Jedro

Ker ni izkazano, da bi toženec prejel vabilo za prvi narok osem dni pred glavno obravnavo, ni mogoče šteti, da je bil pravočasno povabljen. Pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka ni bilo tudi zato, ker je tožena stranka oporekala tožbenemu zahtevku s tem, da je navedla, da je že plačala dva obroka, se upirala enkratnemu plačilu, visoki obrestni meri in predlagala zamik plačila.

Tožena stranka ni pošteno uporabljala svojih procesnih pravic, če sodišču po prejemu tožbe ni sporočila spremembe prebivališča. Zato jo je sodišče pravilno vabilo preko sodne deske, vendar bi moralo upoštevati, da velja vročitev za opravljeno po preteku osmih dni, odkar je vabilo nabito na sodno desko, do naroka pa je potrebnih novih osem dni za pripravo stranke.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo zaradi izostanka je sodišče prve stopnje razsodilo, da morata toženca plačati tožnici: - znesek 15.000 DEM z obrestmi, ki se priznavajo za devizne hranilne vloge nad eno leto od 11.2.1993 dalje do plačila, v tolarski protivrednosti na dan plačila, - znesek 2.650 DEM z obrestmi, ki se priznavajo za devizne hranilne vloge nad eno leto od 10.12.1992 dalje do plačila, - znesek 2.650 DEM z obrestmi, ki se priznavajo za devizne hranilne vloge nad eno leto od 10.1.1993 dalje do plačila, - znesek 2.650 DEM z obrestmi, ki se priznavajo za devizne hranilne vloge nad eno leto od 10.2.1993 z obrestmi, ki se priznavajo za devizne hranilne vloge nad eno leto od 10.2.1993 dalje do plačila, vse to v tolarski protivrednosti na dan plačila. Poleg tega je tožencema naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov v znesku 52.800 tolarjev. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožencev proti sklepu o izdaji začasne odredbe z dne 6. 10. 1993, s katero jima je sodišče prepovedalo vsako odtujitev ali obremenitev stanovanja na T. Proti sodbi in proti sklepu sta se pritožila toženca. Sodbo izpodbijata zaradi bistvene kršive določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata njeno razveljavitev. Navajata, da bi moralo sodišče njuno "pritožbo" z dne 24.11.1993 šteti kot odgovor na tožbo, ki jo je prvotoženka prejela 17.11.1993, ter ne bi smelo izdati sodbe zaradi izostanka. Dodajata, da je drugotoženi prejel tožbo šele 3.12.1993, že 6.12.1993 pa je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je bila izdana sodba.

Poleg tega sta toženca vrnila več kot znesek, za katerega je tožeča stranka umaknila tožbeni zahtevek, saj sta plačala tudi zneska 2.700 DEM dne 10.2.1992 in 3.000 DEM dne 13.10.1992, tako da sta skupaj vrnila najmanj 10.700 DEM.

Proti sklepu se pritožujeta iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 353. člena Zakona o pravdnem postopku in prav tako predlagata njegovo razveljavitev. Navajata, da je sodišče zavrnilo ugovor proti začasni odredbi, ki ga nikdar nista podala, saj je njuna vloga dejansko odgovor na tožbo. Tudi vabila za narok dne 2.3.1994 nista nikdar prejela, ker je bilo nabito na sodno desko 25.2.1994, kar ni v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku, ker je bil dan prekratek rok.

Dodajata, da je začasna odredba brezpredmetna, ker sta bila deložirana iz stanovanja na T. Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je najprej ugotovilo, da je v vlogi tožencev z dne 24.11.1993, ki ima naslov: Pritožba, vsebovan tako odgovor na tožbo, kot ugovor proti sklepu o začasni odredbi.

Nato se je prepričalo, da res ni bilo pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka, ker nista bila izpolnjena pogoja iz 1. in 3. točke 332. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V zvezi s prvo točko se sicer ne strinja s pritožbenimi navedbami o tem, da bi prvotoženi prejel tožbo šele 6.12.1993, kakor izhaja iz povratnice, saj je že 24.11.1993 podal odgovor nanjo. Očitno mu jo je izročila prvotoženka. Toda ker mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na morebitno kršitev iz drugega odstavka 354. člena ZPP in ni izkazano, da bi toženec prejel (svoje) vabilo za prvi narok osem dni pred glavno obravnavo, ni mogoče šteti, da je bil pravočasno povabljen (1. točka 332. člena v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP); torej ni bilo pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka (1. točka prvega odstavka 332. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi izdalo sodbo zaradi izostanka, čeprav je dotlej tožena stranka oporekala tožbenemu zahtevku. V svoji vlogi z dne 24.11.1993 je namreč navedla, da je že plačala 2.650 nemških mark in "29,00 dem" (sodišče pri tem ni razčistilo ali naj bi plačala 29 nemških mark ali 2.900 nemških mark, torej več kot znesek, za katerega je tožeča stranka umaknila svoj zahtevek): se upirala enkratnemu plačilu; visoki obrestni meri ter prosila za zamik plačila. S tem je sodišče kršilo tudi določilo 3. točke prvega odstavka 332. člena ZPP. Ker je torej izdalo sodbo zaradi izostanka kljub temu, ker niso bili izpolnjeni vsi predpisani pogoji, jo je sodišče druge stopnje razveljavilo.

Razveljavilo je tudi sklep o zavrnitvi ugovora proti sklepu o izdaji začasne odrede. Tudi tu ni sledilo pritožbenim navedbam, da tožena stranka sploh ni ugovarjala, saj v vlogi z dne 24.11.1993 izrecno piše, da gre za pritožbo, ker sta toženca dobila sklep sodišča. V njem res ni obrazloženo, zakaj se toženca pritožujeta, vendar je sodišče druge stopnje štelo, da ga izpodbijata v tistem delu, glede katerega nista uspela oz. ki za njiju ni ugoden (prvi odstavek 365. člena ZPP). Ker pravdni stranki lahko razpolagata s tožbenim zahtevkom oz. nasprotnimi zahtevki samo do konca glavne obravnave (189. do 194. člen ZPP) oz. lahko umakneta redno pravno sredstvo dokler sodišče ne izda odločbe (drugi ostavek 349. člena), se sedaj ne moreta izjavljati o svoji vlogi z dne 24.11.1993, ki jo je sodišče prve stopnje glede na vsebino pravilno štelo za ugovor. Toda ker vsebuje ugovor navedbo dejstev o plačilu dveh obrokov (torej se nanaša na samo terjatev), je bilo treba razpisati narok (53. in 54. člen Zakona o izvršilnem postopku) in nanj pravilno vabiti pravdni stranki. V zvezi z vabljenjem tožena stranka zlorablja procesne pravice 9. in 10. člena ZPP, ko trdi, da vabila ni prejela. Prejela ga je osem dni po tem, ko je bilo objavljeno na sodni deski, saj sodišču ni sporočila spremembe svojega prebivališča in je tako zanemarila svoje obveznosti (145. člen ZPP). Res pa je, da ga je prejela prepozno, zaradi česar je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti.

Sodišče prve stopnje naj zato v ponovljenem postopku vabi pravdni stranki preko njunih pooblaščenk. V kolikor bi tožena stranka odpovedala pooblastilo ter spet spremenila svoje prebivališče in se izogibala vročitvi, naj vabilo pravočasno vroči preko oglasne deske na sodišču. Nato naj izvede predlagane dokaze in meritorno odloči o tožbenem zahtevku in o ugovoru toženih strank.

Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku odloča tudi o predlogu toženih strank za oprostitev plačila sodnih taks, ki je podan v vlogi z dne 7.6.1994. Ob koncu postopka pa naj odloči o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje in o pritožbenih stroških, ker je po dol. tretjega odstavka 166. člena ZPP pritožbeno sodišče to odločitev pridržalo za končno odločbo.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 20/78 do 27/90 in RS št. 55/92) so uporabljena na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91-I do 45/I/94).