Jedro

Za isto upravno zadevo gre, če gre v novem postopku za isto dejansko in pravno stanje ter če gre za iste stranke in organe, ki so sodelovali v postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 18.4.2002. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Upravne enote L., Izpostava C. z dne 4.3.2002, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za uvedbo postopka za denacionalizacijo poslovnih prostorov v pritličju in kleti stavbe W. v L., parc. št. 15/1 vl. št. 780 k.o. A., v skupni izmeri 140 m2. Tožena stranka je ugotovila, da je upravni organ prve stopnje postopal pravilno, da je tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo zavrgel, saj je bilo o zahtevanem premoženju že pravnomočno odločeno z delno odločbo tega organa z dne 13.4.1993. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da v isti upravni stvari ni mogoče dvakrat odločati (načelo ne bis in idem). Strinja se z ugotovitvijo upravnih organov obeh stopenj, da obstoji identiteta obravnavane zadeve in zadeve, o kateri je bilo odločeno z navedeno delno pravnomočno odločbo Sekretariata za urejanje prostora Občine L.C. z dne 13.4.1993, tako po subjektivnem kot tudi po objektivnem kriteriju. Predmet obravnave v obeh zadevah je bil isti zahtevek - vrnitev poslovnih prostorov v pritličju in v kleti stavbe W., L., istim upravičencem. Z navedeno delno odločbo je bil zahtevek za vrnitev prostorov v kleti zavrnjen, torej je bilo tudi o njem meritorno odločeno, zato ni podlage, da bi se o identičnem zahtevku, ki ga je uveljavljal tožnik kot eden izmed pravnih naslednikov bivših lastnikov, ponovno odločalo. Pravilnost zavrnitve zahtevka glede prostorov v kleti pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi, opr. št. U 1042/93-5 z dne 9.6.1994. Tožnik vlaga zoper izpodbijano sodbo pritožbo iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Navaja, da je napačno stališče tožene stranke, da je bilo glede predmeta sedanjega postopka že odločeno s pravnomočno delno odločbo. Stalno se ponavlja mnenje upravnega organa prve stopnje, da naj bi bila izdana odločba v letu 1974 določene prostore izvzela iz nacionalizacije. O navedeni odločbi iz leta 1974 sta bila dva poslovna prostora izvzeta iz nacionalizacije in združena kot sestavni del izločenega stanovanja v prvem nadstropju zgradbe W., L. Stavba W., L. ostaja še sedaj v zunanjih dimenzijah in gabaritih, kot je bila ob podržavljenju. V vseh odločbah, po katerih so iz nacionalizacije izvzemali posamezna stanovanja oziroma druge prostore, niso nikjer navedeni kletni prostori glede katerih teče ta postopek. V vseh odločbah in pogodbah so našteti posamezni prostori, lega, kvadratura in namembnost. Nikjer pa niso omenjene kleti. Kleti niso pripadale stanovanjem v stavbi W.. Po nacionalizaciji kleti tudi niso izgubile svojo namembnost. Kleti niso uporabljali posamezni stanovalci, vedno so jih uporabljale delovne organizacije. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo prvostopnega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v ponovni postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da obstoji identiteta obravnavane zadeve in zadeve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno z delno odločbo z dne 13.4.1993, tako po subjektivnem kot tudi po objektivnem kriteriju.

Za isto upravno zadevo gre, če gre v novem postopku za isto dejansko in pravno stanje ter če gre za iste stranke in organe, ki so sodelovali v prejšnjem postopku. Predmet denacionalizacijskega zahtevka je v obeh primerih res isti (vrnitev poslovnih prostorov v pritličju in kleti stavbe W., L.), vendar sta bila vlagatelja zahteve različni osebi. Vlagateljica v zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno je Ž.B., v tej zadevi pa je vlagatelj tožnik J.T. Okoliščina, da sta oba vlagatelja pravna naslednika prejšnjih lastnikov zahtevane nepremičnine, pri tem ni pomembna.

Denacionalizacijski zahtevi sta bili vloženi ločeno, tožnik pa tudi ni bil stranka v postopku, uvedenem na zahtevo Ž.B. Glede na to, da ne gre za isto upravno zadevo, načelo ne bis in idem v obravnavanem primeru ne velja. Ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS), prvostopno sodišče za zavrnitev tožbe ni imelo podlage. S tem pa je bistveno kršilo določbo 1. odstavka 59. člena ZUS, ker jo je nepravilno uporabilo, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.