Jedro

Odstranitev lastnega objekta, ki z delom posega v tujo nepremičnino, je v skladu z načeli uresničevanja lastninske pravice in ne predstavlja zlorabe lastninske pravice ali celo njenega, z zakonom prepovedanega, nepoštenega izvrševanja.

Delna posest tožnika na tistem delu strehe toženčeve ute, ki je segla v njegov zračni prostor in nad njegovo nepremičnino, pravno ni mogoča, ker streha, ki uto prekriva (in posest na tej strehi), po kriterijih, ki so potrebni za pridobitev delne posesti, ni deljiva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Toženec J. L. je dne 13.12.1997 in dne 14.12.1997 motil tožečo stranko pri nemoteni uporabi njene lesene ute stoječe na parc.

št. 51/3 k.o... s tem, da je nad uto tožeče stranke odstranil ostrešje in sicer v dolžini od vmesne stene do obstoječe strehe nad uto tožeče stranke, po celotni širini ute od meje med parc.

št. 51/3 k.o..., tako, da je odstranil svoje ostrešje in strešno opeko, s čimer je tožniku onemogočil nemoteno uporabo lesene barake.

2. Toženec je dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje s tem, da postavi ostrešje, ki ga prekrije s strešno opeko nad leseno uto tožnika stoječo na parc. št. 51/3 k.o... in sicer nad celotno širino te ute in v dolžini od vmesne stene do obstoječe strehe nad uto tožeče stranke, od meje par. št. 19/5 in 51/3 v notranjost parc. št. 51/3, vse k.o..., sicer sme to na stroške tožene stranke po za to pooblaščenih in usposobljenih osebah storiti tožeča stranka, vse v osmih dneh in vse pod izvršbo.

3. Toženi stranki se prepoveduje v bodoče s takšnim ali podobnim dejanjem posegati v neposredno posest nemotene uporabe lesene ute tožeče stranke.

II.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 72.746 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1998 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj v tožbi zatrjevanega motenja posesti, naložilo toženi stranki, da mora vzpostaviti prejšnje posestno stanje, se v bodoče vzdržati takih ali podobnih posegov v tožnikovo posest, tožeči stranki pa povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepoma sodišč druge in prve stopnje je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavljalo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana zato, ker je izrek sklepa sodišča prve stopnje nerazumljiv, razlogi sklepov sodišč prve in druge stopnje pa so glede odločilnih dejstev nejasni in med seboj v nasprotju. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno zato, ker sodišče ni pravilno uporabilo določb prvega in četrtega odstavka 70. člena, prvega odstavka 78. člena in 80. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). (So)posest v pravno odločilni vsebini določb prvega in četrtega odstavka 70. člena ZTLR predpostavlja dejansko (v obravnavani zadevi tudi neposredno) oblast nad stvarjo, ki mora biti navzven nedvoumno manifestirana. Določna opredelitev stvari, v razmerju do katere ima upravičenec do posestnega varstva pravno relevantno dejansko oblast, je odločilnega pomena. Posestnovarstveni zahtevek tožeče stranke je usmerjen na varovanje njene oblasti nad leseno uto, sodišči pa sta kot zadnje posestno stanje šteli tožnikovo soposest na delu toženčeve strehe. Zaradi nepravilne uporabe določb prvega in četrtega odstavka 70. člena ZTLR so ostala neugotovljena odločilna dejstva glede stvari, na kateri je bil izvršen motilni poseg, in glede dejanskega (oblastnega) razmerja tožnika do te stvari, s tem v zvezi pa tudi glede protipravnosti in samovoljnosti toženčevega ravnanja kot pogoja za ugoditev zahtevku za posestno varstvo po prvem odstavku 78. člena ZTLR. Razlogi izpodbijanih sklepov glede odločilnega dejstva so tako nejasni in med seboj v nasprotju, da je onemogočen preizkus obeh sklepov. Za pravno oceno in odločitev o zahtevku je pomembno dejstvo, ali je toženčeva streha segala nad tožnikov objekt in ga prekrivala, ne da bi se z njim stikala. Sicer pa je celotni tožbeni zahtevek nejasen. Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se ugodi, oba sklepa razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Podrejeno naj se zahtevi za varstvo zakonitosti tako ugodi, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrnjen.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 390. člena v zvezi z drugim odstavkom 408. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem psotopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (nejasnost izreka sklepa, nejasnost razlogov, nasprotje med razlogi in izrekom itd.), ki je sicer podana, vendar pa vrhovno sodišče kljub temu zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugodilo iz v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer izrečno uveljavljenega razloga bistvene kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Vse sicer obstoječe bistvene kršitve se namreč nanašajo na razloge obeh sodišč, s katerimi se utemeljuje tožnikova soposest na delu toženčeve strehe, ki pa je tožnik ob pravilni materialnopravni presoji, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve, ni imel niti je ni mogel imeti. Zato vse v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer korektno in pravno pravilno ocenjene postopkovne pomanjkljivosti izpodbijanih sklepov za odločitev niso odločilnega pomena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je namreč utemeljena iz materialnopravnih razlogov, odločitvi obeh sodišč pa sta prav iz teh razlogov pravno zmotni.

Iz tožbenih trditev in ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta pravdni stranki posestnika (in lastnika) vsak svoje lesene barake (ute). Del strehe toženčeve ute je pred odstranitvijo ute segal v zračni prostor tožnikove nepremičnine in s tem delno prekrival leseno uto tožnika, ne da bi se z njo tudi stikal. Obe sodišči sta presodili, da je imel, ob upoštevanju v prejšnjem odstavku opisanega dejanskega stanja, tožnik soposest na tistem delu strehe toženčeve lesene barake, ki je segala v zračni prostor tožnikove nepremičnine. Ta presoja pa je pravno napačna. Po mnenju vrhovnega sodišča namreč tožnik take soposesti na delu strehe ni imel (in je tudi ni mogel imeti).

Streha nad toženčevo uto je del glavne stvari (ute). Predmet posesti je lahko le individualno določena stvar (načelo specialnosti), v obravnavanem primeru tedaj toženčeva uta. Posesti na tej stvari (toženčevi uti) tožnik ni zatrjeval. V življenju pa se pogosto oblikujejo razmerja, ko neka oseba izvršuje dejansko oblast nad stvarjo tako, da je ta oblast omejena na natančno določen del stvari (v pravni teoriji se tako izvrševanje posesti opredeljuje kot delna posest). Bistven opredelilni znak delne posesti pa je izvrševanje oblasti nad natančno določenim in ločenim delom stvari. Tudi obstoja take posesti na delu strehe toženčeve ute tožnik ni zatrjeval, pa tudi če bi ga, taka delna posest le na delu strehe toženčeve ute pravno ne bi bila mogoča, saj streha, ki je prekrivala toženčevo uto (in posest na tej strehi), po kriterijih, ki so potrebni za pridobitev delne posesti, sploh ni deljiva. Z drugimi besedami to pomeni, da tožnik nad tistim delom toženčeve ute, ki je segala v njegov zračni prostor in nad njegovo uto, ni mogel pridobiti delne posesti.

Že iz tožbenih trditev izhaja, da tožnik na strehi toženčeve ute (ali pa nad tistim delom, ki je segal v njegovo nepremičnino) ni imel nobene dejanske oblasti. Brez dejanske oblasti nad stvarjo pa posest (izključna ali le delna) in soposest sploh nista mogoči (prvi in četrti odstavek 70. člena ZTLR). Zahtevek tožnika na posestno ali soposestno varstvo strehe (ali le njenega dela) na toženčevem objektu tedaj materialnopravno ne more biti utemeljen. Zato ga je vrhovno sodišče zavrnilo.

Tožbene trditve in dejanske ugotovitve obeh sodišč lahko pripeljejo le do materialnopravnega zaključka, da je bil tožnikov pravni položaj enak pravnemu položaju tistega, ki ima posest stvarne služnosti, ki tudi uživa posestno varstvo (tretji odstavek 70. člena ZTLR). Vendar pa tožnik tovrstnega posestnega varstva s svojim zahtevkom, ki obsega dejansko podlago in tožbeni predlog, sploh ni uveljavljal. Kljub obstoju možnosti, da je predstavljal toženčev poseg v obstoječe dejansko stanje poseg v tožnikovo posest stvarne služnosti (ki pa s tožbenimi trditvami - dejanska podlaga tožbe - ni bila zatrjevana, njeno varstvo pa s tožbenim zahtevkom tudi ne zahtevano), vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugodilo tako, da bi ob razveljavitvi sklepov obeh sodišč zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Šele v ponovljenem postopku uveljavljeno posestno varstvo zaradi morebitnega motenja posesti stvarne služnosti (ki bi poleg drugačnih dejanskih trditev zahtevalo tudi drugačno oblikovanje tožbenega zahtevka) bi namreč pomenilo spremembo tožbe, ki pa zaradi poteka roka, v katerem je potrebno zahtevati posestno varstvo (77. člen ZTLR), ne bi mogla biti uspešna. Povedano drugače. Šele v ponovljenem postopku zahtevano sodno varstvo posesti stvarne služnosti bi bilo prepozno (77. člen ZTLR), zaradi česar bi bila spremenjena tožba zavržena.

Sicer pa je po mnenju vrhovnega sodišča tudi zelo vprašljivo, ali bi bilo mogoče tožbenemu zahtevku ugoditi celo v primeru, če bi tožeča stranka bila v posesti stvarne služnosti in če bi zahtevo za sodno varstvo podala v roku iz 77. člena ZTLR. Stvarnopravni sistem namreč sestavlja vrsta vrednot (pravic), ki so med seboj v hierarhični povezavi. Ustava Republike Slovenije v 33. členu zagotavlja lastninsko pravico, v prvem odstavku 67. člena pa zagotavlja njeno gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo. Gre za najpomembnejšo pravico stvarnega prava, ki je edina tudi ustavnopravno opredeljena in varovana. Zaradi posegov v lastninsko pravico je tudi služnost kot stvarna pravica na tuji stvari urejena tako, da čim manj posega vanjo. Pred ekološkimi in drugimi posegi v javnem interesu pa jo varujejo kogentni predpisi s področja gradbeništva in urejanja naselij oz. prostora. Povedano pomeni, da tudi v primerih, ko sodišče ugotovi, da je prišlo do motenja posesti stvarne služnosti, ve pa, da vzpostavitev v prejšnje stanje z zahtevanimi gradbenimi posegi ne bi bila dovoljena, ker zanje ne bi bilo lokacijskega ali gradbenega dovoljenja (obe dovoljenji urejajo kogentni predpisi), vzpostavitve v prejšnje stanje ne bi smelo dovoliti. Pa čeprav bi veljalo le začasno. Takšna odločitev bi bila v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in zato celo možna podlaga za tožbo na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije.

Končno pa v obravnavani zadevi tudi ni nepomembno, da je toženec podrl svoj objekt, ki je s streho delno segal v zračni prostor tožnikove nepremičnine. Tako toženčevo ravnanje je v okviru določbe 3. člena ZTLR, ki opredeljuje t.im. pozitivno (posest, raba-uživanje in razpolaganje) in negativno (dolžnost vzdržati se kršitve lastninske pravice drugega) stran lastninske pravice. Del strehe toženčeve ute, ki je segal v nepremičnino tožeče stranke, je za to nepremičnino predstavljal lahko le breme (toženčeva pravica stvarne služnosti z delom strehe svojega objekta posegati v zračni prostor tožnikove nepremičnine). Z odstranitvijo strehe (in s tem bremena stvarne služnosti) pa tožnikove lastninske pravice na njegovi nepremičnini ni mogel kršiti. Končno pa toženčevo ravnanje, ki je pomenilo "razbremenitev" tožnikove nepremičnine, tudi ne more biti v nasprotju z določbo 4. člena ZTLR. Odstranitev lastnega objekta, ki z delom posega celo v tujo nepremičnino (v obravnavanem primeru v tožnikovo), je v skladu z načeli uresničevanja lastninske pravice iz prvega odstavka 4. člena ZTLR in ne predstavlja zlorabe lastninske pravice ali celo njenega, z zakonom sicer prepovedanega (drugi odstavek 4. člena ZTLR), nepoštenega izvrševanja. Vse povedano pomeni, da bi bila, ob upoštevanju dejanskih ugotovitev obeh sodišč, utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka pravno vprašljiva tudi v primeru, če bi tožnik zahteval posestno varstvo stvarne služnosti, saj bi ravnanje toženca (odstranitev svojega objekta, ki ima za posledico, da del strehe objekta več ne posega v zračni prostor nepremičnine drugega lastnika), težko opredelili kot motilno in/ali protipravno.

Po povedanem je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti tako ugodilo, da je sklepa sodišč prve in druge stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo (395. in 408. člen ZPP/77).

V skladu z določbo 166. člena ZPP/77 je vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Zaradi tožbenega neuspeha je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP/77). Ti stroški predstavljajo nagrado za odvetnikovo delo in plačano sodno takso za odgovor na tožbo (2.700 SIT). Odvetniški stroški (odgovor na tožbo, udeležba na dveh narokih in materialni stroški) so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo. O povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pa vrhovno sodišče ni odločilo, saj tožena stranka, ki je pritožbo vložila, v pritožbi ni postavila določene zahteve (prvi odstavek 164. člena ZPP/77) za povrnitev teh stroškov.