo dobro vero je razen predlaganih prič dodatno potrjevala še pokazana naravna meja – stara cesta na obeh straneh (vzhodno in zahodno) in vkopani stari mejniki ter potek meje ob potoku. Do teh navedb se sodišči nižjih stopenj nista opredelili. Obstoj stare ceste, mejnikov in možnost poteka naravnega znamenja po potoku je potrdil zaslišani geodet, ki je povedal tudi, da je imel ob stiku s tožnikom občutek, da je slednji prepričan o svoji lastninski pravici na spornem delu nepremičnin. Iz njegovega zaslišanja še izhaja, da meja med nepremičninami pravdnih strank in parc. št. 1595/0 k. o. ... (cesta) niso urejene, da katastrski podatki niso točni in so mogoča tudi velika površinska odstopanja. Razlogi izpodbijane sodbe ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin niso mogli vplivati na tožnikovo dobro vero, ki pomeni njegovo subjektivno mišljenje glede lastninske pravice na spornem delu nepremičnin. Za odločitev ravno tako ne more biti pomembno, da tožnik pri izdelavi skice terenske izmere ni pokazal točno po potoku ali pa ga geodet ni točno vrisal, saj je bil tožbeni zahtevek postavljen tako, da v njem ni naveden točen potek mej in bi mu lahko sodišče ugodilo v manjšem obsegu (površini) – ugotovilo bi njegovo lastninsko pravico na tistem delu nepremičnin tožencev, ki bo v (tekom pravde izdelanem) elaboratu evidentiran z rezervirano parcelno številko. Nikakor pa ni mogoče zgolj na podlagi določenega neujemanja poteka naravne meje (potoka) in pokazane meje zaključiti, da tožnik celotnega obravnavanega dela nepremičnin ni uporabljal v dobri veri. Izvedba s tožnikove strani predlaganih dokazov bi bila zato še bolj pomembna. Neobrazložena je utemeljitev pritožbenega sodišča, da so toženci izkazali tožnikovo slabovernost, ker je lastninska pravica na spornih nepremičninah vpisana v njihovo korist. Nepojasnjen je tudi zaključek, da tožbenemu zahtevku ni mogoče delno ugoditi, čeprav je postavljen tako, da bi bilo to mogoče. Izpodbijana odločitev je protislovna, saj je dokazovanje dobroverne in lastniške uporabe nepremičnin odvisno od izvedbe predlaganih dokazov, ki pa jih sodišče neutemeljeno zavrača (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zemljiškoknjižno stanje v konkretni zadevi ni relevantno že zato, ker ne gre za priposestvovanje lastninske pravice na celotnih nepremičninah, temveč le na njihovem delu. Za tožnika namreč ni sporno, da nepremičnine v preostalem delu pripadajo tožencem. Dopustitev revizije predlaga glede pomembnih pravnih vprašanj: (1) ali velikost (površina) spornega dela nepremičnin tožencev v primerjavi z velikostjo tožnikovih nepremičnin in dejstvo, ali nepremičnine ležijo (mejijo) neposredno druga do druge, sama po sebi vplivata oziroma izključujeta tožnikovo dobrovernost, čeprav je oziroma bi ta lahko bila izkazana (ugotovljena) preko v ta namen podanih dokaznih predlogov; (2) ali bi sodišče prve stopnje glede na domnevo dobre vere in nesubstanciran ugovor tožencev o poteku javne ceste moralo ugotavljati obdobje nastanka javne ceste in v okviru materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP tožence pozvati na dopolnitev njihovih navedb; (3) ali zemljiškoknjižno stanje nepremičnine vpliva na ugotovitev slabe vere v primeru tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice s priposestvovanjem zgolj dela te nepremične in (4) ali je mogoče v zadevah pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem dela nepremičnine odločati v mejah postavljenih zahtevkov in tožbenemu zahtevku ugoditi zgolj v določenem (manjšem) obsegu (površini).

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367c. člena ZPP).