Jedro

Do nadomestne izpolnitve pride takrat, kadar upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje (308. člen ZOR). Iz ugotovitev, da je lahko tožnik z denarjem in hranilno knjižico sam razpolagal, na njej pa so bila sredstva v višini prejete are, sta sodišči pravilno sklepali, da je obveznost pokojnega G. K. prenehala že s sprejemom hranilne knjižice z zneskom are.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika sta v tožbi trdila, da sta 28. 5. 1993 sklenila predpogodbo s pok. G. K. (očetom tožencev) za parc. št. 3073/2 k.o. ... Pravni prednik tožencev je prejel aro v višini 7.000 DEM, kar je 3.578,8 EUR. Pogodbe ni hotel skleniti, leta 1996 pa je umrl. Od dedičev (prvi toženec je solastnik nepremičnine do 2/3, druga toženka pa do 1/3) sta primarno zahtevala sklenitev pogodbe za kupnino 21.998,70 EUR in izstavitev zemljiškoknjižne listine, podrejeno pa plačilo 25.577,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot povračilo škode oziroma plačilo dvojne are 7.158 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženca sta ugovarjala, da so stranke predpogodbe le-to 29. 9. 1994 sporazumno razveljavile. Nimata pravice do vračila dvojne are. Prejela sta hranilno knjižico z možnostjo dviga 49.000 ATS, kar ustreza 7.000 DEM. Tožba vložena 17. 7. 1997 je vložena po roku 6 mesecev, ki velja za zahtevek za sklenitev pogodbe. Nastopil je tudi 5 letni zastaralni rok za zastaranje podredno postavljenega zahtevka.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe glede dela parc. št. 3073/2 k.o. ... za kupnino 25.000 EUR in izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo vknjižila solastninska pravica tožnikov, vsakega do ½, kot tudi podrejeni zahtevek za plačilo. Ugotovilo je, da sta stranki dne 29. 9. 1994 sporazumno razvezali predpogodbo, zato le-ta nikogar več ne zavezuje. Presodilo je, da je bila tožniku ara vrnjena na način, da je od pokojnega prejel hranilno knjižico z glavnico v višini are. Do dvojne are pa tožnika nista upravičena, ker je bila predpogodba sporazumno razvezana.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo izpodbijano sodbo.

5. Tožnika sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. V njej uveljavljata kršitev Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP), ker drugi toženki ni bil zagotovljen tolmač, ki sta ga zahtevala tožnika, da bi lahko drugi toženki postavila vprašanja. Sodišče je zmotno uporabilo 15., 122. in 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/1978 –

ZOR) ter 61. člen Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91-I in 71/93). Pravilna izpolnitev je le vrnitev are v gotovini.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožencema, ki nanjo nista odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in tudi omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Ena od omejitev je določena v tretjem odstavku 370. člena ZPP, po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka sodišče in stranke vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Neupoštevne so vse tiste trditve, ki tako ugotovljeno dejansko stanje skušajo obiti, predrugačiti ali dopolniti (trditve, da ni res, da bi tožnik vedel za geslo hranilne knjižice, da je tožnik denar lahko dvignil, da je sedanja posest hranilne knjižice brezpredmetna), pa čeprav v preobleki procesnih kršitev, ki pa to dejansko niso.

9. Tožnika uveljavljata bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker drugi toženki ni bil zagotovljen tolmač za ustrezen jezik. Navajata, da sta zahtevala tolmača (druga tožnica ni zahtevala tolmača), da bi drugi toženki postavljala vprašanja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem druge tožnice ni izvedlo, ker je ocenilo, da ni potreben. S trditvami, da bi jima sodišče moralo omogočiti, da jo zaslišita s pomočjo tolmača, tožnika v bistvu uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pomanjkljivost v postopku, ker sodišče dokaza z zaslišanjem druge toženke ni izvedlo). Uveljavljanje tovrstne kršitve na revizijski stopnji ni dovoljeno, bistvena kršitev, ki jo želita sama ustvariti, pa ni podana. Ne gre za primer, ko bi bila tožnica, ki ne bi znala slovenskega jezika, zaslišana kot priča, pa sodišče ne bi zagotovilo prevajanja.

10. Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: dne 28. 5. 1993 sta prvi tožnik in pok. G. K. sklenila predpogodbo za del nepremičnine parc. št. 3073/2 k.o. ..., pokojni pa je prejel aro v višini 7.000 DEM; dne 29. 9. 1994 je bila predpogodba sporazumno razvezana, tožnik pa je od pokojnega prejel hranilno knjižico z zneskom v višini are in geslom; tožnik je lahko z denarjem sam razpolagal in je sam odgovoren, če denarja ni dvignil. 11. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Obveznost preneha ne le z izpolnitvijo tistega, kar se dolguje, kar je vsebina obveznosti, pač pa tudi na druge načine. Eden od teh je nadomestna izpolnitev, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje (308. člen ZOR). Iz ugotovitev, da je lahko tožnik s hranilno knjižico sam razpolagal, in da so bila na njej sredstva v višini prejete are, sta sodišči pravilno sklepali, da je obveznost pokojnega Georgi Klementa prenehala že s sprejemom hranilne knjižice z zneskom are.

12. Tožnika ne pojasnita, na kakšen način je sodišče kršilo Zakon o deviznem poslovanju. Za utemeljitev revizije ne zadošča sklicevanje na navedbe v pritožbi.

13. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).