Jedro

Tožena stranka, ki je aro prejela, za neizpolnitev pogodbe ni odgovorna, temveč je odgovorna tožeča stranka sama, glede na določbo 2. odst. 65. čl. OZ do vračila dvojne are ni upravičena. V 1. odst. 65. čl. OZ je določeno, da sme stranka, ki je aro prejela, prejeto aro obdržati v primeru, če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro dala. To pomeni, da tožeča stranka brez podlage zahteva vračilo tako dvojne are kot tudi plačane are.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v stroškovni odločitvi (III. točka izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki nerazdelno povrniti v roku 15 dni 3.422,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je nično potrdilo o prejemu are z dne 10.10.2006, sklenjeno med tožnikoma kot kupcema ter prvotoženko kot prodajalko za nepremičnine, parc. št. 40/5, 40/6, 40/9 in 1127/2, vse k.o. B. ter da sta toženca dolžna tožnikoma plačati znesek 21.281,92 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se razveže potrdilo o prejemu are z dne 10.10.2006, sklenjeno med tožnikoma kot kupcema ter prvotoženko kot prodajalko za nepremičnine, parc. št. 40/5, 40/6, 40/9 in 1127/2, vse k.o. B., ter da sta jima toženca dolžna nerazdelno plačati 10.640,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki nerazdelno povrniti 5.175,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se tožeča stranka pravočasno pritožuje, sklicuje se na vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče sodbo oprlo le na izpovedbe pravdnih strank, obrazložiti pa bi moralo, zakaj je sledilo izpovedbi določene priče oziroma stranke, izpovedbi druge stranke pa ne. Tako je svoje ugotovitve popolnoma pavšalno obrazložilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Napačno je ugotovilo, da ima potrdilo o prejemu are vse elemente predpogodbe. V obrazložitvi sodbe je brez tehtanja posameznih dokazov vso krivdo za nastalo situacijo pripisalo tožnikoma. Popolnoma nekritično je sledilo izpovedbi priče – nepremičninske agentke, katere pričevanje je bilo nedosledno, priča je svoje izjave večkrat spreminjala, na določena vprašanja pa je odgovorila tudi, da se ne spomni. Ocena sodišča, da tožnika nista ravnala z zadostno mero skrbnosti glede ugotovitve, da je hiša stara, da ima slabo fasado in streho, je popolnoma nepravična in brezpredmetna. Navedenih „napak“ tožnika nista nikoli očitala toženima strankama, saj je bilo ob ogledu hiše jasno, da bi bilo tako fasado kot streho potrebno obnoviti. Tožnika pa se sprašujeta, ali ni sodišče precenilo skrbnost, ki se zahteva od povprečnega človeka, glede ugotovitve prave starosti hiše in pravega stanja priključkov in glede uporabe skupnih delov hiše. Napačno je stališče sodišča, ki kupcu nalaga bistveno večjo pazljivost in skrbnost kot prodajalcu. Sodišče je pavšalno verjelo tudi navedbam tožencev, da je služnostna pravica na poti, ki vodi do hiše, urejena in da sta bila tožnika pred izročitvijo are seznanjena s tem. Toženca izpodbijata tudi sklep o stroških postopka. Sodišče je napačno upoštevalo točke za sestavo odgovora na tožbo in za pripravljalne vloge ter na koncu nepravilno priznalo še 50 % povišek za zastopanje dveh strank in s tem namesto 9. člena Odvetniške tarife nepravilno uporabilo 8. člen.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, zavrača vse pritožbene trditve in predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba o glavni stvari je neutemeljena, v stroškovnem delu pa je utemeljena.

Tožnika se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov, glede procesnih kršitev pa se sklicujeta na kršitev določbe 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP, češ da sodba ne obrazloži, zakaj je sodišče sledilo izpovedbi določene priče oziroma stranke, da je sodba popolnoma pavšalno obrazložena in da je zato ni mogoče preizkusiti. Glede očitka neobrazloženosti sodbe je treba tožnikoma pojasniti, da se je sodišče jasno vsebinsko opredelilo do vseh odločilnih dejstev, na katerih je utemeljilo svojo odločitev. Izpovedi pravdnih strank in zaslišanih prič niso le povzete, ampak je tudi navedeno, zakaj jim sodišče je oziroma ni verjelo. Prav tako ni mogoče slediti pritožbi, da naj bi bila podana druga dva pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo obširno in popolno, tudi dokazna ocena glede odločilnih okoliščin je prepričljiva ter materialno pravo pravilno uporabljeno.

Nesporno sta pravdni stranki dne 10.10.2006 podpisali potrdilo o prejemu are (priloga A3), iz katerega izhaja, da sta tožnika kot interesenta – kupca, za nakup polovice nepremičnine, parc. št. 40/5, 40/6 in 1127/2, k.o. B. prvi toženki izročila aro v višini 10 % zneska kupnine 25.500.000,00 SIT. Dogovorjeno je bilo, da bosta tožnika del kupnine izročila prvi toženki do 10.11.2006, razliko do celotne kupnine pa najkasneje do 31.1.2007. To pomeni, da potrdilo o prejemu are vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, torej predmet prodaje in višino kupnine ter roke plačila kupnine. Dejstvo, da potrdilo o prejemu are po vsebini že vsebuje vse elemente predpogodbe, pa po prepričanju pritožbenega sodišča niti ni odločilno. Tožnika zahtevata z dajatvenim zahtevkom vrnitev dvojne are oziroma vrnitev are na podlagi 2. odst. 65. čl. OZ. Tožnika za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka nimata pravnega interesa, glede na trditveno podlago v tožbi pa tudi ni podlage za uveljavljanje oblikovalnega tožbenega zahtevka. Poleg tega je napačno oziroma neprimerno postavljen tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti potrdila o prejemu are oziroma na razveljavitev potrdila o prejemu are, torej na ugotovitev ničnosti listine oziroma njene razveljavitve. OZ ne pozna instituta ničnosti listine oziroma njene razveljavitve, pač pa le pogodbe, v konkretnem primeru torej dogovora o ari.

Iz tožbenih trditev izhaja, da sta tožnika pisno odstopila od nakupa med strankama sporne nepremičnine in zahtevata vrnitev dvojne are, ker do sklenitve kupoprodajne pogodbe po njunih trditvah ni prišlo samo zaradi pravnih in stvarnih napak nepremičnine, za katere ob izročitvi nista vedela. Pri tem se sklicujeta na dejstva, da je bila prva toženka le do polovice solastnica predmeta pogodbe, do preostale polovice pa drugi toženec, da je bila nepremičnina obremenjena s hipoteko ter da sta bila zavedena glede starosti zgradbe. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotavljalo, zakaj ni prišlo do izpolnitve pogodbe oziroma katera od pogodbenih strank je odgovorna za to, da prodajna pogodba med strankama ni bila sklenjena. Pri tem je ugotovilo, da toženca nista zamolčala tožnikoma dejstva obremenjenosti nepremičnine s hipoteko, saj sta tožnika povedala, da sta bila pred izročitvijo are o tem v celoti seznanjena. Nadalje je ugotovilo, da tožnika tudi nista uspela dokazati trditev, da sta bila zavedena glede starosti hiše ter da nista mogla biti v zmoti tudi glede dejstva, da je prva toženka sama podpisala potrdila o ari zgolj zato, ker drugi toženec takrat zaradi drugih obveznosti ni bil prisoten, a je bil o postopku prodaje obveščen in je s prodajo soglašal. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zaključilo, da do sklenitve prodajne pogodbe med pravdnima strankama ni prišlo zaradi razlogov na strani tožene stranke, pač pa zaradi razlogov na strani tožeče stranke. Glede ostalih napak predmeta prodaje, ki jih tožnika v tožbi res nista zatrjevala, pač pa so bile izpostavljene le v njuni izpovedbi, pa pritožba sicer pravilno ugotavlja, da je ocena sodišča v zvezi z njimi nepotrebna (gre za zatrjevane napake glede zemljiškoknjižne ureditve poti, priključka na javni vodovod in načina uporaba hiše ter slabega stanja strehe in fasade). V tej smeri očitana kršitev določb pravdnega postopka pa na zakonitost in pravilnost sodbe ni vplivala (1. odst. 339. čl. ZPP). Zato se pritožbeno sodišče tudi ni ukvarjalo s pritožbenimi očitki, ki zavračajo ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s temi napakami.

Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni mogoče slediti niti trditvam tožnikov o njuni zmoti pri sklepanju dogovora o ari (46. čl. OZ), niti nista bila pri sklepanju pogodbe zavedena (49. čl. OZ). Ker je nadalje ugotovilo, da tožena stranka, ki je aro prejela, za neizpolnitev pogodbe ni odgovorna, temveč je odgovorna tožeča stranka sama, glede na določbo 2. odst. 65. čl. OZ do vračila dvojne are ni upravičena. V 1. odst. 65. čl. OZ je določeno, da sme stranka, ki je aro prejela, prejeto aro obdržati v primeru, če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro dala. To pomeni, da tožeča stranka brez podlage zahteva vračilo tako dvojne are kot tudi plačane are. Zato je pritožbeno sodišče o glavni stvari zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. čl. ZPP.

Utemeljeno pa se tožeča stranka pritožuje glede odmere pravdnih stroškov. Za sestavo odgovora na tožbo je tožena stranka upravičena do nagrade 600 točk, za sestavo prve pripravljalne vloge 600 točk, za sestavo druge pripravljalne vloge 450 točk (tar. št. 18 in 19 odvetniške tarife). Tretja pripravljalna vloga je po vsebini dokazni predlog, kot navaja pritožba, zato se prizna nagrada le v višini 50 točk (4. točka tar. št. 19). Res je tudi, da je sodišče toženi stranki zaradi zastopanja več strank napačno priznalo 50 % povišice po 8. čl., namesto 10 % po 9. čl. Odvetniške tarife. To pomeni, da se toženi stranki za zastopanje prizna nagrada v višini 4765 točk, povišano za 10 % 5.241,05 točk oziroma 2.405,84 EUR. Ob upoštevanju materialnih izdatkov v višini 51,27 EUR, kilometrine 23,80 EUR, znaša nagrada 2.480,92 EUR, upoštevaje 20 % DDV pa 2.977,10 EUR. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov sodnih taks v višini 445,48 EUR, kar pomeni, da potrebni izdatki tožene stranke znašajo 3.422,58 EUR. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in sklep o stroških, vsebovan v sodbi, spremenilo na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP.

Tožeča stranka je sicer delno uspela s pritožbo glede stranskih terjatev, ko pa je zahtevala povrnitev stroškov postopka, jih ni določno opredelila, kot to izhaja iz 1. odst. 163. čl. ZPP. Tožena stranka je odgovorila na tožbo, vendar v tej vlogi le ponavlja dosedanje svoje navedbe, zato odgovor na tožbo ni potreben pravdni strošek (155. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).