Jedro

Povečan čas zavarovalne dobe se upošteva pri skupni zavarovalni dobi, istočasno pa se pri ugotavljanju pogojev za upokojitev upošteva tudi znižanje starostne meje. Tožniku je ob upoštevanju te dobe do upokojitve manjkalo 1 leto, 11 mesecev in 12 dni, zato je po 1. odstavku 114. člena ZDR-1 užival

posebno varstvo pred odpovedjo. Ker mu je pogodba o zaposlitvi prenehala v nasprotju z določbami ZDR-1 o posebnem varstvu delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic pa ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva, mu je toženec zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo utemeljeno zavrnil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odločba drugostopenjskega organa tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2015 in odločba prvostopenjskega organa št. ... z dne 6. 1. 2015 spremeni tako, da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost od 1. 12. 2015 (pravilno: 1. 12. 2014) oziroma, da se odločbi razveljavita in da se zadeve vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Nadalje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka Zavod RS za zaposlovanje dolžna tožniku plačati 9.817,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča, da drugotožena stranka v zadevi ni pasivno legitimirana, ni pravilna oziroma je v celoti neutemeljena. Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na drugotoženo stranko je namreč povsem samostojen in drugačen od tožbenega zahtevka, ki ga tožnik uveljavlja zoper prvotoženo stranko. Zahtevek, ki se nanaša na spremembo oziroma podredno razveljavitev odločb se namreč nanaša le na prvotoženo stranko. Podredni tožbeni zahtevek v katerem tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi nestrokovnega in protipravnega in nenazadnje tudi nezakonitega ravnanja, pa tožnik uveljavlja od drugotožene stranke, to je od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Sodišče bi zato moralo tudi glede plačila in višine odškodnine zoper drugotoženo stranko meritorno odločiti. Glede tega dela je lahko odprto vprašanje stvarne pristojnosti sodišča, na kar bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti in če stvarna pristojnost ni podana, bi bilo potrebno že iz tega razloga sodbo razveljaviti. Glede vprašanja, ali se pri izpolnjevanju pogojev za starostno upokojitev v povezavi z varstvom delavcev pred upokojitvijo, upošteva zavarovalna doba s povečanjem oziroma t.i. beneficirana doba in ali se s tem v zvezi upošteva tudi znižanje starosti, saj je od tega odvisno, ali tožnik spada v varovano kategorijo delavcev, je po tožnikovem mnenju stališče sodišča prve stopnje nepravilno in nezakonito. V izračun minimalnih upokojitvenih pogojev ni mogoče šteti vseh tistih obdobij, ki znižujejo starostno mejo za pridobitev pravice do starostne pokojnine (beneficirana doba) ter dodatne (pravilno: dodane) dobe, kot je urejeno v 193. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(1) in prištete dobe, saj gre za okoliščine oziroma obdobja, za katera se zavezanec sam odloči, ali jih bo uveljavljal za izpolnitev upokojitvenih pogojev ali ne. Uveljavljanje te dobe namreč pomeni tudi nižji odmerni odstotek pokojnine. Uveljavljanje beneficirane delovne dobe je tako zgolj pravica posameznika, ki jo lahko uveljavlja (koristi) ali ne in ga k temu ne more nihče prisiliti. Tožnik bi 12. 11. 2016 izpolnil pogoje za starostno upokojitev zgolj v primeru, v kolikor bi se mu pri izračunu upoštevalo povečanje zavarovalne dobe in znižanje starostne meje zaradi štetja zavarovalne dobe s povečanjem, torej v kolikor bi se mu upoštevala beneficirana delovna doba. 12. 11. 2016 bi se tako res lahko najhitreje upokojil vendar le v primeru, če bi se takrat izrecno želel upokojiti. V konkretnem primeru gre tako za izbiro delavca (izbirno pravico) ali se bo upokojil ob upoštevanju beneficirane dobe ali ne in ne gre za kogentno zakonsko normo. Tožnik tudi v samem postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu ni nikoli izkazal namere, da se namerava 12. 11. 2016 upokojiti. Delodajalec tudi ni bil seznanjen z informativnim obvestilom Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tudi sam tovrstnih podatkov ni pridobival. Nenazadnje delodajalec niti ni vedel, da naj bi tožnik imel določeno beneficirano dobo. Informativni izračun pokojnine pomeni zgolj informacijo in tudi nima nobenih pravnih posledic niti za tožnika niti za toženo stranko. Predhodna pisna informacija ZPIZ z dne 24. 9. 2014 ter izpis pokojninske dobe še ne pomenita, da se bo tožnik pod temi pogoji tudi upokojil. Ne gre za uradni dokument, kar pomeni, da izračun ZPIZ-a nima nobenega pravnega učinka. Zmotne so navedbe sodišča, da naj bi bil tožnik zaščitena kategorija po 114. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1)(2). Navedeni člen govori o starostni pokojnini. Ta institut pa je urejen v 27. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(3). Upoštevaje navedeni člen pa tožniku ob odpovedi ni manjkalo do pet let pokojninske dobe za starostno upokojitev, saj je v letu 2014 dopolnil šele starost 53 let. Ker tožnik ni spadal v varovano kategorijo, posledično tudi ne gre za primer iz 8. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD)(4). Glede zavrnitve odškodninskega zahtevka pa tožnik opozarja na drugi odstavek 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)(5) , kjer je določeno, da mora uradna oseba, kadar glede na dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, stranko na to opozoriti. Tudi v 10. členu Statuta Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje je določeno, da zavod z izvajanjem dejavnosti zagotavlja brezposelnim osebam in štipendistom učinkovito in pravočasno uveljavljanje in varstvo pravic ter ustrezno strokovno in pravno pomoč. Tožnik si je 2. 12. 2014 zglasil na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer se je prijavil v evidenco brezposelnih oseb in podal zahtevek za izplačilo nadomestila za brezposelnost. Ob tem je predložil tudi izvod odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik pojasni, da v kolikor bi bil takoj oziroma pravočasno seznanjen s tem, da je po stališču zavoda odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je zato njegova pravica do nadomestila v tem primeru vezena na pravočasno vložitev tožbe zoper delodajalca, bi pravočasno vložil tožbo zoper delodajalca. Zavod pa je šele 6. 1. 2015 (po 34 dnevih od vložitve vloge) odločil o pravici do nadomestila zaradi brezposelnosti tožnika. Šele z vročitvijo te odločbe je bil tožnik seznanjen s stališčem, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in ker ni uveljavljal nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mu ne gre pravica do denarnega nadomestila. S takim ravnanjem Zavoda RS za zaposlovanje pa je nedvomno izkazana škoda, krivda in tudi vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem zavoda. Podani so elementi odškodninske odgovornosti, kar je sodišče prve stopnje v sodbi povsem spregledalo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo prvotožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru navaja, da je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo tako pravno kot tudi dejansko podlago. Poudarilo je tudi, da ne držijo očitki tožnika, da bi ga organi tožene stranke ob vložitvi vloge morali opozoriti, da mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje in da mora za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila vložiti tožbo pri delovnem sodišču. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da se je takoj po dani odpovedi pogodbe o zaposlitvi zglasil pri odvetniku, da preveri, ali obstaja karkoli takšnega, kar bi ga lahko ogrozilo. Prevalitev odgovornosti na organ prve stopnje pa ne zdrži kritične presoje. Organ prve stopnje tudi ni pristojen niti zavezan k dajanju pravnih nasvetov na delovno pravnem področju, saj ga v zvezi s tem ne veže nikakršen predpis. Tožnikova vloga je bila pravočasna in popolna. Organ je potrebna dokazila pridobival s strani pristojnih organov, tako da je lahko vsebinsko odločil o pravici, kot jo je uveljavljal tožnik. Tako ni podlage za odškodninski zahtevek. Tožnik v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom v sodnem postopku ni predložil niti predlagal nobenega dokaza, ki bi omogočal zaključek, da mu je do starostne upokojitve v času vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi manjkalo več kot pet let pokojninske dobe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(6) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 1. 2015. Z omenjeno odločbo je bil zavrnjen tožnikov zahtevek na priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in sicer na podlagi prvega odstavka v zvezi z 8. alinejo drugega odstavka 63. člena ZUTD. Tožniku naj bi namreč prenehala pogodba o zaposlitvi v nasprotju z določbami ZDR-1 o posebnem varstvu delavca pred odpovedjo. Tožnik za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.

7. V zadevi je odprto vprašanje, ali je tožnik užival varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V 114. členu ZDR-1 je določeno, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Varstvo ne velja le v primeru, če je delavcu zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino, ali če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 91. člena ali v skladu z 92. členom tega zakona, ter v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu, razen v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi v skladu s prejšnjo alinejo in v primeru uvedbe postopka prenehanja delodajalca. Delodajalec lahko z namenom ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 114. člena ZDR-1 pridobi podatke iz zbirk Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

8. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožniku na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delovno razmerje prenehalo 1. 12. 2014 (odpoved pogodbe se nahaja v prilogi sodnega spisa pod A/6). Tožnik 12. 11. 2016 izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev, kot to izhaja iz pisne informacije ZPIZ-a o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine z dne 24. 9. 2014 (priloga A/11). Iz navedenega dopisa izhaja, da bo tožnik 12. 11. 2016 dopolnil starost 55 let, 8 mesecev in 13 dni ter imel 40 let pokojninske dobe, kar pomeni, da bo s tem izpolnil pogoje po 27. členu v zvezi s 398. členom ZPIZ-2. Bistveno pri tem je, da se je tožniku poleg dejanskega trajanja zavarovanja upoštevalo tudi povečanje zavarovalne dobe in sicer 4 leta, 2 meseca in 22 dni in posledično se mu je tudi znižala starostna meja zaradi štetja zavarovalne dobe s povečanjem za 3 leta, 7 mesecev in 15 dni.

9. Za odločitev v zadevi je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali je tožnik užival posebno pravno varstvo pred odpovedjo.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za odločitev v zadevi odločilna že pravna narava zavarovalne dobe s povečanjem. Te dobe sicer več ne poznata niti ZPIZ-1, niti ZPIZ-2, je pa bila ta doba urejena v prejšnjih predpisih. ZPIZ-2 v drugem odstavku 398. člena določa, da se ne glede na določbo prvega odstavka 398. člena zavarovancem, ki se jim je do 31. decembra 2000 štela zavarovalna doba s povečanjem, starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, določene v 27. členu tega zakona, znižajo za toliko mesecev, za kolikor je bila povečana zavarovalna doba. Skladno s petim odstavkom istega člena pa se zavarovalna doba s povečanjem, dopolnjena do uveljavitve ZPIZ-1, šteje v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. V primeru zavarovalne dobe s povečanjem (t. i. beneficirane dobe) gre za zavarovalno dobo dopolnjeno na določenih delovnih mestih, na katerih so se opravljala posebno težka in zdravju škodljiva dela in dela, ki jih po določeni starostni ni moč uspešno poklicno opravljati. Iz listinske dokumentacije v spisu (A/10 in A/11) izhaja, da je bil tožnik v času od 13. 7. 1979 do 29. 6. 1991 v aktivni vojaški službi v JLA, kjer se mu je zavarovalna doba štela s povečanjem. Prav tako se mu je zavarovalna doba štela s povečanjem v času, ko je bil zaposlen v organih za obrambne zadeve in sicer v času od 1. 1. 1993 do 10. 12. 1997. Povečan čas zavarovalne dobe (v predmetni zadevi gre za 4 leta, 2 meseca in 20 dni) se torej upošteva pri skupni zavarovalni dobi. Istočasno pa se pri ugotavljanju pogojev za upokojitev upošteva tudi znižanje starostne meje. Gre za zavarovalno dobo, kot je urejena v 130. členu in s tem za pokojninsko dobo, kot je le-ta urejena v 129. členu ZPIZ-2, kot je to pravilno in podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Omenjeno sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da se sodne odločbe, na katere se je tožnik skliceval v postopku pred sodiščem prve stopnje, nanašajo na drugačne primere, ne pa na vprašanje upoštevanja zavarovalne dobe s povečanjem. Pri tem tudi ne gre za stanje, da bi bilo uveljavljanje omenjene dobe oziroma znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine odvisno od volje tožnika. V 28. členu ZPIZ-2 so določeni primeri, ko lahko zavarovanec oziroma zavarovanka uveljavljata znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar pa v sporni zadevi ne gre za tak primer. Tožnik je pogoje za starostno upokojitev izpolnil 12. 11. 2016. Odločitev o morebitni upokojitvi pa je seveda odvisna od volje tožnika.

11. Tožniku je tako do upokojitve manjkalo 1 leto, 11 mesecev in 12 dni, kar pomeni, da je glede na prvi odstavek 114. člena ZDR-1 užival posebno varstvo pred odpovedjo. Tožnik je bil s podatki, kdaj bo izpolnil pogoje za starostno upokojitev tudi sam seznanjen, saj je očitno pridobil podatke od ZPIZ-a in sicer še pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Predhodna pisna informacija o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine je bila namreč izdana 24. 9. 2014. 12. ZUTD v 8. alineji drugega odstavka 63. člena določa, da pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji in sicer tudi v primeru, če zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitev ali sodnega varstva. Tožnik je sodno varstvo sicer zahteval, vendar pa je bila tožba proti delodajalcu vložena prepozno, zato jo je sodišče s sklepom Pd 12/2015 z dne 29. 1. 2015 zavrglo. Ker torej tožnik ni pravočasno uveljavljal sodnega varstva ob dejstvu, da je užival varstvo po določbah ZDR-1, v tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča upoštevaje prej omenjeno določbo ZUTD, ni upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti.

13. Tožnik je s tožbo uveljavljal tudi plačilo odškodnine. Tak zahtevek je naslovil na drugo toženo stranko Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, A.. Res je, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, da omejeni organ ni pasivno legitimiran in je zahtevek zoper njega zavrnilo, je pa kljub temu zadevo presojalo tudi po vsebini. Iz sodbe namreč povsem jasno izhaja, zakaj sodišče meni, da odškodninski zahtevek tožnika ni utemeljen (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodišče o odškodninskem zahtevku ni meritorno odločilo. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(7) v 2. alineji drugega odstavka 7. člena določa, da je socialno sodišče na področjih iz prvega odstavka 7. člena pristojno odločati tudi o povrnitvi škode, ki jo državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil povzroči zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva oziroma škode, ki jo je zavarovanec povzročil zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje o podrednem tožbenem zahtevku. Statut Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: Statut)(8) v tretjem odstavku 14. člena določa, da je ustanovitelj odgovoren za obveznosti zavoda, ki izhajajo iz opravljanja javne službe, če ni z zakonom drugače določeno. Sodišče prve stopnje je vprašanje odškodninske obveznosti presojalo v razmerju tožene stranke do tožnika, torej ali sta tako prvotožena kot tudi drugotožena stranka odškodninsko odgovorni in ali obstaja njuna obveznost tožniku povrniti morebitno nastalo škodo.

14. Tudi po stališču pritožbenega sodišča pa v zadevi ni izpolnjen en od elementov, ki mora biti podan za obstoj odškodninske obveznosti, to pa je, da je dokazano nedopustno in s tem protipravno ravnanje tožene stranke.

15. Kot to izhaja iz sodne prakse(9) bi moralo za odškodninsko odgovornost tožene stranke biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.

16. V sporni zadevi je tožnik pri prvostopenjskem organu tožene stranke vložil zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Priložil je tudi vso potrebno dokumentacijo. Organ pa je o njegovi zahtevi res odločil štiri dni po poteku enomesečnega instrukcijskega roka, določenega v prvem odstavku 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)(10). Vendar pa navedena prekoračitev ni imela nobenega vpliva, saj je rok za vložitev tožbe zoper delodajalca, kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kot je razvidno iz sklepa Pd 12/2015 z dne 29. 1. 2015, potekel 15. 12. 2014, torej že v času, ko je prvostopenjski organ še odločal o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Iz izpovedbe zaslišane delavke zaposlene pri prvostopenjskem organu tudi izhaja, da je bila tožnikova vloga enako kot vse druge vloge, vzeta v reševanje. Pristojnemu referentu tudi ni mogoče očitati, da tožnika ni pravočasno poučil o tem, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka je dolžna razčistiti dejansko stanje in nato izdati odločbo. Prvostopenjski organ je na tak način tudi postopal. Skladno s 7. členom ZUP morajo upravni organi pri postopanju in odločanju varovati pravice strank in javno korist. Iz izpovedbe zaslišane priče pa ne izhaja, da bi le-ta s svojim ravnanjem kršila navedeno določbo, torej da bi bil tožnik zaradi njenega ravnanja zaveden ali onemogočen v zvezi z vložitvijo tožbe zoper delodajalca. Sodišče tudi pravilno poudarja, da se nihče ne more sklicevati na nepoznavanje že objavljenih in veljavnih predpisov. Nenazadnje je tožnik, kot to izhaja iz dokumentacije v spisu, diplomirani pravnik in se je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tem v zvezi tudi posvetoval z odvetnikom.

17. Ker ni izpolnjen en od elementov odškodninske obveznosti, torej protipravno ravnanje prvostopenjskega organa tožene stranke in ker s tem niso izpolnjeni pogoji določeni v 26. členu Ustave RS oziroma v 131. členu Obligacijskega zakonika za obstoj odškodninske obveznosti, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, utemeljeno zavrnilo.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.

(6) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(7) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. (8) Ur. l. RS, št. 34/08, 58/11 in 50/12. (9) npr. zadeva VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013, Psp 259/2016. (10) Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.