Jedro

Iz tožbenih trditev izhaja, da so predmet davčne izvršbe dolžnikova denarna sredstva (za kar priloži sklep o davčni izvršbi), vendar pa hkrati tudi navaja, da dolžnik pri njej nima denarnih sredstev na računu, saj je bil transakcijski račun dolžnika pri tožeči stranki dne 9. 7. 2013 zaprt. Tožeča stranka torej ne zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe, kot je opredeljen s sklepom o davčni izvršbi, torej na dolžnikovih denarnih sredstvih, ki jih ima na računih pri banki pravico, ki preprečuje izvršbo, temveč trdi, da dolžnik pri njej nima odprtega računa in zato tudi ne denarnih sredstev. Tožeča stranka s tožbenimi trditvami - četudi bi se izkazalo, da so resnične – ne more doseči pravne posledice, ki jo zahteva s tožbenima zahtevkoma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da obstoji zastavna pravica tožeče stranke na denarnih sredstvih dolžnika A. d.o.o., vezanih pri tožeči stranki na podlagi Pogodbe o vezani vlogi v domači valuti št. 870200-413F574884/8305 z dne 9. 7. 2012 in dodatka št. 1 z dne 19. 12. 2012 v višini 9.000,00 EUR s pripadki;

2. Ugotovi se, da obstoji zastavna pravica tožeče stranke na denarnih sredstvih dolžnika A. d.o.o., vezanih pri tožeči stranki na podlagi Pogodbe o vezani vlogi v domači valuti št. 92000-415F574884/6002 z dne 21. 12. 2011 in dodatka št. 1 z dne 19. 12. 2012 v višini 15.000,00 EUR s pripadki;

3. Ugotovi se, da zastavna pravica tožeče stranke preprečuje izvršbo tožene stranke na denarna sredstva dolžnika, opredeljena v 1. in 2. točki izreka, v delu, potrebnem za popolno poplačilo terjatev tožeče stranke, ki so zavarovane z zastavno pravico tožeče stranke na podlagi Pogodbe o zastavi sredstev št. 99-032-075 z dne 10. 7. 2012 in dodatkom št. 1 z dne 19. 12. 2012 ter pogodbe o zastavi sredstev št. 99-031-314 z dne 22. 12. 2011 in dodatkom št. 1 z dne 19. 12. 2012;“

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške po odmeri sodišča v roku 15 dni od poteka izpolnitvenega roka, da ne bo izvršbe (I. točka izreka).“ Z II. točko izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da obstoji zastavna pravica tožeče stranke na denarnih sredstvih dolžnika A. d.o.o., vezanih pri tožeči stranki na podlagi Pogodbe o vezani vlogi v domači valuti št. 870200-413F574884/8305 z dne 9. 7. 2012 in dodatka št. 1 z dne 19. 12. 2012 v višini 9.000,00 EUR s pripadki;

2. Ugotovi se, da obstoji zastavna pravica tožeče stranke na denarnih sredstvih dolžnika A. d.o.o., vezanih pri tožeči stranki na podlagi Pogodbe o vezani vlogi v domači valuti št. 92000-415F574884/6002 z dne 21. 12. 2011 in dodatka št. 1 z dne 19. 12. 2012 v višini 15.000,00 EUR s pripadki;

3. Izvršba tožene stranke, ki se vodi pod številko DT 42918-45544/2013-1 08-3221-15 na denarna sredstva dolžnika A. d.o.o. ni dopustna v delu, v katerem posega na denarna sredstva dolžnika, vezana pri tožeči stranki na podlagi Pogodbe o vezani vlogi v domači valuti št. 870200-413F574884/8305 z dne 9. 7. 2012 in dodatka št. 1 z dne 19. 12. 2012 v višini 9.000,00 EUR s pripadki, potrebnem za popolno poplačilo terjatev tožeče stranke, ki so zavarovane z zastavno pravico tožeče stranke na podlagi Pogodbe o zastavi sredstev št. 99-032-075 z dne 10. 7. 2012 in dodatkom št. 1 z dne 19. 12. 2012;

4. Izvršba tožene stranke, ki se vodi pod številko DT 42918-45544/2013-1 08-3221-15 na denarna sredstva dolžnika A. d.o.o. ni dopustna v delu, v katerem posega na denarna sredstva dolžnika, vezana pri tožeči stranki na podlagi Pogodbe o vezani vlogi v domači valuti št. 92000-415F574884/6002 z dne 21. 12. 2011 in dodatka št. 1 z dne 19. 12. 2012 v višini 15.000,00 EUR s pripadki, potrebnem za popolno poplačilo terjatev tožeče stranke, ki so zavarovane z zastavno pravico tožeče stranke na podlagi Pogodbe o zastavi sredstev št. 99-031-314 z dne 22. 12. 2011 in dodatkom št. 1 z dne 19. 12. 2012;“ Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 190,50 EUR v roku 15 dni po prejemu odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma naj pravdni postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V 158. členu Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 je določeno, da lahko, kdor izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vloži ugovor zoper sklep o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi, pri čemer se lahko tak ugovor vloži do konca davčne izvršbe. Tožeča stranka je v davčni izvršbi, ki se vodi nad davčnim dolžnikom A. d.o.o. (prej Z. d.o.o.), vložila vlogo, ki jo je poimenovala kot ugovor tretjega, davčni organ pa jo je skladno z drugim odstavkom 158. člena ZDavP-2 s sklepom DT 42918-455544-2013-4-08-3221-03 z dne 18. 2. 2014 (priloga A2 spisa) napotil na vložitev tožbe „na ugotovitev lastninske pravice“. Iz obrazložitve napotitvenega sklepa izhaja mnenje davčnega organa, da pravica tožeče stranke, ki preprečuje izvršbo, ni verjetno izkazana, ker imajo glede na določbo prvega odstavka 94. člena ZDavP-2 davčne obveznosti prednost pred ostalimi obveznosti davčnega dolžnika, razen če je zastavna pravica vpisana v ustrezen register, kar pa zastavna pravica tožeče stranke ni. To so tudi ugovorni razlogi tožene stranke, s katerimi se brani pred tožbenim zahtevkom tožeče stranke.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbena zahtevka zavrneta, je sicer pravilna, vendar iz drugih razlogov. Po presoji višjega sodišča je namreč tožba tožeče stranke neodpravljivo nesklepčna, saj iz dejstev, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenih zahtevkov.

7. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je prejela sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT 42918-45544/2013-1 08-3221-15 z dne 25. 3. 2013 (priloga A3 spisa). Iz teh njenih trditev izhaja, da so predmet davčne izvršbe dolžnikova denarna sredstva, kar pomeni, da se izvršba za izterjavo davčnega dolga vodi po določbah 3. podpoglavja II. poglavja tretjega dela ZDavP-2, členi od 166. - 171. ZDavP-2 (Davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah). Pri davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računih pri banki s tem, da se prilivi po računih navedenih bank prenesejo na račun dolžnika, kjer se opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi.

8. Po drugi strani pa tožeča stranka v tej isti tožbi zatrjuje, da ima davčni dolžnik A. d.o.o. pri njej na podlagi dveh Pogodb o vezanih vlogah v domači valuti in dveh dodatkov (priloge A4-A7 spisa) vezana denarna sredstva v obliki dveh depozitov, in sicer enega v višini 15.000,00 EUR in drugega v višini 9.000,00 EUR. Materialnopravna subsumpcija teh tožbenih trditev pokaže, da tožeča stranka zatrjuje, da je z davčnim dolžnikom sklenila pogodbo o bančnem depozitu. V 1035. členu Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR(1) je določeno, da je pogodba o denarnem depozitu sklenjena, kadar se banka zaveže, da sprejme, deponent pa, da položi pri banki določen denarni znesek (prvi odstavek 1035. člena ZOR). S to pogodbo banka pridobi pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, ki so določeni v pogodbi (drugi odstavek 1035. člena ZOR). Gre torej za nepristno hrambo (depositum irregualre), ko lastninska pravica na predmetu depozita (na denarju kot na vrstni in nadomestni stvari) preide na banko, deponent pa ima po koncu obdobja, za katerega je bil sklenjen depozit, terjatev za vrnitev enakega zneska denarja (739. člen Obligacijskega zakonika – OZ)(2). Iz navedenega torej sledi, da ta (vezana) denarna sredstva niso dolžnikova, temveč njena, davčni dolžnik pa ima do tožeče stranke (le) terjatev na izročitev denarnih sredstev(3). V konkretnem primeru tožeča stranka ne zatrjuje, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikovo denarno terjatev do nje.

9. Iz tožbenih trditev tako izhaja, da so predmet davčne izvršbe dolžnikova denarna sredstva (za kar priloži sklep o davčni izvršbi), vendar pa hkrati tudi navaja, da dolžnik pri njej nima denarnih sredstev na računu, saj je bil transakcijski račun dolžnika pri tožeči stranki dne 9. 7. 2013 zaprt. Tožeča stranka torej ne zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe, kot je opredeljen s sklepom o davčni izvršbi DT 42918-45544/2013-1 08-3221-15 z dne 25. 3. 2013, torej na dolžnikovih denarnih sredstvih, ki jih ima na računih pri banki pravico, ki preprečuje izvršbo, temveč trdi, da dolžnik pri njej nima odprtega računa in zato tudi ne denarnih sredstev.

10. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo, da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna (drugi odstavek 158. člena ZDavP-2). Vendar pa iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, pri čemer tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne more odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. Po presoji višjega sodišča zato tožeča stranka s temi trditvami - četudi bi se izkazalo, da so resnične – ne more doseči pravne posledice, ki jo zahteva s tožbenima zahtevkoma.

11. Glede na sprejeto odločitev se višje sodišče do pritožbenih navedb tožeče stranke v zvezi z neustavnostjo določbe drugega odstavka 94. člena ZDavP-2 ni opredelilo, ker niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Glede na navedeno tožeča stranka s pritožbenimi navedbami ne more uspeti, in ker višje sodišče ni ugotovilo niti drugih kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Drugi odstavek 1061. člena Obligacijskega zakonika – OZ določa, da kljub njegovi uveljavitvi še vedno veljajo določbe XXXI poglavja ZOR (členi 1035 do 1046).

Op. št. (2): prim. sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 133/1998 z dne 20. 1. 1999 in N. Plavšak in dr. v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 4. knjiga, Ljubljana 2004, str. 1138. Op. št. (3): V primeru, da je predmet izvršbe dolžnikova terjatev, se davčna izvršba za izterjavo davčnega dolga vodi po določbah 4. podpoglavja II. poglavja tretjega dela ZDavP-2, členi od 172. - 175. člena ZDavP-2 (davčna izvršba na druge denarne terjatve dolžnika).