Jedro

Ključno vprašanje v tem postopku je, ali je N. F. prenehalo stanovanjsko razmerje na spornem stanovanju in v posledici tega še podnajemniška pogodba med F. in toženko. Sodišči prve in druge stopnje sta pri tem izhajali iz ugotovitve, da v času od vselitve toženke v stanovanje 5.10.1991 do uveljavitve Stanovanjskega zakona 11.10.1991 (pravilno 19.10.1991, Ur.l. RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96, SZ) še ni poteklo šest mesecev, da bi lahko po takratnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84, ZSR), stanovanjsko razmerje prenehalo zaradi neuporabe (58. člen ZSR). Pri tej presoji pa sta sodišči izhajali iz napačne razlage materialnega prava, torej 58. člena ZSR in pomena zakonske določitve šestmesečnega roka neuporabe stanovanja. Po preteku tega roka ni bilo več potrebno dokazovati namena trajnega prenehanja uporabe stanovanja (domneva iz 1. odst. 19. člena ZSR). Kadar pa so bile okoliščine take, da je namen trajnega prenehanja uporabe stanovanja bil jasno izkazan, je veljalo, da je imetnik stanovanjske pravice trajno prenehal uporabljati stanovanje že ob izselitvi. To je bilo potrebno posebej ugotoviti in v takem primeru je lahko stanovanjska pravica prenehala seveda prej kot po poteku šestih mesecev.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora toženka izprazniti dvosobno stanovanje na R. v L. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. Ugotovilo je, da tožena stranka v spornem stanovanju biva zakonito, ker je podnajemniška pogodba med njo in N. F. veljavno sklenjena. F. ni prenehala stanovanjska pravica na spornem stanovanju, saj od vselitve toženke dne 5.10.1991 in do uveljavitve Stanovanjskega zakona ni poteklo šest mesecev in zato stanovanjsko razmerje F. zaradi neuporabe stanovanja ni prenehalo po 58. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih. Prav tako podnajemnica (toženka) zaseda del spornega stanovanja ne pa celega. F. ima v eni sobi še shranjeno pohištvo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sprejelo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je zoper navedeni sodbi vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navaja, da iz spisa izhajajo nesporni podatki, da je F. bil imetnik stanovanjske pravice, da pa se je tej pravici veljavno odpovedal, ko je sporno stanovanje vrnil Komandi garnizije v L. z namenom, da pridobi prioriteto pri dodelitvi drugega stanovanja v B., kamor se je preselil. Pri tem je nepomembno, če so njegove stvari v hrambi v eni sobi. Pomembno pa je dejstvo, da je izgubil status imetnika stanovanjske pravice. Potrdilo o predaji stanovanja ne pomeni akta razpolaganja s stanovanjem, temveč le potrdilo o ravnanju in volji bivšega imetnika stanovanjske pravice N. F. Ob predaji stanovanja v podnajem F. tudi ni več uporabljal stanovanja za svoje potrebe in bivanje. Glede na dejstvo, da se je F. odpovedal stanovanjski pravici, je toženka kot podnajemnica ta status izgubila v skladu z določbo 1. točke 76. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih in po 2. točki istega člena stanovanje nezakonito zaseda, zato je bila tožba tožeče stranke na izpraznitev stanovanja v celoti utemeljena.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke je utemeljena.

Ključno vprašanje v tem postopku je, ali je N. F. prenehalo stanovanjsko razmerje na spornem stanovanju in v posledici tega še podnajemniška pogodba med F. in toženko. Sodišči prve in druge stopnje sta pri tem izhajali iz ugotovitve, da v času od vselitve toženke v stanovanje 5.10.1991 do uveljavitve Stanovanjskega zakona 11.10.1991 (pravilno 19.10.1991, Ur.l. RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96, SZ) še ni poteklo šest mesecev, da bi lahko po takratnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84, ZSR), stanovanjsko razmerje prenehalo zaradi neuporabe (58. člen ZSR). Pri tej presoji pa sta sodišči izhajali iz napačne razlage materialnega prava, torej 58. člena ZSR in pomena zakonske določitve šestmesečnega roka neuporabe stanovanja. Po preteku tega roka ni bilo več potrebno dokazovati namena trajnega prenehanja uporabe stanovanja (domneva iz 1. odst. 19. člena ZSR). Kadar pa so bile okoliščine take, da je namen trajnega prenehanja uporabe stanovanja bil jasno izkazan, je veljalo, da je imetnik stanovanjske pravice trajno prenehal uporabljati stanovanje že ob izselitvi. To je bilo potrebno posebej ugotoviti in v takem primeru je lahko stanovanjska pravica prenehala seveda prej kot po poteku šestih mesecev. Iz dosedanjih ugotovitev sodišč sledi, da se imetnik stanovanjske pravice F., ki se je skupaj z družino izselil iz stanovanja ob oddaji dela stanovanja toženki v podnajem, vanj ni več vrnil. Če pa je tedaj prenehal uporabljati stanovanje za zadovoljevanje osebnih in družinskih potreb - hramba nekaj kosov pohištva in osebnih predmetov namreč ni pomenila uporabe stanovanja v navedenem smislu in v skladu z namenom iz 2. odst. 1. člena ZSR - je po določbi 58. člena ZSR potrebno ugotoviti njegov namen ob izselitvi. Naštete okoliščine sta sodišči druge in prve stopnje zanemarili in s tem napačno uporabili materialno pravo, v posledici tega pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Reviziji tožeče stranke je tako ugodeno (2. odst. 395. člena ZPP), saj je utemeljen njen očitek zmotne uporabe materialnega prava, medtem ko kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, po uradni dolžnosti upoštevnih (10. točka 2. odst. 354. člena ZPP) pa v postopku ni bilo.

V ponovnem postopku bo tako potrebno dopolniti dejansko stanje o tem, kakšen je bil namen F. ob sklenitvi podnajemniške pogodbe in ob oddaji dela stanovanja v podnajem in na tej podlagi zaključiti, kdaj je F. prenehalo stanovanjsko razmerje. Ob tem bo potrebno presoditi celotno vsebino podnajemniške pogodbe, posebej dogovor o tem, da bo F. vrnil sporno stanovanje, če bo dobil drugega v kraju preselitve, v posledici tega pa se je toženka zavezala izseliti se iz stanovanja (5. odstavek pogodbe). Pri tem velja pritrditi stališču revizije, da potrdilo o predaji stanovanja ni akt razpolaganja organa, ki take pravice nima več, ampak je enostranska izjava volje imetnika stanovanjske pravice, ki se tej odpoveduje na točno določenem stanovanju in iz znanega razloga.