Jedro

Organ lahko na podlagi določbe pete alineje drugega odstavka 28. člena ZBPP omeji (le) višino brezplačne pravne pomoči, kar je v skladu z namenom postopka, ki ga ureja, to je odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 240/2021 z dne 3. 8. 2021 v 4. točka izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

**K I. točki izreka** _O izpodbijani odločbi_

1. Okrožno sodišče v Novem mestu (v nadaljevanju toženka) je na podlagi 11., 24. in 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) z izpodbijano odločbo dodelila tožniku redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v napovedanem pravdnem postopku zoper Republiko Slovenijo zaradi plačila odškodnine zaradi neupravičenega pripora ter hišnega pripora (1. točka izreka). Odločila je, da se brezplačna pravna pomoč dodeli od 4. 6. 2021 dalje (2. točka izreka), za izvajalca je določila Odvetniško pisarno A., d.o.o. iz Novega mesta (3. točka izreka) in omejila znesek odškodnine na največ 30.000,00 EUR, od katerega bo izvajalcu brezplačne pravne pomoči odmerjena nagrada in stroški iz proračuna sodišča (4. točka izreka).

2. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženka ugotovila, da tožnik, ki je državljan Republike Slovenije, izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Povzela je, da je Državno odvetništvo tožniku ponudilo odškodnino za neupravičeno odvzeto prostost v trajanju 363 dni v višini 12.284,00 EUR (dnevno 33,84 EUR). Iz obrazložitve izhaja, da zahteva tožnik višjo odškodnino in sicer 68.560,00 EUR, torej 188,87 EUR dnevno. Tožnikovega zahtevka toženka ni ocenila kot očitno nerazumnega in je tožniku dodelila brezplačno pravno pomoč. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je na podlagi pete alineje drugega odstavka 28. člena ZBPP določila najvišji znesek odškodnine in sicer 30.000,00 EUR, od katerega bo izvajalcu brezplačne pravne pomoči odmerjena nagrada in stroški iz proračuna sodišča. Omejitev na 30.00,00 EUR je utemeljila s tem, da sodna praksa za zatrjevano škodo priznava bistveno nižjo odškodnino. Povzela je, da je tožnik zahteval odškodnino 120,00 EUR dnevno (skupaj 43.560,00 EUR) in odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in prizadete časti ter dobrega imena v višini 25.000,00 EUR. Toženka je zato omejila najvišji znesek odškodnine, od katerega bo izvajalcu odmerjena nagrada in stroški iz proračuna sodišča, na višino 30.000,00 EUR, to je približno 80,00 EUR dnevno, kar je po oceni toženke, odškodnina, ki je na zgornji meji priznane odškodnine.

_Tožnikove navedbe_

3. Tožnik izpodbija vsebinsko (le) 4. točko izreka izpodbijane odločitve, torej omejitev na najvišji znesek odškodnine na 30.000,00 EUR, od katerega bo izvajalcu brezplačne pravne pomoči odmerjena nagrada in stroški iz proračuna sodišča. Izpodbijana odločba glede te omejitve po njegovem mnenju nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so narekovala takšno odločitev. Tožnik meni, da je toženka s tem, ko je postavila mejo glede izplačila stroškov, odločila v nasprotju z določili 28. člena ZBPP, saj je s tem postavila tudi omejitev višine odškodnine in že vnaprej odločila o višini odškodnine in neutemeljenosti tožbenega zahtevka nad zneskom 30.000,00 EUR.

4. Tožnik očita toženki, da ni ravnala skladno z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker v zvezi z omejitvijo na 30.000,00 EUR ni navedla nobenih odločilnih in utemeljenih razlogov ter zgolj posplošeno navajala dva primera iz sodne prakse, ki nista primerljiva s tožnikovim. Tožnik meni, da je toženka povsem spregledala, da za primere, ki so primerljivi s tožnikovim, obstaja tudi sodna praksa, ki priznava odškodnine, ki so bistveno višje od odškodnine, na katero je omejila toženka. Ne drži, da je zgornja meja dnevne odškodnine za neutemeljeno odrejen pripor 80,00 EUR. Tožnik meni, da njegov zahtevek v ničemer ne odstopa od obstoječe sodne prakse, zaradi česar je toženka zmotno uporabila materialno pravo in prošnjo v presežku neutemeljeno zavrnila.

5. Tožnik še izpostavlja, da toženka sploh ni upoštevala zahtevkov zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 20.000,00 EUR in prizadete časti ter dobrega imena v višini 5.000,00 EUR. Tožnik opozarja, da obstajajo izjeme od enotne odškodnine za neutemeljeno odvzeto prostost, ko oškodovancu nastane dodatna škoda, ki se kaže v obliki intenzivnejših duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali drugih odškodninskih postavk. Tožnik še izpostavlja, da ga toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa ni seznanila s svojimi ugotovitvami niti mu ni dala možnosti, da se o njih izjasni. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje toženki. Tožnik priglaša tudi stroške postopka.

_Navedbe toženke_

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

_O sodni presoji_

7. Stranki sta se glavni obravnavi odpovedali, zato je sodišče na podlagi 279. a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov.

Tožba je utemeljena.

8. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je na podlagi določbe prvega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, da tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog temveč tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja1, kljub temu, da je tožbeni predlog na odpravo (cele) izpodbijane odločbe, upoštevajoč, da je iz tožbenih navedb razvidno, da je za tožnika sporna (le) 4. točka izreka izpodbijane odločbe, sodišče presojali zakonitost 4. točke izreka izpodbijane odločbe. Tožnik namreč zatrjuje, da je (le) odločitev toženke, da omeji najvišji znesek odškodnine, od katerega bo izvajalcu odmerjena nagrada in stroški iz proračuna sodišča, na znesek 30.000,00 EUR, v nasprotju z določili 28. člena ZBPP, pri tem pa toženki očita tudi kršitve pravil upravnega postopka.

9. Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, (i) da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in (ii) je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Zakon določa, da lahko organ iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP (da zadeva ni očitno nerazumna...), upoštevaje izoblikovano sodno prakso, določi najvišji znesek brezplačne pravne pomoči, ki se v posamezni zadevi, za katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, kot strošek nudenja pravne pomoči, iz proračuna izplača upravičencu oziroma izvajalcu pravne pomoči (peta alineje drugega odstavka 28. člena ZBPP). Zakon je jasen. V primeru, da so izpolnjeni določeni pogoji, kot je razvidno iz jasne zakonske določbe, lahko organ torej določi najvišji znesek brezplačne pravne pomoči, ki se izplača upravičencu oziroma izvajalcu pravne pomoči. 10. Iz izpodbijanje odločbe izhaja, da toženka ni določila najvišjega zneska brezplačne pravne pomoči, ampak določila in omejila znesek odškodnine na 30.000,00 EUR, od katerega bo izvajalcu odmerjala nagrade in stroške, za kar pa v zakonu ni imela podlage. Tožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava je tako utemeljen, saj je odločitev toženke v nasprotju s peto alinejo drugega odstavka 28. člena ZBPP. Zakon namreč ne nudi podlage za odločitev toženke, ki je določila najvišji znesek (v tem primeru: odškodnino) niti da bi organ lahko kakorkoli omejil stranko pri uveljavljanju njenih pravic oziroma postavljanju zahtevkov, kot je to storila toženka z izpodbijano odločbo, ko je omejila odškodnino, ki bi jo lahko tožnik uveljavljal v civilnem postopku, na znesek 30.000. Organ lahko namreč na podlagi določbe pete alineje drugega odstavka 28. člena ZBPP omeji (le) višino brezplačne pravne pomoči, kar je v skladu z namenom postopka, ki ga ureja, to je odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč. Tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava je torej utemeljen, saj je odločitev toženke v nasprotju s peto alinejo drugega odstavka 28. člena ZBPP.

11. Sodišče je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in 4. točko izreka izpodbijane odločbe odpravilo in v tem delu toženki vrnilo v ponoven postopek.

**K II. točki izreka**

12. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

13. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Vrhovno sodišče v navedeni zadevi stališče utemeljuje na dejstvu, da tožbeni predlog ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP, o katerem odloča sodišče samo v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku.