Jedro

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo, glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi. Toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, saj gre namreč za t.i. krivdno povzročene stroške, ki so toženi stranki nastali, ker tožbe tožnik ni pravočasno umaknil. V zvezi s pravočasnostjo umika pa je sodna praksa zavzela stališče, da je pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljano nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški povezani s postopkom. V takšnih primerih je potrebno šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, čeprav med izpolnitvijo in umikom poteče nekaj mesecev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v točki II. izreka delno spremeni tako, da se glasi: "II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 190,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka, do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 31,58 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo da se postopek ustavi (točka I izreka), v točki II izreka pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 374,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka izpolnitvenega roka, do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov nezakonita. Iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske več let kršila pravice iz delovnega razmerja s tem, ko jim ni plačevala dodatkov za opravljeno nadurno delo. Tako je bilo v začetku leta 2016 vloženo več istovrstnih tožb, tožena stranka pa je na opozorila reagirala šele junija 2017. Takrat je sprejela odredbo o plačilu 30 % oz. 130 % dodatka za opravljene nadure. To je realizirala pri izplačilu plač 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018. Dejstvo je, da je do plačila 30 % dodatka prišlo, razlika do 130 % pa je še vedno sporna. Tako je bilo vztrajanje tožnikov v pritožbah upravičeno, saj je tožena stranka naknadno dne 5. 3. 2018 posameznim pripadnikom ponovno izplačala določene 30 % dodatke, še vedno pa ni pravnomočno odločeno o tem ali jim pripada 130 % dodatek. Tako ni razumljivo, kdaj naj bi nastopil trenutek, ko naj bi bil tožnik v tej in drugih istovrstnih zadevah dolžan umakniti tožbo, da ga ne bi zadele sankcije po prvem odstavku 158. člena ZPP. Trenutek, ko naj bi tožena stranka zahtevek v celoti izpolnila, je namreč še vedno negotov, zato tožnik meni, da je odločitev sodišča o stroških nepravilna. Nadalje navaja, da rok za umik tožbe ni določen niti v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih, niti v ZPP in zato ni nobenega razloga, da ne bi sodišče tudi v tem primeru uporabilo pravilo o povrnitvi stroškov v sorazmerju z uspehom v pravdi. Tožnik meni, da je upravičen do povrnitve vseh stroškov, ki jih je specificiral tekom postopka, saj so bili vsi ti stroški utemeljeni in za postopek potrebni. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da toženi stranki naloži v povrnitev vseh priglašenih stroškov postopka na prvi stopnji, ter da ji naloži povrnitev pritožbenih stroškov in sicer vse v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje, do plačila.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo. Meni, da je odločitev sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo in predlaga, da jih sodišče naloži v plačilu tožniku v roku 8 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka paricijskega roka dalje, do plačila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena z zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

6. Pravilno je stališče tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti po uspehu, ni pa podlage za to, da bi se mu priznali vsi priglašeni stroški kot potrebni za ta postopek. Sodišče prve stopnje je zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da tožbe ni umaknil pravočasno tožniku naložilo v povrnitev vse stroške tožene stranke.

7. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo, glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi. Toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, saj gre namreč za t.i. krivdno povzročene stroške, ki so toženi stranki nastali, ker tožbe tožnik ni pravočasno umaknil (sklep VSL II Cp 1707/2015 z dne 10. 8. 2015). V zvezi s pravočasnostjo umika pa je sodna praksa zavzela stališče, da je pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljano nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški povezani s postopkom. V takšnih primerih je potrebno šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, čeprav med izpolnitvijo in umikom poteče nekaj mesecev. Enako je tudi stališče sodne prakse v zvezi z razlago pojma "takoj" v določbi prvega odstavka 158. člena ZPP (npr. v zadevah VSL I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016).

8. V obravnavani zadevi tožnik, ki je tožbo umaknil 9. 8. 2018, tožbe ni umaknil takoj. Tožena stranka je namreč s pripravljalno vlogo z dne 20. 6. 2018 tožniku pojasnila, kaj mu je dne 5. 12. 2017 dejansko plačala. Ker tožnik tožbe ni umaknil, je tako dolžan toženi stranki povrniti stroške, ki jih je imela s pripravljalno vlogo z dne 30. 7. 2018. Ti stroški so toženi stranki nastali zaradi ravnanja tožnika, zato ji jih je dolžan povrniti v celoti. Skladno z določbami 154. in 158. člena ZPP se tako stroški strankama do prejema druge pripravljalne vloge tožene stranke, odmerijo glede na uspeh v pravdi, v kateri je tožnik uspel 31,73 %, tožena stranka pa 68,27 %. Tožnikovi potrebni stroški (155. člen ZPP) so stroški za tožbo (300 točk po OT), umik tožbe (50 točk po OT), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve ter sodne takse v višini 110,00 EUR. Potrebni stroški tožene stranke do druge pripravljalne vloge pa so stroški odgovora na tožbo (300 točk po OT), prve pripravljalne vloge (225 točk po OT), soglasje k umiku tožbe (50 točk po OT) in materialni stroški (2 % po OT). Ob vrednosti točke 0,459 EUR je tožnik dolžan toženki povrniti glede na svoj uspeh v pravdi 85,45 EUR in v celoti stroške druge pripravljalne vloge v višini 105,34 EUR (225 točk in 2 % materialnih stroškov po OT), skupno tako 190,79 EUR.

9. Glede na navedeno je pritožba tožnika delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP), o preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 154. in 155. členom istega zakona ter Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Tožnik je s pritožbo uspel 19,96 % (izpodbijal je odločitev, da mora toženi stranki povrniti 374,54 EUR in zahteval povrnitev vseh priglašenih stroškov - 546,21 EUR, uspel pa je z znižanjem za 183,75 EUR). Tožnikovi potrebni pritožbeni stroški so nagrada za pritožbo 200 točk po OT, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR po OT znaša 114,23 EUR, ter stroški takse za pritožbo v višini 44,00 EUR. Tako je tožniku, glede na uspeh pritožbenega postopka tožena stranka dolžna povrniti 31,58 EUR. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla.