Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker tožnica ni izkazala enega od pogojev po 83. členu ZSDP-1, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek, kar posledično pomeni, da v tej fazi postopka terjatev še ni verjetno izkazana. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožnica ni z ničemer dokazala, da so jo v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZSDP-1 na njeno zahtevo izbrisali iz registra brezposelnih oseb in da je na tak način zapustila trg dela. Že sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da tožnica sama navaja, da je prenehala opravljati kmetijsko dejavnost. Glede vprašanja, ali se je izbrisala iz registra brezposelnih oseb, pa iz obrazložitve prvostopenjske odločbe centra za socialno delo izhaja, da je tožnica k vlogi priložila tudi potrdilo o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb. Če je bilo predloženo potrdilo o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb, to pomeni, da tožnica ni več vodena v registru brezposelnih oseb in je s tem izpolnjen eden od pogojev, določenih v četrtem odstavku 83. člena ZSDP-1 za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Ne nazadnje vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 83. člena niti ni bilo odločilno pri odločanju drugostopenjskega organa, ki je zavrnil tožničino pritožbo zato, ker ne gre za otroka iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1 in zato tožnica ni upravičena do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Zato je pri presoji, ali je verjetno izkazana terjatev, še preden sodišče vsebinsko presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb, odločilno, ali je tožnica vsaj z verjetnostjo izkazala, da je trg dela zapustila zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep v izpodbijanem delu ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo prvo točko predloga za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki delno plačilo za izgubljeni dohodek v znesku 734,15 EUR od 20. 3. 2015 do konca postopka (I. točka izreka). Sodišče je nadalje zavrglo drugo točko predloga za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki dodatek za nego otroka v znesku 200,00 EUR od 20. 3. 2015 do konca postopka (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitev ustavnih pravic. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo na podlagi povzemanja navedb iz izpodbijanih odločb. Pri odločitvi ni upoštevalo nobenih okoliščin, ki jih je navedla tožnica. To pa pomeni, da je sodišče ravnalo pristransko, razen tega izpodbijani sklep vsebuje številne nepravilnosti, saj je sodišče selektivno ugotavljalo le tisto, kar je tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi. Položaja in argumentov tožnice pa sodišče ni upoštevalo. Ker izpodbijani sklep ne vsebuje odločilnih razlogov je zaradi tega nezakonit. Gre za kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodišče je nadalje navedlo, da tožnica ni dokazala, da so jo v skladu s četrtim odstavkom 83. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1, Ur. l. RS, št. 26/2014) na njeno lastno zahtevo izbrisali iz registra brezposelnih oseb in da je na tak način zapustila trg dela. Tožnica ne razume, zakaj bi omenjeno morala dokazati. V četrtem odstavku 83. člena je namreč določeno, da se šteje, da je oseba zapustila trg dela, če ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom ZSDP-1. 8. člen omenjenega zakona pa našteva kdo vse je zavarovanec za starševsko varstvo. Kot zavarovanci so navedene tudi osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost (8. točka 8. člena ZSDP-1). CSD pa je na podlagi uradnih evidenc že v odločbi ugotovil, da je tožnica prenehala opravljati kmetijsko dejavnost, kar pomeni, da ni bila več zavarovana za starševsko varstvo. To tudi pomeni, da je zapustila trg dela. Tožnica je prejemnica denarne socialne pomoči v višini 714,32 EUR od 1. 4. 2015 do 30. 9. 2015 (pet družinskih članov). Družina živi v slabih življenjskih pogojih, pri čemer nastajajo visoki stroški za nego in varstvo A.A., ki jih ne more plačati. Sodišče prve stopnje je tako po mnenju tožnice zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Razen tega je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj sodišče ni upoštevalo 97. člena ZSDP-1, ki je bistven za priznanje delnega plačila za izgubljeni dohodek v korist tožnice. Iz navedenega člena izhaja, da tožnici pripada pravica kot jo uveljavlja s tožbo od 20. 3. 2015, torej od dne, ko je vložila vlogo za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Sodišče je tudi kršilo ustavne pravice in sicer načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ter drugi odstavek 14. člena Ustave RS. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica prenehala opravljati kmetijsko dejavnost zaradi nege in skrbi hčerke A.A.. Takšno ravnanje sodišča predstavlja v tem primeru kršitev iz drugega in 22. člena Ustave RS. Tožnica je bila prizadeta v pravici enakega varstva pravic (pravica kontradiktornosti). Nadalje se sklicuje tudi na 52. člen Ustave RS in pa na 56. člen Ustave RS. Sklicuje se tudi na pravico do poštene obravnave in s tem v zvezi navaja sodno prakso ESČP. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo prvo točko predloga za izdajo začasne odredbe. Taka odločitev pa pomeni kršitev temeljnih pravic tožnice na podlagi sklepa naslovnega sodišča z dne 7. 8. 2015. Domnevni razlogi v izpodbijanem sklepu so si v nasprotju, medtem ko pravnih razlogov sklep nima. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ugodi prvi točki predloga za izdajo začasne odredbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 7. 2015, s katero je bila zavrnjena njena pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 1. 4. 2015. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničin zahtevek za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

6. Pogoji za priznanje omenjene pravice so določeni v 7. poglavju ZSDP-1. Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala tudi, da sodišče izda začasno odredbo, s katero naj toženi stranki naloži izplačilo delnega plačila za izgubljeni dohodek v znesku 734,15 EUR od 20. 3. 2015 naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlagala je sicer tudi izdajo začasne odrede, s katero bi se ji priznal tudi dodatek za nego otroka v znesku 200,00 EUR od 20. 3. 2015. V tem delu je sodišče predlog zavrglo (II. točka izreka). Omenjene odločitve pa tožnica s pritožbo ne izpodbija.

7. V zadevi je torej odprto vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče toženi stranki naložilo začasno plačilo dajatev.

8. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 2. alineji 70. člena določa, da med postopkom lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Skladno s četrtim odstavkom istega člena se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno. To pa pomeni, da je potrebno pri odločanju o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe uporabiti tudi določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami). V 270. členu so določeni pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.

9. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo iz razloga, ker tožnica naj ne bi izkazala enega od pogojev po 83. členu ZSDP-1, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek, kar posledično pomeni, da v tej fazi postopka terjatev še ni verjetno izkazana.

10. Po stališču pritožbenega sodišča, pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnica ni z ničemer dokazala, da so jo v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZSDP-1 na njeno zahtevo izbrisali iz registra brezposelnih oseb in da je na tak način zapustila trg dela. Že sodišče ugotavlja, da tožnica sama navaja, da je prenehala opravljati kmetijsko dejavnost. Glede vprašanja, ali se je izbrisala iz registra brezposelnih oseb pa iz obrazložitve prvostopenjske odločbe CSD z dne 1. 4. 2015 izhaja, da je tožnica, k vlogi priložila tudi potrdilo o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb. Omenjeno povzema tudi sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v točki 6. Če je bilo predloženo potrdilo o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb (kar očitno med strankama ni sporno, saj omenjeno v obrazložitvi celo povzema prvostopenjski organ), to pomeni, da tožnica ni več vodena v registru brezposelnih oseb in je s tem izpolnjen eden od pogojev določenih v četrtem odstavku 83. člena ZSDP-1 za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Nenazadnje vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 83. člena niti ni bilo odločilno pri odločanju drugostopenjskega organa z dne 7. 7. 2015. Drugostopenjski organ je namreč pritožbo tožnice zavrnil ob razlogovanju, da ni izpolnjen tretji odstavek 83. člena ZSDP-1 in sicer, da glede na mnenje zdravniške komisije II. stopnje ne gre za otroka iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1 in da zato tožnica ni upravičena do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

11. Glede na omenjeno odločitev je torej za odgovor na vprašanje, ali je verjetno izkazana terjatev še preden sodišče vsebinsko presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb odločilen odgovor, ali je tožnica vsaj z verjetnostjo izkazala, da je trg dela zapustila zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. V tretjem odstavku je opredeljeno v katerih primerih gre za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo. V predsodnem postopku sta bila s tem v zvezi sicer izdani mnenji tako zdravniške komisije I. stopnje kot tudi zdravniške komisije II. stopnje, ki pa se glede ugotovitev med seboj razlikujeta, razen tega pa sta tudi praktično neobrazloženi, kar opozarja že tožnica v tožbi.

12. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP sklep v izpodbijanem delu (I. točka izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče bo preizkusilo, ali obstaja verjetnost terjatve tudi glede vprašanja, ali je izpolnjen drugi pogoj določen v 83. členu ZSDP-1, torej ali je tožnica zapustila trg dela zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena tega zakona. Če bo ugotovilo, da je verjetnost terjatve izkazana, pa bo sodišče prve stopnje tudi presodilo, ali so izpolnjene ostale predpostavke določene v ZDSS-1 in ZIZ za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki naložilo, da tožnici začasno izplačuje delno plačilo za izgubljeni dohodek.