Jedro

V konkretnem primeru je družba I. d. d. toženi stranki s Pogodbo (med drugim) odstopila vse bodoče terjatve do svojega dolžnika K. d. o. o., ki jih bo pridobila v zvezi z izvajanjem pogodbe št. IG-1-2008 z dne 12. 8. 2008. Takšna opredelitev bodočih terjatev pa dosega standard določljivosti (v Pogodbi je izrecno opredeljen pravni posel, iz katerega bodo nastale odstopljene terjatve, kot oseba odstopnikovega dolžnika), zato so ji bile veljavno odstopljene v zavarovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka v roku 15 dni plača 138.015,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni plača stroške postopka v višini 12,50 EUR, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta tožena stranka in I. d. d. sklenili Kreditno pogodbo z dne 24. 10. 2008 (v nadaljevanju Kreditna pogodba), da je bila za zavarovanje kredita v notarskem zapisu sklenjena Pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje št. 3067-21/9-MM (v nadaljevanju Pogodba), in da I. d. d. svojih obveznosti po Kreditni pogodbi ni poravnala. Sporno pa je bilo, ali so bile toženi stranki v zavarovanje po Pogodbi odstopljene tudi bodoče terjatve I. d. d. do družbe K. d. o. o., in ali je tožena stranka v času prejema plačila 138.015,17 EUR s strani D. d. d. na teh terjatvah imela ločitveno pravico.

6. Na podlagi besedila Pogodbe, iz katerega izhaja, da je tožena stranka pridobila v zavarovanje tako terjatve I. d. d., ki jih je imela trenutno odprte in so opredeljene v prvih treh točkah „Seznama trenutno odprtih terjatev za zavarovanje“ v 2. členu Pogodbe, kot terjatve, ki jih bo imela I. d. d. do K. d. o. o. na podlagi Pogodbe št. IG-1-2008 z dne 12. 8. 2008, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožena stranka pridobila pravico tudi na bodočih terjatvah.

7. Tožeča stranka v pritožbi takšni razlagi Pogodbe neutemeljeno nasprotuje (po njenem prepričanju se je zavarovanje nanašalo samo na obstoječe, izrecno določene terjatve v Pogodbi, ne pa tudi na bodoče terjatve, ki takrat še niso obstajale). Obravnavana Pogodba namreč predstavlja tipičen primer globalne cesije, ki je v našem pravu dopustna in v poslovnem svetu splošno uveljavljena. Njeno bistvo je v tem, da se nanaša tako na obstoječe, kot na individualno še nedoločene, toda na podlagi raznih determinantnih kriterijev, ki jih dogovorita stranki (npr. glede na osebo dolžnika, predmet izpolnitve, ...), določljive bodoče terjatve (prim. dr. Juhart: Cesija, Pogodbeni odstop terjatve, str. 66, 210). V konkretnem primeru je I. d. d. toženi stranki s Pogodbo (med drugim) odstopila vse morebitne bodoče terjatve do svojega dolžnika K. d. o. o., ki jih bo pridobila v zvezi z izvajanjem pogodbe št. IG-1-2008 z dne 12. 8. 2008. Takšna opredelitev bodočih terjatev pa dosega standard določljivosti (v Pogodbi je izrecno opredeljen pravni posel, iz katerega bodo nastale odstopljene terjatve, kot oseba odstopnikovega dolžnika), zato so bile toženi stranki veljavno odstopljene v zavarovanje.

8. Pritožnica nadalje trdi, da terjatve do D. d. d. niso bile predmet odstopa v zavarovanje po Pogodbi, kar je pravilno (in zato nobeno obvestilo tožene stranke omenjeni družbi ni bilo potrebno). Nepravilno pa je pritožničino zatrjevanje, da tožena stranka ni imela podlage za zadržanje sredstev, ki jih je na račun I. d. d. nakazala D. d. d. Tožeča stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2014 sama zapisala: „Odstopnik terjatev I. d. d. je z D. d. d. sklenil dogovor, s katerim se je D. d. d. zavezal, da bo na podlagi zahteve za neposrednim plačilom v skladu s 631. členom Obligacijskega zakonika plačal odstopniku terjatev I. d. d. … terjatve do K. d. o. o.“ D. d. d. je torej z opravljenim nakazilom v višini 138.015,17 EUR I. d. d. nesporno plačala obveznost K. d. o. o. (in ne svoje obveznosti). Pri čemer, kot obrazloži sodišče prve stopnje v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (teh razlogov pa tožeča stranka pritožbeno ne izpodbija), je šlo za plačilo terjatev po Pogodbi št. IG-1-2008 z dne 12. 8. 2008 (tj. terjatev, ki so bile predmet odstopa v zavarovanje) in na katerih je tožena stranka pridobila ločitveno pravico. Ko je tako, pa se je tožena stranka iz prejetega plačila upravičeno poplačala (prim. drugi odstavek 160. člena ZFPPIPP) in česar ne morejo spremeniti pritožbene navedbe, da je tožena stranka skladno s potrjeno prisilno poravnavo že prejela 43% poplačilo terjatve po Kreditni pogodbi, saj je bistvo zavarovanj prav v tem, da si upniki zagotovijo popolno (in ne le delno) plačilo svojih terjatev.

9. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem upravitelja prisilne poravnave. V čem naj bi bila ta odločitev oziroma razlogi sodišča prve stopnje napačna, pritožnica ne pojasni, zato se pritožbeno sodišče do tega pritožbenega očitka, kot pavšalnega, ni posebej opredeljevalo. Enako velja za pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo predloženih listin, saj teh listin pritožnica ne specificira, ni pa naloga pritožbenega sodišča, da za pritožnico relevantne listine išče med prilogami spisa.

10. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).