Jedro

Odločba Disciplinskega razsodišča Lovske družine A., s katero je bila tožniku za disciplinski prekršek izrečena disciplinska kazen: opomin, ni upravni akt, izdan v upravni stvari, v smislu 2. člena ZUP in ga zato ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

Pravilno je stališče Upravnega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za spor med članom društva in društvom v smislu 14. člena ZDru-1 oziroma za spor glede civilne pravice v smislu 1. člena ZPP za spore iz "drugih civilnopravnih razmerij", o katerih odloča pravdno sodišče oziroma sodišče splošne pristojnosti.

Zato Upravno sodišče tožbe ne bi smelo zavreči, temveč bi se moralo na podlagi 19. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izreči za stvarno nepristojno in zadevo po pravnomočnosti sklepa na podlagi prvega odstavka 23. člena ZPP odstopiti pristojnemu sodišču splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 80/2014-5 z dne 2. 4. 2014 se razveljavi in se zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s I. točko izreka zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Disciplinskega razsodišča Lovske družine A. z dne 14. 12. 2013, s katero je bila tožniku za disciplinski prekršek po 25. členu Disciplinskega pravilnika Lovske družine A. izrečena disciplinska kazen: opomin. Z II. točko izreka pa je sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožbo zavrglo, ker izpodbijani akt ni upravni akt, izdan v upravni stvari, v smislu določb 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. Pritožnik s pritožbo izpodbija navedeni sklep sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da odločba Ustavnega sodišča RS U-I-57/07, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ne utemeljuje izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, saj se je Ustavno sodišče RS v tej odločbi opredelilo le do "širine varstva" 14. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1), ne pa tudi do "vrste" sodnega varstva. Izpodbijana odločba disciplinske komisije je upravni akt iz 2. člena ZUS-1 oziroma upravna zadeva po prvem in drugem odstavku 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Disciplinsko razsodišče je nastopalo v smislu oblastvenega organa, ki je odločal o tožnikovi odgovornosti, razmerja med njima pa ni mogoče opredeliti kot civilnopravnega, zato uporaba 1. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne pride v poštev. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje, podrejeno pa v primeru, da se pritožba zavrne, da se zadeva odstopi v obravnavanje stvarno pristojnemu sodišču splošne pristojnosti. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-547/04 z dne 3. 3. 2005. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o drugih aktih pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku tega člena pa je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po 2. členu ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

6. Pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt ali ne, je zato treba ugotavljati obstoj formalnih in materialnih pogojev. Po formalnem kriteriju so upravni akti le tisti akti, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (1. člen ZUS-1), po materialnem kriteriju pa so to tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Če akt ne izpolnjuje formalnega in materialnega pogoja, ne gre za upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, in je zato treba tožbo zavreči. 7. Društvo je pravna oseba zasebnega prava (prvi odstavek 5. člena ZDru-1), to pa velja tudi za društva, ki delujejo v javnem interesu (prva alineja drugega odstavka 30. člena ZDru-1). Društva so lahko v določenih primerih tudi nosilci javnih pooblastil, vendar v obravnavanem primeru ne gre za spor v zvezi z izvrševanjem javnega pooblastila, zato ni izpolnjen formalni pogoj iz 1. člena ZUS-1, saj disciplinski organ tožene stranke ni državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil, temveč je le interni organ tožene stranke. Izpodbijana odločba pa tudi ni javnopravni, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, v smislu 2. člena ZUS-1, saj ne vsebuje nobene vsebinske odločitve o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava. Tudi iz ZDru-1, ki ureja pravila za ustanavljanje in delovanje društev ter njihovih zvez, ne izhaja, da se o zadevi, ki je predmet tega spora, vodi upravni postopek oziroma odloča v upravnem postopku, niti v takšnih primerih ne zagotavlja sodnega varstva v upravnem sporu. Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sklepih I Up 456/2009 in I Up 490/2009. 8. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za spor med članom društva in društvom v smislu 14. člena ZDru-1 oziroma za za spor glede civilne pravice v smislu 1. člena ZPP za spore iz "drugih civilnopravnih razmerij", o katerih odloča pravdno sodišče oziroma sodišče splošne pristojnosti, saj ima glede na pravno naravo združevanja po ZDru-1 izrek disciplinske kazni vpliv na vsebino pravic, obveznosti in interesov tožeče stranke, s katerimi se zasleduje cilj ustanovitve in delovanja društva. Taka je tudi praksa Vrhovnega sodišča, ki je že odločalo o zadevah, ki so se nanašale na izpodbijanje odločb disciplinskega organa društva, na podlagi tožb, vloženih po 14. členu ZDru-1, pred rednimi sodišči (npr. sklepi II Ips 119/2014, II Ips 289/2011, II DoR 339/2013, II DoR 532/2010).

9. Sodišče prve stopnje je tako sicer pravilno ugotovilo, da izpodbijana odločba ni upravni akt, izdan v upravni stvari, v smislu 2. člena ZUP in ga zato ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu (2. člen ZUS-1), zato v tem delu pritožba ni utemeljena. Vendar pa v obravnavani zadevi ni pravilna njegova odločitev, da je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če akt, ki se izpodbija, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

10. Sodišče prve stopnje je namreč hkrati tudi (pravilno) ugotovilo, da obravnavani spor spada v pristojnost rednih sodišč. Zato v obravnavani zadevi tožnikove tožbe ne bi smelo zavreči, temveč bi se moralo na podlagi 19. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izreči za stvarno nepristojno in zadevo po pravnomočnosti sklepa na podlagi prvega odstavka 23. člena ZPP odstopiti pristojnemu sodišču splošne pristojnosti.

11. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tako odločilo o tožnikovi tožbi, o kateri je pristojno sodišče splošne pristojnosti, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 tožnikovi pritožbi v tem delu ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo odstopilo glede na sedež tožene stranke v sojenje stvarno in krajevno pristojnemu okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu (tretji odstavek 30. člena ZPP in prvi odstavek 46. člena ZPP).