Jedro

Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka. Višina odškodnine za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Predmet obravnavanega spora je premoženjska škoda.

Pritožba utemeljeno nasprotuje tudi načinu izračuna odškodnine v izpodbijani sodbi. Ker je tožnik upravičen do odškodnine glede na dejanske ure opravljenega, a neplačanega dela, pritožba pravilno navaja, da se urna postavka izračuna tako, da se tožnikova plača deli z mesečnim številom ur dela (174 ur - drugi odstavek 98.c člena ZObr ter prvi odstavek 3. člena in drugi odstavek 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami); tako izračunana urna postavka pa se množi z urami neplačanega dela.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 2.668,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2016 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek, to je za plačilo zneska 5.342,51 EUR, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka v znesku 180,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna povrniti tožniku strošek sodne takse v znesku 83,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper odločitev v I. in III. točki izreka sodbe ter zoper sklep se pritožuje toženka.

4. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povračilo pravdnih stroškov; podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo, koliko ur dnevnega počitka je bilo tožniku zagotovljenih povprečno v obdobju šestih mesecev. Minimalni dnevni počitek 11 ur se namreč zagotavlja kot povprečje v določenem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Ugovarja tudi načinu izračuna odškodnine za dnevni počitek. Odškodnina se izračuna upoštevajoč urno postavko, ki se ugotovi tako, da se tožnikova plača deli s številom 174 ur; urna postavka pa se pomnoži s 43 urami. Nadalje ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje, da se tožniku prisodi odškodnina za celih 11 ur dnevnega počitka. Tožniku pripada samo razlika do dopolnjenih 11 ur počitka in ne za celih 11 ur.

5. V pritožbi zoper sklep pa toženka navaja, da je sodišče preuranjeno odločilo o stroških postopka, saj se je pritožila zoper sodbo. Posledično je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. V izpodbijanem delu sodbe je sodišče prve stopnje presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih ur dnevnega počitka. Obrazložilo je, da toženka tožniku ni omogočila 43 dni dnevnega počitka, čeprav bi to morala storiti, zato je za teh 43 dni tožniku prisodilo odškodnino. Četudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile v teh 43 dneh tožniku določene ure dnevnega počitka zagotovljene (a v skupnem trajanju manj kot 11 ur), je tožniku prisodilo odškodnino kar za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka (155. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.; drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.).

9. Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka. Višina odškodnine za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Predmet obravnavanega spora je premoženjska škoda. Trditveno podlago za odškodnino za premoženjsko škodo predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela (opravljenih takrat, ko bi tožnik moral počivati). Ena od pravic delavca iz delovnega razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o zaposlitvi, je število ur dela, ki jih mora opraviti v določenem časovnem obdobju. Če delodajalec te pravice ne spoštuje in mora zato delavec opraviti večje število ur dela od predvidenih, krši svojo pogodbeno obveznost. Če ima to za posledico škodo, jo je delodajalec dolžan delavcu povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (140. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.; 179. člen ZDR-1). Zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo tako predstavlja odškodnino zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. Avtomatična določitev odškodnine v višini 11 ur je torej materialnopravno zmotna. Tožnik je upravičen do višine odškodnine (le) glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu niso bile plačane (prim. sklep VSRS VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).

10. Pritožba nadalje utemeljeno nasprotuje tudi načinu izračuna odškodnine v izpodbijani sodbi. Ker je tožnik upravičen do odškodnine glede na dejanske ure opravljenega, a neplačanega dela, pritožba pravilno navaja, da se urna postavka izračuna tako, da se tožnikova plača deli z mesečnim številom ur dela (174 ur - drugi odstavek 98.c člena ZObr ter prvi odstavek 3. člena in drugi odstavek 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami – Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.); tako izračunana urna postavka pa se množi z urami neplačanega dela.

11. Ni pa utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo, koliko ur dnevnega počitka je bilo tožniku zagotovljenih povprečno v obdobju šestih mesecev. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje le pavšalno navedla, da se po njenem stališču lahko glede na tretji odstavek 158. člena ZDR-1 kak dan zagotovi manj kot 11 ur počitka, če se ta manjko kompenzira na kak drug dan. Pritožbeni prikaz ur za mesec marec predstavlja nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Ker je torej sodišče prve stopnje tožniku materialnopravno zmotno prisodilo odškodnino v višini 11 ur, ni natančno ugotavljalo, do kakšnega zneska bi bil upravičen glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu ni bilo plačano. Tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), da dopolni dejanske ugotovitve o dejansko opravljenih, a neplačanih urah tožnikovega dela. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi s tem poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem.

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč gornjo obrazložitev ugotoviti, do kakšne odškodnine (v okviru tožbenega zahtevka) iz naslova dejansko opravljenega, vendar neplačanega dela je tožnik upravičen, nato pa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku in stroških postopka.

14. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izpodbijani sklep o povračilu stroška sodne takse, saj je odločitev o tem strošku postopka odvisna od odločitve o glavni stvari (3. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.