Jedro

Tožnik je sicer ustrezno opisal pravno problematiko v tem sporu, nato pa zgrešil relevantna pravna vprašanja. S prvim vprašanjem namreč sprašuje o ustavni dopustnosti odločitve sodišča, vendar to v konkretni zadevi ni relevantno pravno vprašanje. Prav tako odločitev sodišča ali odločitev, za katero se zavzema tožnik, ne nasprotuje kogentni določbi tretjega odstavka 3. člena ZPP (in ne ZDR-1, na kar se sklicuje tožnik), sicer pa to tudi ni bil odločilni razlog za presojo sodišča (drugo vprašanje). Tretje vprašanje, ki se nanaša na stroške postopka, ne more biti predmet revizije.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku z dne 29. 3. 2021 nezakonita, da tožniku delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo, temveč traja z vsemi pravici iz pogodbe za delovno mesto trgovskega potnika za polni in nedoločen čas. Nato je s posebnim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo dopolnilne sodbe. S tem predlogom je tožnik navajal, da naj bi sodišče odločilo le v delu tožbenega zahtevka, ne pa o njegovem zahtevku, ki ga je podal z vlogo dne 19. 5. 2021, in sicer da delovno razmerje med strankama preneha s sodno razvezo z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje, tožniku pa pripada tudi denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika zoper sodbo in sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča ter odločilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik v predlogu za dopustitev revizije med drugim navaja, da je po vložitvi tožbe izvedel, da bo toženka pripoznala njegov zahtevek, njega pa se bo znebila na način, da bo slej ko prej sam moral dati odpoved. Zato je 19. 5. 2021 s pripravljalno vlogo namesto reintegracije uveljavljal prenehanje delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča in zahteval ustrezno denarno povračilo. Kljub temu je Delovno sodišče v Celju upoštevalo le pripoznavo toženke dne 18. 5. 2021 in nato dne 21. 5. 2021 izdalo sodbo na podlagi pripoznave, brez upoštevanja modifikacije njegovega zahtevka. Takšno odločitev je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Sodišči sta na stališču, da modifikacija zahtevka po pripoznavi prvotnega zahtevka ni več dopustna, to pa izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 98/2011. Tožnik se s takšnim stališčem ne strinja in se obenem sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 8/2012 ter sklepe pritožbenega sodišča. Meni, da so določbe ZDSS-1 specialne določbe, nato pa postavlja tri vprašanja: ‒ ali je ustavno dopustno, da sodišče o zahtevku delavca za prenehanje delovnega razmerja na podlagi sodbe po 118. členu ZDR-1, ki ga ta v pravdi zaradi nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi poda pred izdajo in vročitvijo prvostopne sodbe o pripoznavi (prej postavljenega tožbenega zahtevka na nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na reintegracijo), ne odloča in ne odloči (niti s procesno, niti z meritorno sodno odločbo); ‒ ali je dopustno, da sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave, ne da bi v njej presojalo in presodilo ali toženkina pripoznava tožbenega zahtevka ne/nasprotuje kogentni določbi 3. odst. 3. čl. ZDR-1, ki določa, da sodišče ne sme dovoliti materialnih procesnih dispozicij, ki nasprotujejo kogentnim predpisom in morali; ‒ ali je pravno dopustno, da sodišči v sporu o nezakonitosti delovnega razmerja (kljub celo podani pripoznavi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke) nista odločili o tožbenem zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna povrniti specificirano priglašene stroške prvostopnega postopka.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče po prvem odstavku 367. a člena ZPP dopusti revizijo, če je od te odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnik sicer ustrezno opisal pravno problematiko v tem sporu, nato pa zgrešil relevantna pravna vprašanja. S prvim vprašanjem namreč sprašuje o ustavni dopustnosti odločitve sodišča, vendar to v konkretni zadevi ni relevantno pravno vprašanje. Prav tako odločitev sodišča ali odločitev, za katero se zavzema tožnik, ne nasprotuje kogentni določbi tretjega odstavka 3. člena ZPP (in ne ZDR-1, na kar se sklicuje tožnik), sicer pa to tudi ni bil odločilni razlog za presojo sodišča (drugo vprašanje). Tretje vprašanje, ki se nanaša na stroške postopka, ne more biti predmet revizije, saj tožnik zatrjuje, da ustreznega sklepa, torej odločitve o stroških sploh ni; tudi če bi bil sklep izdan, bi šlo za vprašanje, glede katerega revizija sploh ne bi bila dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP).

7. Pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP torej niso izpolnjeni. Revizijsko sodišče je zato predlog zavrnilo.

8. Odločitev je bila sprejeta soglasno.