Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za slabe odnose v pretežni meri kriva tožeča stranka. Stranke tudi ne živijo v skupnem gospodinjstvu in ni mogoče ugotoviti, da gre za skupno življenje pravdnih strank. Tako ni podan noben razlog iz 568. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala razvezo pogodbe o preužitku, imenovane z izročilna pogodba št. SV 001/2010 z dne 22. 6. 2010, ki sta jo pri notarju sklenili tožeča stranka A. A. kot izročevalec in B. B. kot sopogodbenica in tožena stranka. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se izstavi zemljiškoknjižna listina, na podlagi katere se bo v zemljiško knjigo pri tej nepremičnini vpisala lastninska pravica nazaj na izročevalca do celote, ker bi v nasprotnem to listino nadomestila sodba. Odločilo je, da bo o stroških odločilo s posebnim sklepom.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni izvedlo dokaznih predlogov tožečih strank in sicer predlagane poizvedbe na PP o intervencijah policije na naslovu X. od leta 2016 dalje, kar je bilo predlagano v tožbi in tudi ne o prijavi tožečih strank proti toženi stranki zaradi nasilja, kar je bilo predlagano v pripravljalni vlogi 19. 2. 2021. Vsi dokazi so bili pravočasni in substancirani, vendar jih sodišče ni izvedlo. Sodišče zavrnitve ni obrazložilo. Zgolj pavšalna obrazložitev iz točke 10 ne zadošča standardom obrazložitve. O dokaznem predlogu o poizvedbah na PP iz pripravljalne vloge z dne 19. 2. 2021 pa sploh ni odločalo. Sodišče bi moralo ugotoviti materialno resnico. Iz ugotovljenega nasilja in neprimernega ravnanja toženca do tožečih strank bi sodišče ugotovilo nevzdržnost skupnega življenja, kar je razlog za razvezo pogodbe. S tem je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti in podana je tudi 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ne drži, da so se prepiri začeli zaradi razmerja tožnice z drugim moškim. To je toženec začel navajati v drugi pripravljalni vlogi in sodišče je to nekritično sprejelo. Tožnik je na naroku 22. 9. 2020 izpovedal, da se s sinom ni pogovarjal od leta 2015 in da je bil razlog temu, da je toženec želel, da bi dobil vso komando in da ne ve, kaj je bilo. Iz celotne izpovedbe tožnika in tožnice pa izhaja, da ni šlo za razlog, da bi tožnica hodila z drugim. Sodišče je nedopustno oprlo svojo odločitev na fotografijo B8 in izpisek komunikacij med tožnico in drugim moškim. Dokazi so neverodostojni in gre nedvomno za montažo. Tožnica je povedala, da moškega na fotografiji ne pozna. Sodišče pa ji ne sledi. Iz fotografije ne sledi, da se objemata. Toženec je hotel vse dobiti in imeti komando, kar je prepričljivo izpovedala tožeča stranka in priča C. C. Ni bistveno, kar je sodišče ugotovilo v zvezi z nabavo novega traktorja, ki ga je kupil C. C., pač pa je toženec hotel kupiti traktor na račun tožnika in „letati“ drugod. Sodišče pa tendeciozno poudari izpoved tožnice, da je toženec hotel, da bi vse dobil, pa da je nekaj pozabil in da je toženec želel imeti komando (izpoved na številki 4 zapisnika z dne 22. 9. 2020). Sodišče pa sprejme sklep, da naj bi vse ostalo pozabljeno in da je to neprepričljivo. Sodišče meša pojem obdelovanja kmetije in odločanja o delih na kmetiji. Če kdo dela na kmetiji, še nima kontrole. Delali so vsi, ne samo toženec in mlajši sin. Tožnik je dal le polovico parcele in dovoli na domači hiši urediti mansardo za stanovanje s skupno uporabo kleti in gospodarskega poslopja na tej parceli. Tudi mlajši sin ni imel komande na kmetiji. Sodišče še zapiše, da tožnika želita, da se toženec z družino odseli, da bi stanovanje odstopila mlajšemu sinu. Kaj s tem sodišče želi povedati ni pojasnjeno in zagotavlja na katerega relevantnega dejstva gre, ni navedeno. Sodišče ni posvetilo trditvam tožnikov o nasilnem obnašanju toženca, nagajanju in provociranju, kričanju in lažnih prijav policiji. Osredotočilo se je zgolj na toženca in njegove navedbe in jih v celoti sprejema. Zmotno sodišče ugotavlja, da tožnika tožencu postopoma nista več dovolila uporabe gospodarskih poslopij, zaklepala sta klet, nista dopustila hraniti drva v drvarnici in prepustila gospodarjenje mlajšemu sinu. Mlajši sin le pomaga na kmetiji, vendar ni njen gospodar. Tožnika nista branila tožencu uporabo prostorov. Sodišče ugotavlja, da ima toženec v svinjaku še vedno svinjo, vendar pozabi, da je to tudi gospodarsko poslopje. Zmotno sklepa, da je tožeča stranka z občasnim zaklepanjem kurilnice tožencu onemogočala ogrevanje mansardnih prostorov in vode. Tega nista nikoli preprečevala, pač pa je toženec nekontrolirano nalagal v peč. Tožnica sta v tožbi zatrjevala, da je toženec v kurilni sezoni 2016 in 2017 do 2018 ni ničesar prispeval za kurjavo, tudi z delom ne. Sodišče pa ne verjame in sledi izpovedbi priče D. D. To pa je prijatelj toženca. V točki 17 sodbe sodišče zadeve Okrajnega sodišča v Krškem (III Zsv zadeve) tolmači v korist tožene stranke, enako v točki 25. Iz sodb pa izhaja, da tožnik očitanih prekrškov ni storil in da gre za lažne prijave toženca. Obrazložitev tožbe Zsv 002/2017, na katero se sodišče opira in ugotavlja, da je tožnik 29. 4. 2017, ko je toženec kosil deteljo, kričal na toženca, da ga bo ubil in da se ga bo rešil, ni dokaz in se sodišče ne more opirati na to. Iz iste obrazložitve izhaja, da sta tožnika to zanikala. Prekršek pa ni bil ugotovljen. To vse potrdi ravno trditve tožnikov. Tudi o preostalih drugih prekrškovnih zadevah neutemeljeno sklepa, da ustavitev prekrškovnih postopkov ne dokazuje dejstva, da tožnika nista začela prepirov, saj da vsi prepiri nimajo znakov prekrškov. S tem favorizira toženca. Kljub pravnomočni sodbi P 003/2017 pa ne ugotovi, da toženec ni plačeval stroškov. Celo navaja, da je toženec delno plačeval na roke, pri čemer iz sodbe to ne izhaja. V točki 28 pa ponovno obrača krivdo na tožnika, češ da sta kljub neplačevanju šele v letu 2017 specificirano pozvala toženo stranko k plačilu stroškov in vložila tožbo. V točki 28 pa nepravilno ugotavlja, da razlog, da toženec ni izpolnjeval pogodbe, deloma izvira tudi iz sfere tožnikov, ker od 2015 nista komunicirala s tožencem. Tožnik ni izpovedal, da so se odnosi porušili zaradi tožbe zaradi rotacijske kosilnice (P 004/2017). S tem je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V resnici sta tožnika izpovedala, da so se odnosi poslabšali kmalu po sklenitvi pogodbe. Pod točko 22 ugotavlja, da priča C. C. ne ve povedati nič glede posredovanja policije, zgolj to, kar sta povedala starša. Pač pa je priča povedala, da je toženec nagajal in izvajal nasilje nad starši in to vedno, ko njega ni bilo zraven. Povedal je tudi, da tožnik zmeraj vse premika in da je v svinjski kuhinji na dan zaslišanja C. C. razmetal vso posodo. Glede navedb v tožbi in nadaljnjih vlogah o nasilnem in nemoralnem obnašanju, se sodišče ni opredeljevalo in ni presojalo, s čemer je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena. Sodišče pa sklepa vse v korist tožene stranke in sicer, da se kdaj prevrne kakšna roža in je pri tem subjektivno. Takšni zaključki so nedopustni. Sodišče ne more presojati število rož na kvadraturo. Da otroka nagajata tožnikoma, ko povzročata prekomerni hrup, je izpovedal tožnik in priča C. C. Sodišče pa se opre zgolj na izpovedbo priče E. E., ki otroke bolj podrobno ne pozna. Sodišče v točki 23 obrazlaga dejansko stanje v delu, ki se nanaša na domnevni dogovor pogodbenih strank, da si toženec lahko uredi mansardo le za čas, dokler ne najde svoje in ali je bilo dogovorjeno, da bo tožnik pomagal na kmetiji. To vse ni bistveno za to pravdo. Dejstvo je, da je toženec kdaj pomagal na kmetiji, ampak to ni bistveno. Sodišče interpretira pravdo P 004/2017 v zvezi z rotacijsko traktorsko kosilnico v korist tožene stranke. Toženec pa je bil tisti, ki je v pravdi neutemeljeno uveljavljal lastninsko pravico in lagal. Zmotno sklepa sodišče, da je tožnik tožencu prepovedal uporabo skupnih prostorov in da mu nista dovoljevala kmetovanja. Vse to ni bistveno. Sodišče pa zmotno sklepa, da tožnika nista dokazala, da se je toženec do nje grobo obnašal, ker nobena predlagana priča o tem ni vedela ničesar izpovedati. Sodišče v točki 27 zapiše, da tožnika nista uspela dokazati, da bi se tožena do njiju grdo obnašala. V resnici se priče toženca bojijo. Sodišče napačno sklepa, da je za stanje kriva tožeča stranka. Sodišče tudi napačno sklepa, da bi bila želja tožnikov in toženca, da se pogodba razveže (točka 27). Tožnika sta izpovedala zgolj, da če se bo toženec z družino umaknil, bo prišla partnerka C. C., ne pa da se pogodba razveljavi, da bi se v mansardno stanovanje vselil C. C. s partnerko. Tožnika se z mlajšim sinom razumeta in želita, da bi on živel s tožnikoma na kmetiji. Toženec pa ni plačeval polovice stroškov in ni prispeval ničesar. Ne strinjajo se z obrazložitvijo v točki 30, da ni podan pogoj skupnega življenja. Živijo v isti hiši, pod isto streho, imajo skupne pomožne prostore in gospodarsko poslopje. Sodišče je v zadevi II Ips 592/2005 razsodilo, da v takem primeru gre za skupno življenje. Sodišče pa sklepa, da pogoj skupnega življenja ni podan. Toženec ni izpolnjeval bistvenih zavez pogodbe in zato je upravičena zahteva po razvezi. Podan je drugi odstavek 568. člena OZ. Napačen sklep je, da bi bila razveza pogodbe zaradi neplačevanja stroškov, nesorazmerni ukrep. Plačevanje stroškov je bil pomemben razlog.

3. Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pa je glede na nesporno ugotovitev med strankama sklepalo, da gre za Pogodbo o preužitku. Pravilno je odločalo na podlagi določbe 568. člena OZ. Pravilno je ugotovilo, da tožeča stranka zatrjuje, da živijo skupaj in so se razmere tako omajale, da je skupno življenje nevzdržno in da tožena stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da so se razmere med staršema in sinom poslabšale, vendar je ugotovilo, da izvirajo slabi odnosi predvsem iz sfere tožnikov in da tožnika nista uspela dokazati, da so nevzdržne razmere zaradi ravnanja toženca. Ugotovilo je tudi, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 568. člena OZ, to je skupno življenje pogodbenih strank. Zavrnilo je zahtevek tudi na podlagi drugega odstavka 568. člena OZ, ker je ugotovilo, da očitek tožnikov, da sin ne izpolnjuje svojih obveznosti, ne drži, razen delnega plačila polovice stroškov, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi.

6. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vrsto absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Meni, da je sodišče z zavrnitvijo predlaganih dokazov in sicer poizvedb na PP o intervencijah policije na naslovu X. od leta 2016 dalje in dokaznega predloga s poizvedbami na PP o prijavi tožečih strank zoper toženo strank zaradi nasilja (v pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2021), preprečilo ugotavljanje materialne resnice in ni obrazložilo zavrnitve teh dokazov. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi podala dokazni predlog „poizvedba na PP o intervencijah policije na naslovu X. v zadnjih treh letih (2016 do 2018) (list. št. 3). Poleg tega dokaznega predloga je tožeča stranka predlagala tudi vrsto dokazov o plačilnih nalogih PP zoper tožnika in zahteve za sodno varstvo. Nato pa je po prvem naroku in opozorilu iz 286. člena ZPP na pripravljalnem naroku (list. št. 46), v tretji pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2021, prvič podala dokazni predlog, da sodišče opravi poizvedbe na PP o prijavi tožečih strank proti toženi stranki zaradi nasilja. Ta dokazni predlog je bil prepozen in tožeča stranka ne pojasni, zakaj tega dokaznega predloga ne bi mogla podati prej. Glede prvega dokaznega predloga, ki je bil podan v tožbi, pa je sodišče v točki 11 obrazložitve sodbe zapisalo, da ni opravilo poizvedb o intervencijah policistov na naslovu pravdnih strank od 2015 dalje, saj je bila izvedba tega dokaza nepotrebna in so bila dejstva dokazana z drugimi izvedenimi dokazi. Pred tem pa je pod točko 9 naštelo, koliko dokazov je izvedlo in nato dokaze v zvezi z intervencijo policistov ocenilo pod točko 17 in točko 25 sodbe. Opravilo je analizo vseh izdanih plačilnih nalogov, kar je predlagala tožeča stranka in sodišče je tudi te dokaze ocenilo skupaj z drugimi. Glede na tako obširen dokazni postopek in na predlog s poizvedbami na PP, je sodišče pravilno sklepalo, da je izvedba drugih poizvedb na PP nepotrebna. Tožeča stranka namreč v tožbi samo predlaga poizvedbe na PP o intervencijah policije na naslovu X. v zadnjih treh letih in ne predlaga poizvedb o prijavah tožeče stranke o nasilju toženca. Pač pa je substancirala predlog glede plačilnih nalogov PP in zahteve za sodno varstvo v štirih zadevah. V tožbeni naraciji je trdila, da je bil toženec grob, bil nasilen, kričal, žalil in poniževal in da je bil toženec tisti, ki je sicer klical policiste, v resnici pa bil sam žaljiv in izkrivljal dejansko stanje pred policisti. Tožeča stranka tudi v pritožbi ne pojasni, za katere klice tožeče stranke na PP gre in kaj se je ob teh dogodkih nasilnega dogajalo. Tako je bil ta dokazni predlog (ob primerjavi z drugimi dokaznimi predlogi tožeče stranke na strani 3 tožbe), splošen in premalo substanciran. Pravno relevantna dejstva je sodišče ugotavljalo z izvedbo drugih dokazov, ki jih je izvedlo in ti dokazi niso potrdili trditvene podlage tožeče stranke. Zato ni bilo med postopkom očitane kršitve iz 8. točke, 14. točke drugega odstavka 339. člena in tudi ne kršitve iz 5. člena in 8. člena ZPP. Sodišče je podalo dokazno oceno vsakega dokaza posebej in tudi ocenilo vse dokaze skupaj. Pač pa tožeča stranka secira izvedene dokaze z zaslišanjem prič in strank po stavkih, ne analizira pa dokazne ocene kot celote, kar je izražanje nezadovoljstva z ugotovljenim dejanskim stanjem.

7. Tožeči stranki je treba tudi odgovoriti, da pravdno sodišče ne ugotavlja materialne resnice, razen v kolikor gre za sum, da so podani razlogi zakonskega dejanskega stanu iz 3. člena ZPP ali če gre za koristi otrok v družinskih pravdah. Sodišče je namreč ugotovilo, da tožeča stranka svojih trditev o nevzdržnosti ravnanja tožene stranke, ni dokazala. Pravilno je sodišče tudi presojalo, da ni med pravdnimi strankami takšno življenje, kot ga opredeljuje pravni standard „neznosnosti skupnega življenja.“ Pri tem si pritožba zmotno razlaga, da če živijo stranke v fizično razdeljeni hiši, pa si delijo klet in gospodarsko poslopje, za takšne razmere, da ni mogoče govoriti o neobstoju skupnega življenja. V pravdi, na katero se sklicuje pritožba (II Ips 592/2005), je Vrhovno sodišče med drugim zapisalo, da je šlo za znatno neizpolnitev pogodbe o preužitku in da vzrok za to leži na stranki preživljanca, zato morata poseči po milejši sankciji, ne pa po razvezi pogodbe. Lahko bi zahteval spremembo pogodbe in šele če to ni mogoče, se lahko zahteva razveza. Vendar je v našem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za nevzdržnost stanja med družinskimi člani, pretežno kriva tožeča stranka. Sicer je pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru hiša fizično razdružena na dve stanovanju (v pritličju in mansardi), in da kljub nekaterim skupnim delom (klet, dvorišče, gospodarsko poslopje), ne gre za skupno življenje. Sicer pa je sodna praksa zavzela stališče, da ko sodišče presodi, da ne obstoji skupno življenje pravdnih stran, razlog nevzdržnosti skupnega življenja ni pravno relevanten in da že zato po naravi stvari med njimi ne more obstajati skupno življenje1. 8. Za pritožbo je sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se prepiri začeli, ko je toženec opozoril očeta o domnevnem razmerju matere z drugim moškim. Pritožba kot novoto navaja, da je fotografija (B8) montaža na škodo tožnikov, in da je sodišče zmotno poklonilo vero temu dokazu in zapisu, iz katerih izhaja komunikacija tožnice z neznanim moškim (B7). Vendar je trditev v pritožbi, da gre za „montažo“, nedopustna novota (337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja z oceno dokazov, ki jih je sodišče podalo v točki 21 (zaslišanje tožnice, vpogled v fotografijo B8 in izpise B7). Šlo je za oceno, da so se odnosi poslabšali po tem dogodku, kar se je zgodilo v letu 2015, do takrat pa so sodelovali in delali na kmetiji. Ko so se začeli prepiri po seznanitvi tožnika z domnevnim razmerjem tožnice z drugim moškim, pa tožnika tožencu nista več dovolila uporabe gospodarskega poslopja, pričela sta zaklepati klet in nista mu več dovolila obdelovanja kmetije. Imel pa je lahko v svinjaku še svinjo. Kmetijo je pričel obdelovati mlajši sin C. C., kateremu sta potrditvah toženca, starša želela prepustiti obdelovanje kmetije. Sodišče je pravilno ocenilo, da tožnika nista dokazala, da bi do spremembe odnosov prišlo, ker bi naj toženec želel prevzeti komando nad kmetijo. Dokazi, katere je predložila tožena stranka, pa dopuščajo sklepanje, ki ga je naredilo sodišče pod točko 21 obrazložitve2. 9. Pritožba trdi, da je sodišče poklonilo vero pričam tožeče stranke (E. E., F. F. in G. G.), ne pa sinu C. C. in tožnikoma. Sodišče je pravilno ocenilo, da priče, ki jih je predlagala tožeča stranka, tudi niso potrdile navedb tožeče stranke, da bi otroka toženca, to sta njuna vnuka, bila nevzgojena in se grdo obnašala do tožnikov, priča F. F. in G. G. pa o toženčevem znašanju nad tožnikoma, nista vedela povedati ničesar. Sin tožnikov C. C., toženčev mlajši brat, pa ni nepristranska priča, saj sta mu starša sedaj bolj naklonjena kot tožencu. Zato je sodišče moralo tehtati dokaze neprizadetih prič in opraviti dokazno oceno z drugimi dokazi skupaj. Sodišče je tudi pravilno presojalo tožnikovo izpovedbo, zlasti sklepanje o tem, da je tožnik izpovedal, da naj bi „vse ostalo pozabil“. „Tožnik je izpovedal na list. št. 66 na vprašanje sodnice, kaj se je zgodilo: da sta se nehala pogovarjati, da je hotel (smiselno toženec), da bi vse dobil, pa tako, nekaj pa sem tudi pozabil.“ Potem je dodal, da je toženec želel imeti komando. Sodišče je ocenilo celotno izpovedbo tožnika. Nemogoče je secirati stavek za stavkom. Sodišče je odgovorilo na trditve tožeče stranke, da je toženec želel prevzeti komando in da je bil to razlog v poslabšanju odnosov oziroma prenehanju komunikacije v letu 2015. Vendar je presojalo tudi navedbe toženca o tem, zakaj je prišlo do spora in da je bil sprožilec slabih odnosov toženčevo opozorilo očetu o ravnanju matere.

10. Sodišče je tudi pravilno presojalo dogajanje v zvezi z delom na kmetiji oziroma navezanost tožnika na mlajšega sina C. C. Pritožba prezre, da je bilo v pravdi ugotovljeno, da je mlajši nabavil novi stroj in da se je za nakup novega traktorja odločil mlajši sin. Sodišče je tudi pravilno presojalo izpovedbo tožnice, ki je povedala, da če bi se toženčeva družina odselila, bi C. C. partnerka prišla živeti k njim, C. C. pa tako živi že sedaj v pritličju. Zato je sodišče pravilno sklepalo, da si starša želita, da bi se toženec z družino odselil, mlajši sin pa se s partnerko nastanil v hiši. Vse to je bilo ugotovljeno v zvezi s presojo pravnorelevantnega dejstva, kdo je bolj kriv za slabe odnose v družini.

11. Za pritožbo je predvsem zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede zatrjevanega grdega ravnanja toženca do staršev. Tožeča stranka je trdila, da je toženec do njiju grob, nasilen, kriči, ju žali in ponižuje. Sodišče je pravilno analiziralo trditveno podlago tožeče stranke, da je toženec načrtno klical policiste in dolžil starša, da vpijeta na toženca in njegova otroka in je prebralo vse odločbe o prekršku. Pravilno je ugotovilo, da so bili plačilni nalogi izdani proti tožeči stranki, vendar so bili postopki zaključeni na sodišču zaradi pomanjkanja dokazov. Med drugim je v zadevi ZSV 005/2018 bil postopek ustavljen zaradi pomanjkanja dokazov v zvezi z gospodarskim poslopjem 7. 4. 2018, ker se je toženec kot priviligirana priča odpovedala pričanju. Sodišče med drugim pravilno sklepa, da ustavljen postopek še ne pomeni, da ne obstaja dejstvo, ki ga je zatrjeval toženec in sicer, da je prepire začel tožnik, čeprav se postopek ni končal z obsodilnim izrekom odločbe. Prepir ni enako kot prekršek. Pravilno je tudi presojana obrazložitev sodbe ZSV 005/2017. Toženec pa je uspel dokazati, da sta starša začela zaklepati klet, preprečevati hranjenje drv v drvarnici in da je pribavil drva za ogrevanje, kot je v pogodbi določeno. Pri tem pritožba meni, da bi sodišče moralo verjeti tožnikoma, da to ni bilo res in ne priči D. D., ki je v prijateljskih odnosih s tožencem. Vendar je sodišče presojalo izpovedbe te priče skupaj z izpovedbo toženca in sicer, da sta skupaj pripravila drva. Nato pa je tožeča stranka izpovedala, da je res preprečevala tožencu dostop do kurilnice, vendar zato, ker je nekontrolirano nalagal v peč. Če nekdo nekontrolirano nalaga na peč, bi to terjalo pogovor staršev s sinom, ne pa zaklenitev kurilnice.

12. Glede izpolnjevanja pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, da je toženec plačal stroške do 1/2 (kot se je zavezal s pogodbo), šele na podlagi sodbe. Vendar sta tožnika pravilno na podlagi notarskega zapisa zahtevala izpolnitev tega dela pogodbe in sta ga tudi dosegla. Za naprej pa je tožeča stranka te stroške (sicer med pravdo) plačala in plačevala3. Ostalih trditev pa tožeča stranka ni dokazala. Tožeča stranka je sicer dokazala, da je toženec izgubil pravdo P 003/2017. Vendar se je iz zadeve sodišče prepričalo, da sta tožnik in mlajši sin prodala stroj, ki je bil sicer v solasti očeta in toženca. Pravdo je toženec izgubil, ker je bil stroj v solastnini in ne zato, ker ne bi šlo za do nedogovorjeno prodajo. Sodišče pa utemeljeno ni sledilo tožeči stranki, da so se porušili odnosi, ker je toženec vložil tožbo P 004/2017 zaradi prodane rotacijske kosilnice. Po pribavljenih dokazih o eskalaciji konflikta in izpovedbi tožene stranke, je sodišče sklepalo, da je prišlo do konfliktov že pred to pravdo oziroma iz drugega razloga, ki ga je sodišče obrazložilo v točki 21. Sodišče je odločalo na podlagi trditvene podlage strank, izvedenih dokazov in opravljene dokazne ocene. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da je sodba obremenjena s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Med drugim je sodišče pravilno presojalo trditveno podlago tožeče stranke glede rož, ko je tožeča stranka trdila, da je tožena stranka oziroma otroci prevrnili rože. Sodišče pa je štelo, da je normalno, da otroci včasih prevrnejo kakšno rožo in da sta po pričanju priče E. E. otroka lepo vzgojena. Pač pa je iz fotografij (priloga pod A23 in B5) ugotovilo, da so rože na majhnem prostoru. Zato ni mogoče očitati sodbi, da je dokazna ocena sodišča pristranska. Sodišče je v zvezi s tem tudi pravilno ocenilo izpovedbo priče C. C., da sta otroka polna energije, razigrana in da tekata.

13. Pritožba nadalje graja sodbo v delu, ko sodišče ocenjuje ureditev mansarde in izpovedbe o pomoči na kmetiji. Ni mogoče mimo dejstva, da je v sporni pogodbi bilo dogovorjeno, da bo urejena mansarda v hiši. To je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v pretežni meri naredil in plačal toženec. V mansardnem stanovanju trenutno bivata starša, toženec z družino, bratom C. C. in sestro pa je v spodnjem delu hiše. Zato je način izpolnjevanja pogodbe in nenazadnje fizična ločenost stanovanja tožnikov in dela, kjer živi toženec, pravno pomembna. Za odnose pa je tudi pomembno, kako so obdelovali kmetijo in da je po sporu v letu 2015, tožnik tožencu preprečil delo na kmetiji. Res pa je, da ima lahko v gospodarskem poslopju v svinjaku svinjo. Sodišče tudi pravilno oceni izpovedbo prič, ki jih je predlagal tožnik in iz njihovih izpovedb, ali drugih dokazov ne sledi, da bi se priče bale toženca. Izpovedbe tožeče stranke je v bistvu podkrepil le mlajši sin C. C., ki je v tem sporu na strani staršev.

14. Pritožba zmotno razume stavek sodišča v točki 27, ko se sodišče opredeli sklepno o izvrševanju pogodbe. Sodišče zapiše, da so razmere postale neznosne in da je zato želja pravdnih strank, da se pogodba razveže; vendar v nadaljevanju sodišče zaključi, da zato, da se bi v mansardno stanovanje vselil mlajši sin. Gre torej za oceno njihovih odnosov in razloga za te slabe odnose, ki jih sodišče najde predvsem v ravnanju staršev. Sodišče tudi pravilno presodi, da delno neizpolnjevanje pogodbe s strani toženca, ko ni redno plačeval stroške, ne more pretehtati drugih razlogov, tako da je pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z navedbami iz odgovora ni prispevala k rešitvi te zadeve.

1 II Ips 227/2012, kjer je sicer šlo za življenje v dveh stanovanjskih hišah. 2 Sodišče ni sledilo tožnici, da moškega na fotografiji pod B8 ne pozna in oceni njeno izpovedbo kot neprepričljivo. 3 Točka 12 obrazložitve.