Jedro

Tožnika nista upravičena do odškodnine po ZPŠOIRSP, saj ne sodita v kategorijo upravičencev do povračila škode ne po prvem ne po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Ta zakon določa, kdo so stvarni upravičenci, ki lahko vložijo tožbo za plačilo denarne odškodnine zaradi izbrisa iz RSP v sodnem postopku.

Zaradi neobstoja aktivne legitimacije tožnika ne moreta uveljavljati odškodnine na podlagi določb ZPŠOIRSP oziroma tega zakona za konkretni primer ni mogoče uporabiti.

Zahtevek tožnikov za varstvo njunih ustavnih pravic je treba obravnavati neposredno na podlagi 26. člena Ustave RS z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja OZ.

Odškodninska terjatev tožnika, uveljavljena na podlagi 26. člena Ustave RS in splošnih pravil odškodninskega prava, je zastarana.

Zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je začelo teči 24. 7. 2010, tako da je, upoštevajoč 3-letni zastaralni rok odškodninska terjatev zastarala že več let pred vložitvijo tožbe.

Tudi če bi se štelo, da je zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz RSP začelo teči po izteku roka za ureditev statusa, to je s 24. 7. 2013 (glej 8. člen ZSSDDD-B), je, upoštevajoč tri letni zastaralni rok (z iztekom 24. 7. 2016), odškodninska terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe (vložena 17. 6. 2017).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 990,75 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženke plačilo 63.210 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženka plačilo 67.710 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi, oba tožnika pa še plačilo 2.052 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (kot je natančneje razvidno iz I. točke izreka) ter tožnikoma naložilo, da toženki povrneta 3.354 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi vlagata pravočasno pritožbo tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlagata spremembo sodbe v smeri ugoditve celotnemu zahtevku, s povrnitvijo pravdnih stroškov, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da sta tožnika aktivno legitimirana za vodenje tega spor in da zahtevek ni zastaran, napačno pa ocenjuje, da nista uspela dokazati, da sta se odselila v BiH zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (RSP), ne da bi zaslišalo tožnico in predlagani priči A. A. in B. B. Sodišče napačno razlaga vsebino listin, češ, da je bila tožnica redno zaposlena v Bosni in Hercegovini (BiH) od leta 1984 do 1996. Tožnika sta trdila, da je bila tam le prostovoljno pokojninsko zavarovana in da ni delala. Nerazumljiva je takšna odločitev sodišča, ki tudi ne pojasni, kje naj bi bila tožnica zaposlena. Nepravilna je tudi ugotovitev, da naj bi bila tožnica v istem obdobju prijavljena kot zavarovana oseba pri tožniku in v rednem delovnem razmerju pri delodajalcu v BIH. V zvezi s tem sodišče protispisno razume listine in jih nepravilno razlaga. Drži, da je bila tožnica pri tožniku formalno prijavljena, vendar pa sodišče napačno nadaljuje, da naj bi hodila na delo k delodajalcu v BIH. Sodišče listine ne razume, tožnici pa ne omogoči, da bi bila v zvezi s tem zaslišana. Tožnica je bila enako kot sinova zavarovana preko tožnika, kar potrjuje seznam zdravstvenih zavarovanj. Od leta 1984 tožnica ni bila več v službi, pač pa je bila prostovoljno pokojninsko zavarovana kot gospodinja, da ji je tekla doba. Čeprav je bila pokojninsko zavarovana v BiH, ker se je izplačalo, je živela v Sloveniji, kjer je imela stalno prebivališče. Če bi tožnica živela v C., ne bi bila vodena kot begunka. Sodišče pavšalno ocenjuje begunsko izkaznico za brez vrednosti. Tožnika sta imela do dneva izbrisa stalno prebivališče v RS, kar pomeni, da sta v njej tudi živela. Neobrazložena je tudi zavrnitev zahtevka iz naslova otroškega dodatka za mlajšega sina, ker naj bi tožnica po izbrisu prejemala plačo v BIH. Sodišče v nasprotju z dokazi pavšalno presodi, da naj tožnik po izbrisu ne bi več živel v RS. To zaključuje, ker tožnik od leta 1990 ni plačeval davkov. Ta okoliščina ne potrjuje dejanskega bivanje tožnika. Veliko ljudi je živelo v Sloveniji in ni plačevalo davkov. Tožnik je dokazal, da se je odjavil za nazaj z 31. 12. 1991, z vlogo z dne 3. 2. 1993. Tožnik ima tudi priznano delovno dobo v RS do 30. 9. 1990. Tožnik je pojasnil, da je po izbrisu ostal brez dokumentov, zaradi česar ni mogel več poslovati, zato je obrt tudi odjavil, potem ko je bil že v BiH, za nazaj. Tožnika sta zapustila RS zaradi izbrisa aprila 1992 in bila po izbrisu brez veljavnih dokumentov, bala sta se deportacije, tožnik pa se je bal tudi, da ga ne izročijo Hrvatom. Zato sta aprila 1992 odšla v C., sprva na obisk k staršem, potem pa se niso mogli vrniti nazaj zaradi neveljavnih dokumentov in vojne. Šele kasneje sta prišla v Slovenijo na podlagi vizumov za obiske sinov. Vse to je potrdil tožnik, ko je bil zaslišan v postopku. Tožnika sta pravočasno vložila vlogi za sprejem v slovensko državljanstvo in sta tudi izpolnjevala pogoj dejanskega življenja v Slovenije oziroma upravičene odsotnosti iz nje, zato bi moralo sodišče zahtevku ugoditi. Če ne bi bilo izbrisa, bi tožnik svoje davčne obveznosti poravnal in bi normalno posloval. Iz predloženega potnega lista izhaja, da je bila junija 1991 podaljšana njegova veljavnost do maja 1996, a je prenehala veljati s 26. 2. 1992, kot to izhaja iz depeše MNZ z dne 27. 12. 1992. Potni list potrjuje, da je bil tožnik junija v Ljubljani, saj je tedaj podaljšal njegovo veljavnost. Tudi glede mlajšega otroka sodišče pavšalno zaključi, da ni bival v RS, pri čemer v zvezi s tem ne zasliši tožnice ne prič, ki bi potrdili, da sta tožnika živela v RS do izbrisa. Ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov v zvezi s tem, kje sta tožnika prebivala, je kršilo njuno pravico do izjave. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi ugotovilo drugače, kot je. Sodišče tožnikoma nalaga na osnovi listinskih dokazov, brez zaslišanja stranke in prič, visok standard dokazovanja bivanja, kar je v nasprotju s pravico do sodnega varstva.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila toženka in predlaga njeno zavrnitev. Čeprav se z odločitvijo strinja, saj je bilo odločeno v njeno korist, se ne strinja z razlogi sodišča, s katerimi je zavrnilo ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tožnikov in ugovor zastaranja. Obširno pojasnjuje, zakaj so razlogi zmotni. Že z upravno odločbo, s katero je bilo tožnikoma zavrnjena zahteva za določitev odškodnine, je bilo ugotovljeno, da se jima ne prizna status izbrisanega iz registra stalnega prebivalstva, ker noben od tožnikov ni izpolnjeval pogojev za upravičenca, ne po prvi ne po drugi točki 2. člena ZPŠOIRSP1. Na tako odločitev je sodišče v skladu s 23. členom ZPŠOIRSP vezano. Drugačno stališče sodišča je zmotno. Sodišče prve stopnje je prekinilo pravdni postopek, dokler ni bilo za oba tožnika s pravnomočnima upravnima odločbama odločeno, ali se jima prizna status izbrisanega. Ker tožnika svojega statusa upravičenca nista izkazala, bi moralo sodišče že zato zavrniti zahtevek, saj ni imelo pravne podlage, da bi samo mimo upravnih odločb ponovno ugotavljalo, ali sta tožnika v času izbrisa dejansko bivala v Republiki Sloveniji. Tudi pri odločitvi o ugovoru zastaranja je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka sploh ni podala ugovora zastaranja glede zahtevka uveljavljenega na podlagi ZPŠOIRSP. Toženka je podala ugovor potem, ko sta tožnika utemeljevala škodo tudi na podlagi 26. člena Ustave RS in se sklicevala tudi na odločitev ESČP Kurić in ostali ter na EKČP. Sodišče prve stopnje pri ugovoru zastaranja ni upoštevalo toženkinih trditev, da je zastaralni rok začel teči že z ureditvijo ustrezne pravne podlage za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za obdobje od 1992 dalje, to je z uveljavitvijo ZUSDDD-B2 z dne 24. 7. 2010. Z uveljavitvijo te novele je bilo (tudi tistim, ki si pred tem niso uredili statusa za nazaj) omogočeno, da si uredijo status za obdobje od leta 1992. Od takrat ni bilo več nepremagljivih ovir za uveljavljanje odškodninskega zahtevka po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti države na podlagi 26. člena Ustave RS. Toženkino stališče glede obeh ugovorov temelji na sodni praksi (odločbi VSL II Cp 2332/2019 in II Cp 636/2020).

V nadaljevanju toženka še navaja, da je sodišče prve stopnje glede na upoštevanje načela prirejenosti postopkov po nepotrebnem v okviru vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženke in zatrjevano škodo ugotavljalo, ali sta tožnika v času izbrisa dejansko bivala v RS, kar pomeni, da je dejansko ugotavljajo obstoj tretjega pogoja iz druge točke 2. člena ZPŠOIRSP. Sicer pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnika v času izbrisa dejansko nista živela v RS in da sta se že pred tem izselila v BIH in tako izselitev ni bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Nobena od predloženih listin nasprotnega ne dokazuje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano odločitvijo, vendar iz drugih razlogov kot sodišče prve stopnje, kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve.

6. Tožnika (s tožbo, vloženo 17. 6. 2017) zahtevata plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (RSP). Uveljavljata jo na dveh pravnih podlagah, na podlagi določb ZPŠOIRSP in 26. člena Ustave RS.

7. V postopku ni bilo sporno, da sta bila tožnika izbrisana iz registra stalnega prebivalstva 26. 2 1992, kot tudi ne obdobje izbrisa (do maja 2007). Iz podatkov spisa in ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da tožnika od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva nista pridobila dovoljenja za stalno prebivanje.3 Tudi nista bila sprejeta v državljanstvo RS, saj MNZ ni ugodil njunima prošnjama za sprejem v državljanstvo RS (odločbi z dne 10. 4 .2007 – priloga B5). Tožnika sta 16. 6. 20174 vložila prošnji za izdajo dovoljenja za določitev denarne odškodnine za škodo, nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva RS; tožničina je bila zavržena, tožnikova pa zavrnjena.5 Iz dokaznih listin (odločb UE in MNZ) in ugotovitev izpodbijane sodbe je razvidno, da je upravni organ ob odločanju o zahtevku za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ugotovil, da tožnik/tožnica izpolnjuje le dva od treh kumulativno določenih pogojev iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP (izbrisan-a je bil-a iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije in njegova/njena vloga za pridobitev državljanstva, vložena po izbrisu in pred uveljavitvijo ZUSDDD-B (Ur. l. RS, št. 50/2010) je bila zavrnjena, ni pa v času izbrisa in od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe Ministrstva za notranje zadeve dejansko živel-a v Republiki Sloveniji).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi gornjih dejanskih ugotovitev tožnikov štelo6, da sta aktivno (stvarno) legitimirana za tožbo za plačilo denarne odškodnine v sodnem postopku po določbah ZPŠOIRSP. Kot pravilno opozarja toženka v odgovoru na pritožbo, je takšen materialnopravni sklep zmoten. Tožnika nista upravičena do odškodnine po ZPŠOIRSP, saj ne sodita v kategorijo upravičencev do povračila škode ne po prvem ne po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Ta zakon določa, kdo so stvarni upravičenci, ki lahko vložijo tožbo za plačilo denarne odškodnine zaradi izbrisa iz RSP v sodnem postopku.

9. Upravičenci do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, so določeni v 2. členu ZPŠOIRSP. V prvo kategorijo upravičencev po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP spada oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po ZTuj, ZTuj-1, ZTuj-2, ZUSDDD ali ZZZat)7 ali je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. V drugo kategorijo upravičencev po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP pa spada oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je pred uveljavitvijo ZUSDDD-B (to je pred 24. 7. 2010) vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (po ZTuj, ZTuj-1, ZTuj-2, ZUSDDD ali ZZZat) ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki je bila zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen ali pa je bil ustavljen zaradi nesodelovanja stranke, **in** če je v obdobju od izbrisa do pravnomočnosti odločbe/sklepa v Republiki Sloveniji dejansko živela. Pravico do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva izrecno izključuje četrti odstavek 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa, da se pravica do povračila škode zaradi izbrisa ne prizna osebi, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in ji je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vložena po ZUSDDD, zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen po uveljavitvi ZUSDDD-B (to je po 24. 7. 2010).

10. ZPŠOIRSP v 23. členu predpisuje, da se izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP izkazuje s potrdilom upravne enote, da je bil upravičenec izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da je po izbrisu pridobil dovoljenje za stalno prebivanje ali da je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije ali s pravnomočno odločbo o določitvi denarne odškodnine (prvi odstavek), izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP pa se izkazuje s pravnomočno odločbo upravne enote o priznanju statusa upravičenca ali s pravnomočno odločbo o določitvi denarne odškodnine (drugi odstavek). Vprašanje upravičenosti do uveljavljanja odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v sodnem postopku ima v predmetnem postopku pravno naravo predhodnega vprašanja (vprašanja o (ne)obstoju pravice, od rešitve katerega je odvisna odločba o glavni stvari). Takšno razlago omogoča tudi pravilo iz drugega odstavka 23. člena ZPŠOIRSP, da izda sodišče v primeru, če je tožba vložena pred pravnomočnostjo odločitve upravne enote o priznanju statusa upravičenca ali o določitvi denarne odškodnine v upravnem postopku, sklep o prekinitvi postopka do pravnomočnosti odločitve upravne enote.8 Gre torej za situacijo, ko je reševanje predhodnega vprašanja s posebnim predpisom pridržano upravnemu organu, po pravilih upravnega postopka.9 O vprašanju, ki je za odločitev v tem sporu prejudicialnega pomena, je upravni organ v okviru svojih pristojnosti že pravnomočno odločil. V odločitvi, da se zavrne zahtevek tožnika za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije,10 je vsebovana ugotovitev, da tožnik nima statusa upravičenca, kot ga opredeljuje drugi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP.11 12 Pravdno sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo o prejudicialni pravici13 in o tem vprašanju ne sme ponovno niti drugače odločiti.14 Neizkazanost položaja upravičenca vodi k presoji o neobstoju aktivne stvarne legitimacije za tožbo za plačilo denarne odškodnine v sodnem postopku. To potrjuje tudi v 23. členu ZPŠOIRSP uzakonjeno dokazno pravilo (to je pravilo, s katerim dokazom se določeno dejstvo dokazuje), na katerega je sodišče pri dokazni oceni vezano, kar pomeni, da bi tožnika lahko položaj upravičencev iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP izkazala izključno s pravnomočno odločbo upravne enote o priznanju statusa upravičenca ali s pravnomočno odločbo o določitvi denarne odškodnine.

11. Zaradi navedenega (zaradi neobstoja aktivne legitimacije) tožnika ne moreta uveljavljati odškodnine na podlagi določb ZPŠOIRSP oziroma tega zakona za konkretni primer ni mogoče uporabiti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da toženka ni podala ugovora zastaranja zahtevka v zvezi s to pravno podlago. Tudi sicer je presoja nižjega sodišča o ugovoru zastaranja napačna, saj ZPŠOIRSP v 10. členu, na katerega se sicer (zmotno) sklicuje izpodbijana sodba (v tč. 15 izreka), določa prekluzivni rok za vložitev tožbe. Da je bila tožba v luči te določbe pravočasna, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Sicer pa je v drugem odstavku 11. člena ZPŠOIRSP, določeno, da se v postopkih po prvem in drugem odstavku prejšnjega člena (10. člena, ki govori o možnosti vložitve tožbe za plačilo denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (v sodnem postopku)) ne uporabljajo določbe o zastaranju terjatev iz zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

12. Tako je treba zahtevek tožnikov za varstvo njunih ustavnih pravic obravnavati neposredno na podlagi 26. člena Ustave RS z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakonik (OZ). Kot je razvidno iz trditvene podlage tožnikov, sta tožnika toženkino odgovornost opirala tudi na določbo 26. člena Ustave15, v okviru katere pa je trditveno in dokazno breme o vseh elementih splošne odškodninske odgovornosti (razen krivde) na njima. Glede odškodninske odgovornosti toženke oziroma zatrjevane škode tudi v okviru 26. člena Ustave RS, pa je toženka, kot pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo in je to razvidno iz njenih vlog (list. št. 63, 176), podala obrazložen ugovor zastaranja.

13. Pritožbeno sodišče ne odgovarja na (pritožbeni stopnji še vedno sporno) vprašanje, ali lahko v obravnavanem primeru glede na okoliščine primera sodišče (v okviru sicer druge pravne podlage) o tem, ali sta tožnika v času izbrisa dejansko bivala v RS16, ponovno razpravlja, ker meni, da je odškodninska terjatev tožnika, uveljavljena na podlagi 26. člena Ustave RS in splošnih pravil odškodninskega prava, zastarana. Tožnika in toženka so tekom postopka utemeljevali vsak svoje stališče. Tožnika da terjatev ni zastarala iz razlogov nepremagljivih ovir in zaradi pretrganja zastaranja (list. št. 54, 154a), toženka nasprotno (list. št. 63, 176). Pritožbeno sodišče šteje, da je bilo zastaranje zadržano zaradi nepremagljivih ovir (360. člen OZ) le do trenutka odprave negotovosti pravnega stanja glede pravice upravičenca za ureditev statusa za celotno obdobje izbrisa, to je do ustrezne pravne podlage za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za obdobje izbrisa. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 271/2013 spremenilo dotedanjo sodno prakso glede teka zastaralnega roka. Zavzelo je stališče, da je bilo zastaranje zaradi nepremagljivih ovir zadržano vse do dne, ko je bila upravičencu s strani Ministrstva za notranje zadeve izdana dopolnilna odločba. Dejanski učinek odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/02 je pravna možnost, da se uredi status tudi za nazaj, in šele z izdajo dopolnilne odločbe17 je prišlo do dejanskega učinka te odločbe. Vse do tedaj izbrisane osebe niso imele resničnih možnosti za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo.18 Tožnikoma Ministrstvo za notranje zadeve ni izdalo dopolnilne odločbe, saj nista pridobila dovoljenja za stalno prebivanje19. Negotovost tožnikov glede njune pravice za ureditev statusa za celotno obdobje izbrisa je bila odpravljena 24. 7. 2010. Zakonodajalec je namreč z uveljavitvijo ZUSDDD-B, to je z dnem 24. 7. 2010, vsem izbrisanim osebam (tudi tistim, ki si pred tem niso uredile statusa za nazaj ali jim še ni bila izdana dopolnilna odločba) omogočil ureditev statusa za obdobje od izbrisa leta 1992 dalje.20 Takšno tolmačenje zakonodajalčevega namena (pravna negotovost izbrisanih oseb je z uveljavitvijo ZUSDDD-B odpravljena) omogoča tudi četrti odstavek 2. člena ZPŠOIRSP, ki kot upravičence do odškodnine izključuje tiste izbrisane osebe, katerih vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje so bile zavrnjene po uveljavitvi ZUSDDD-B. Zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je začelo teči 24. 7. 201021, tako da je, upoštevajoč 3-letni zastaralni rok (prvi odstavek 352. člen OZ, oziroma prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), odškodninska terjatev zastarala že več let pred vložitvijo tožbe. Pri tem je neodločilna navedba tožnikov, da sta bila šele z izdajo odločb UE o zavrnitvi zahteve za za določitev denarne odškodnine seznanjena z dejstvom, da jima krivice (po ZPŠOIRSP) iz leta 1992 ne bodo povrnjene. Zavrnitev vloge ne ustreza pojmu nepremagljivih ovir. Tudi sklicevanje na odločbo Kurić ne more biti uspešno. Neutemeljena je trditev tožnikov, da nepremagljive ovire še vedno trajajo, ker ureditve za izbrisane osebe brez sicer priznanega statusa upravičenca po ZPŠOIRSP še ni. Golo dejstvo, da sta bila tožnika izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, ni okoliščina, ki sodi v okvir še vedno trajajočih nepremagljivih ovir, zaradi katerih tožnika ne bi mogla sodno uveljavljati svoje terjatve. Zastaranje pa tudi ni moglo biti pretrgano, saj sta bili zahtevi tožnikov za določitev denarne odškodnine (tožničina vložena septembra 2014, tožnikova junija 2017) zavrnjeni (drugi odstavek 366. člena OZ oziroma 389. člen ZOR) in nimata učinkov pretrganja.

14. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih trditev o nepravilnosti zaključka izpodbijane sodbe, da tožnika v času izbrisa dejansko nista več živela/bivala v RS in zato nista uspela izkazati vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano škodo. Ker je tožbeni zahtevek zastaran, je izpodbijana odločitev pravilna. Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo, sicer iz drugih razlogov, potrdilo (353. člena ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta stroške v zvezi z njo, toženki pa sta dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 990,75 EUR (1625 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/2 Odvetniška tarifa – OT, povečano za 2 % materialnih stroškov (26,25 točk) po tretjem odstavku 11. člena OT, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR). Priznane stroške ji morata plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa ji od naslednjega dne od izteka paricijskega roka dolgujeta tudi zakonske zamudne obresti.

1 Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Ur. l. RS, št. 99/2013, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, Ur. l. RS, št. 50/2010 3 Tožnika sta pavšalno trdila, da sta vlogo za pridobitev dovoljenja za stalno bivanje vložila, a nista niti konkretno pojasnila, kdaj naj bi to bilo; toženka je namreč posplošeni navedbi nasprotovala in s seznamom iz uradnih evidenc izkazovala, da sta tožnika (vse do leta 2015) vložila le vlogo za sprejem v državljanstvo leta 2003 (11. 4. 2003). Iz tega je mogoče zaključiti, da tožnika, ki sta nesporno po ugotovitvah izpodbijane sodbe najmanj od uradnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva živela v BiH (slednjega pritožba tudi ne izpodbija), v Slovenijo pa prihajala na obisk k sinovom na podlagi vizumov, nista nikoli izrazila želje prebivati v Sloveniji, tj. nista uporabila pravnih sredstev, da bi uredila svoj status prebivalca. Glede na podatke iz uradnega seznama si nista prizadevala pridobiti dovoljenja za prebivanje (ne za naprej ne za nazaj), čeprav je bilo z novelo ZSUDDD-B v letu 2010 (po odločbi ustavnega sodišča U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003) podana možnost za ureditev statusa tudi za nazaj. 4 V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da sta tožnika sicer istega dne vložila še predlog za izdajo posebne odločbe na podlagi ZUSDDD-B, ki je bila zavržena kot prepozna. 5 Iz odločb UE in MNZ (prilogi B4 in B3) je razvidno, da je bila tožničina zahteva za določitev odškodnine v upravnem postopku, ki jo je vložila 30. 9. 2014 pri UE (pravnomočno) zavrnjena z odločbo z dne 30. 11. 2015, nato pa bila njena ponovna zahteva z dne 16.6.2017 zavržena. Tožnik pa je vložil zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo 16. 6. 2017, ki je bila zavrnjena z odločbo UE z dne 10. 4. 2019 (priloga B17) in nato (po zavrnitvi tudi njegove pritožbe s strani MNZ) v upravnem sporu zavrnjena tudi njegova tožba (odločba z dne 21. 6. 2021, priloga C14). 6 Sodišče in favorem tožnikov šteje, da imata aktivno legitimacijo za vodenje tega spora (14. točka obrazložitve). 7 Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91, s spremembami in dopolnitvami), Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99, s spremembami in dopolnitvami), Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 50/2011), Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 61/99, s spremembami in dopolnitvami), Zakon o začasnem zatočišču (Ur. l. RS št. 20/97, s spremembami in dopolnitvami). 8 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje iz navedenega razloga tudi prekinilo sodni postopek, dokler za oba tožnika ni bilo s pravnomočnima upravnima odločbama odločeno, ali se jima prizna status izbrisanega iz registra stalnega prebivalstva. 9 V takšnem primeru pravdno sodišče pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, nima diskrecijske pravice. 10 Tožnika sta svoj zahtevek za določitev denarne odškodnine najprej uveljavljal v upravnem postopku. Zakonodajalec je odločitev o tem, v katerem postopku bo uveljavljal plačilo denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (v upravnem, sodnem ali v obeh), prepustil upravičencu iz 2. člena ZPŠOIRSP (prim. 4. člen ZPŠOIRSP). Upravičenec, ki meni, da odškodnina, določena v upravnem postopku (izključno po merilih iz 7. člena ZPŠOIRSP), ne pokrije celotne škode, nastale zaradi izbrisa, lahko plačilo odškodnine uveljavlja tudi s tožbo v sodnem postopku. Glej tudi odločbo U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 (32. točka obrazložitve). 11 Prim. odločbi VSL II Cp 636/2020 in II Cp 1636/2020. 12 Kar je argumentum a contrario tega, da je v odločbi o določitvi odškodnine vključena ugotovitev, da ima vlagatelj status upravičenca. 13 Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se nanaša na izrek odločbe o pravici ali pravnem razmerju, o katerem je bilo v nekem drugem postopku odločeno kot o glavnem vprašanju. 14 Glej odločbi VSL II Cp 636/2020 in II Cp 1636/2020; V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 129. 15 V 1. odstavku citiranega 26. člena Ustave RS je namreč določeno, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Pravica do odškodnine je uvrščena med človekove pravice, zato jo je mogoče uveljavljati neposredno na podlagi ustave. 16 O čemer je sicer sodišče prve stopnje v okviru vprašanja vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano škodo sicer presojalo na podlagi listin, ki so jih obravnavali tudi upravni organi. 17 Ministrstvo za notranje zadeve je dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje izdajalo po uradni dolžnosti, na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča U- I-246/02, in sicer tistim izbrisanim osebam, ki so že pridobile dovoljenje za stalno prebivanje, vendar še niso imele priznanega statusa za nazaj, od izbrisa do dne pridobitve dovoljenja za prebivanje. 18 Enako stališče je VS RS zavzelo v II Ips 80/2015. 19 Tožnika niti nista konkretizirano trdila in izkazala, da sta vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Ur. l. RS, št. 61/99). 20 Glej odločbi II Cp 636/2020 in II Cp 2332/2019. 21 Tudi če bi se štelo, da je zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz RSP začelo teči po izteku roka za ureditev statusa, to je s 24. 7. 2013 (glej 8. člen ZSSDDD-B), je, upoštevajoč tri letni zastaralni rok (z iztekom 24. 7. 2016), odškodninska terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe (vložena 17. 6. 2017).