Jedro

Davčni zavezanec za plačilo davka od dobička od prodaje vrednostnih papirjev je darovalec (in ne obdarjenec), če sklene z obdarjencem navidezno darilno pogodbo, da bi se plačilu tega davka izognil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27. 5. 2005, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada Novo mesto, z dne 28. 2. 2004. Z njo je bil tožnici kot davčni zavezanki za leto 2002 odmerjen davek od dobička iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev od osnove 5,410.006,00 SIT po stopnji 30 % v znesku 1,623.001,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da tožnica za leto 2002 davčnemu organu ni predložila napovedi za odmero davka od dobička iz kapitala, čeprav je – da bi se izognila plačilu tega davka – svojemu mladoletnemu sinu dne 23. 10. 2002 podarila (med drugim) 89 delnic L. po prodajni ceni 105.000,00 SIT za delnico (oziroma skupaj 9,345.000,00 SIT), ki jih je otroku zakoniti zastopnik (tožničin mož A.A.) dne 7. 11. 2002 prodal po isti prodajni ceni.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). Pritrjuje stališču, da je tožnica darilno pogodbo z dne 23. 10. 2002, s katero je prenesla na svojega mladoletnega sina B.B. med drugim tudi 89 delnic L., od nabave, katerih še ni minilo tri leta, sklenila zato, da bi se izognila plačilu davka od dobička iz kapitala, ki bi ga sicer na podlagi določbe 58. člena ZDoh morala plačati. Sklenjena pogodba, ki ne izraža prave volje strank zaradi nedopustne podlage (39. člen OZ), pravno ne učinkuje. Namen tožnice tako po presoji sodišča prve stopnje ni bil v tem, da se delnice podarijo, temveč v končni prodaji in izognitvi plačilu davka iz dobička od kapitala po določbah ZDoh.

3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, po katerem je darilna pogodba simuliran pravni posel in zato neveljavna, napačno.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica v času od 24. 9. 1998 do 12. 7. 2001 kupila skupaj 139 delnic L., ki jih je dne 23. 10. 2002 „podarila“ svojemu sinu B.B., ta pa jih je po zakonitem zastopniku (tožničinem možu A.A.) dne 7. 11. 2002 prodal za prodajno ceno 105.000,00 SIT za delnico. Od nakupa 50 delnic L., ki so bile podarjene 23. 10. 2002 je minilo že več kot tri leta, od nakupa 89 delnic L. v vrednosti 9,345.000,00 SIT pa še ni minilo tri leta. Sporno je, ali je od prenosa 89 obravnavanih delnic v vrednosti 9,345.000,00 SIT treba plačati davek od dobička iz kapitala po določbi 58. člena Zakona o dohodnini (ZDoh).

9. ZDoh v 58. členu določa, da je zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki dosega dobiček s prodajo vrednostnih papirjev ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug, če je bila prodaja izvršena pred pretekom treh let od dneva, ko je bil vrednostni papir oziroma delež v kapitalu pridobljen, zmanjšan za davke, ki jih je plačal zavezanec. Osnova za davek od dobička iz kapitala je razlika med prodajno ceno vrednostnega papirja ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug in valorizirano nabavno vrednostjo vrednostnega papirja ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug v času pridobitve (58.b člen ZDoh).

10. Na podlagi določb OZ in ZZZDR lahko starši in otroci sklepajo vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepali tudi z drugimi osebami in na tej podlagi ustanavljajo pravice in obveznosti. Pri sklepanju obligacijskih razmerij pa morajo vsi udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), predmet pogodbenega razmerja ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (37. člen OZ), vsaka pogodbena obveznost pa mora imeti dopustno podlago (39. člen OZ).

11. Revizijsko sodišče sprejema ugotovitev prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, da je tožnica z mladoletnim otrokom sklenila navidezno – darilno pogodbo z namenom, da se izogne plačilu davka od dobička iz kapitala. Pri sklenitvi navidezne pogodbe po 50. členu OZ gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov in izjavo volje navzven, namenjeno drugim, tako da bi pri slednjih nastala zmotna predstava, da gre za dovoljen posel. Obe stranki navideznega posla pa stremita za tem, da simulirani posel nastane le navidez in da prikrije disimulirani posel, ki sta ga stranki dejansko izvedli.

12. Zaradi prevzemne ponudbe firme N. je v kritičnem času vrednost delnic L. skokovito narasla, na podlagi polemik v medijih pa je bilo imetnikom delnic povsem jasno, da se plačilo davka od prodaje delnic lahko izognejo s podaritvijo delnic članom družine. Ker je tožničin sin „podarjene delnice“ po zakonitem zastopniku prodal 16 dni po prejemu, in pred zaključkom ponudbe prevzemnika N., je prvostopni organ sprejel pravilen sklep, da je tožnica darilno pogodbo z otrokom sklenila z namenom, da se izogne plačilu davščin. Nepridobitev predpisane odobritve posla s strani Centra za socialno delo (111. člen ZZZDR) in nakazilo kupnine na tožničin transakcijski račun pa sta okoliščini, ki še dodatno potrjujeta pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ter obeh davčnih organov. Zato je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi X Ips 709/2006 z dne 9. 4. 2009. 13. Po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni očitki o storjenih bistvenih kršitvah določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje se v sodbi skladno z določbo drugega odstavka 67. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je navedla tožena stranka v svoji odločbi, in teh razlogov v izogib ponavljanju v sodbi ne navaja ponovno. Ob upoštevanju razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, je prvostopenjska sodba v zadostni meri obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

14. Ker niso podani razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

15. Ker tožnica z revizijo ni uspela trpi sama svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).