Jedro

Ne glede na to, da gre v predmetnem primeru za postopek za uporabo varnostnega ukrepa iz XXVIII. poglavja ZKP, tudi za sklep o izreku varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti velja zahteva, da mora sodišče storilcu z gotovostjo dokazati storitev vsakega očitanega mu protipravnega dejanja posebej ter za vsako določno navesti katera dejstva šteje za dokazano in iz katerih razlogov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kopru storilcu A. A. po 70.b členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zaradi v stanju neprištevnosti storjenih treh protipravnih dejanj z znaki kaznivih dejanj grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 29. člena KZ-1, izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se bo izvajal v zdravstvenem zavodu po odredbi sodišča in sicer najdalj dve leti. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je prvo sodišče oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, prav tako pa tudi potrebni izdatki in nagrada zagovornice, storilcu postavljene po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila storilčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbija pa tudi odločbo o varnostnem ukrepu. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep o izreku varnostnega ukrepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob načelu proste presoje dokazov, procesni zakon tudi zahteva, da sodišče svojo odločitev obrazloži. Po šestem odstavku 364. člena ZKP sodišče v obrazložitvi sodbe (v obravnavanem primeru sklepa) navede razloge za vsako posamezno točko, v skladu s sedmim odstavkom istega člena ZKP pa sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Šele tako ugotovljeno in argumentirano dejansko stanje omogoča pritožniku zatrjevanje kršitev v smislu zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišču pa preizkus takšnega pritožbenega zatrjevanja. Gre za t. i. odločilna dejstva, ki jih obrazložitev sodbe (sklepa) mora vsebovati, saj je v primeru, če sodba (sklep) nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav to kršitev pritožnica v uvodnem delu pritožbe utemeljeno očita sodišču prve stopnje, ko zatrjuje, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja obrazložitev, ki bi se nanašala na vsako očitano protipravno ravnanje posebej. Izpodbijani sklep storilcu A. A. očita storitev treh protipravnih dejanj z znaki grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 29. člena KZ-1. Prvo protipravno dejanje naj bi storil 10. 11. 2018 proti oškodovancema B. B. in C. C. z namenom, da ju ustrahuje in vznemiri, na ta način, da naj bi vrgel kamen ter C. C. rekel, da „bo plačala“; drugo dejanje naj bi storil 6. 11. 2018 proti oškodovancu B. B. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, s tem da naj bi vrgel več kamnov, od katerih so bili trije v velikosti večje pesti; tretje dejanje pa naj bi storil 7. 11. 2018 prav tako proti B. B., ko naj bi z namenom da ga ustrahuje in vznemiri, z večjo silo vrgel več kamnov, ob tem pa oškodovancu kričal, da „bo plačal“. V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pod točkami 4 do 9 obrazložitve povzelo izpovedbe obeh oškodovancev ter prič D. D., E. E. in F. F. Pod točko 10 obrazložitve pa je ugotovilo, da povzete izpovedbe prič in izvedensko mnenje z gotovostjo potrjujejo potek dogodkov kot „je povzet v predlogu za izrek varnostnega ukrepa“. Pri tem prvo sodišče ocenjuje oškodovanca za prepričljiva, glede ostalih prič pa zaključi, da niso bile neposredno udeležene pri dogodku, le priča F. F. naj bi neposredno zaznala tisti del dogajanja, ko je prišlo do izmenjave besed med storilcem in obema oškodovancema, kar pa naj bi se zgodilo že po metanju kamnov. Sodišče prve stopnje nato zaključi, da je z gotovostjo dokazano, da so se dogodki odvijali tako, kot sta izpovedala oškodovanca in kot sta dogajanje prijavila policiji ter je povzeto v predlogu za izrek varnostnega ukrepa in v izreku izpodbijanega sklepa. S tem naj bi bili po oceni prvega sodišča izpolnjeni objektivni znaki treh kaznivih dejanj grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Ne glede na to, da gre v predmetnem primeru za postopek za uporabo varnostnega ukrepa iz XXVIII. poglavja ZKP, tudi za sklep o izreku varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti velja zahteva, da mora sodišče storilcu z gotovostjo dokazati storitev vsakega očitanega mu protipravnega dejanja posebej ter za vsako določno navesti katera dejstva šteje za dokazano in iz katerih razlogov. Sodišče prve stopnje pa je, kot pravilno v pritožbi opozarja pritožnica, kar pavšalno za vsa tri storilcu očitana protipravna dejanja ocenilo, da so z gotovostjo dokazana, ker pač gre verjeti izpovedbam obeh oškodovancev. Takšna obrazložitev pa ne zadosti kriteriju iz sedmega odstavka 364. člena ZKP in pomeni uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki že sama po sebi terja razveljavitev izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).

6. Prav tako gre pritrditi pritožnici, da je izrek izpodbijanega sklepa pomanjkljiv, ker ne vsebuje določitve zdravstvenega zavoda v katerem se bo varnostni ukrep izvajal. Kadar sodišče storilcu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1, mora v skladu z uveljavljeno sodno prakso v sklepu tudi odrediti, v katerem zdravstvenem zavodu se bo ukrep izvajal. Na ta način je bila storilcu odvzeta pravica, da se izjavi in uveljavlja pravno varstvo glede izbira zdravstvenega zavoda, na kar pravilno opozarja pritožnica.

7. Res je sicer kot pritožbeno zatrjuje pritožnica, da se zaradi tega, ker gre v primeru izrekanja varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja za korenite posege v storilčevo pravico do prostosti oziroma zasebnosti, za ugotavljanje njegove neprištevnosti v postopku po 491. členu ZKP izvedenstvo vedno zaupa zdravstvenemu zavodu (drugi odstavek 249. člena ZKP in drugi odstavek 492. člena ZKP), vendar pa je pritožnica spregledala, da je bilo temu pogoju v predmetnem kazenskem postopku zadoščeno, saj je prvo sodišče v fazi posameznih preiskovalnih dejanj izvedenstvo psihiatrične stroke z odredbo z dne 19. 2. 2019, opr. št. I Kpd 8512/2019, zaupalo G. G., pri slednji pa je bil za izdelavo izvedenskega mnenja zadolžen sodni izvedenec psihiatrične stroke prim. dr. H. H. Zato gre zaključiti, da uveljavljana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi z drugim odstavkom 249. člena oziroma drugim odstavkom 492. člena ZKP ni bila storjena.

8. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 4. točke prvega odstavka 370. člena, ker naj bi, kot to zatrjuje pritožnica, storilcu nepravilno odmerilo trajanje varnostnega ukrepa na najdaljšo zakonsko dopustno dobo dveh let. S tem, ko je sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 v izrek sklepa zapisalo, da se bo varnostni ukrep izvajal najdalj dve leti, to še ne pomeni, da bi se varnostni ukrep dejansko izvajal toliko časa, saj ista zakonska določba sodišče zavezuje, da po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno.

9. Na podlagi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je pritožbeno sodišče pritožbi po prvem odstavku 392. člena ZKP ugodilo, izpodbijani sklep o izreku varnostnega ukrepa razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem bo moralo ponovno izvesti vse razpoložljive dokaze ter dokazni postopek znova dopolniti s temeljitim zaslišanjem sodnega izvedenca psihiatrične stroke, še zlasti glede odločilnega vprašanja, ali je ob ugotovitvi, da naj bi storilec protipravna dejanja storil v stanju neprištevnosti, obvezno psihiatrično zdravljenje potrebno in ali zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj. Pred tem pa bo treba seveda tudi zanesljivo ugotoviti ali je pri storilcu nevarnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj sploh še podana. Tako se bo lahko dokopalo do pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov obravnavane kazenske zadeve. Svoje zaključke o odločilnih dejstvih bo moralo sodišče prve stopnje v novi odločbi pospremiti z jasnimi in medsebojno skladnimi razlogi za vsako storilcu očitano protipravno dejanje posebej. Pri tem bo kritično presodilo ostale pritožbene navedbe storilčeve zagovornice, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče, zaradi narave ugotovljene kršitve v izpodbijanem sklepu, ni moglo ukvarjati, zatem pa bo v zadevi vnovič odločilo.