Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo v skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ, ker je dala v uporabo otroško igrišče, ki ni povsem ustrezalo standardom za opremo otroških igrišč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2012 do plačila in tožnici naložilo, da mora toženki povrniti pravdne stroške v znesku 818,74 EUR.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Najprej navaja, da je pravno zmoten zaključek sodišča, da zaobljen betonski robnik, ki gleda 1 do 2 cm iz tal in kot obroba obdaja podlago za ublažitev padca pod visečo gugalnico, ne predstavlja nevarne ovire. V zvezi s tem se sklicuje na zadevo VSL II Cp 891/2014, kjer je odločeno, da je toženkin zavarovanec opustil dolžnost odstranitve ali opozorila na vsaj 2 cm visoko in kratko grbino, enake barve kot tla v pohodni asfaltirani površini, ki bi jo razumno skrben človek lahko opazil le, če bi svojo pozornost usmeril izključno v tla in da gre za nevarno oviro. Tudi mladoletna tožnica, ki je tekala po igrišču (stara manj kot dve leti in pol), verjetno ni gledala pod noge, v tla, zaradi česar se je spotaknila ob zaobljen betonski robnik, ki je iz tal gledal 1 do 2 cm. Povprečen otrok iste starosti kot tožnica take ovire ne more predvideti. Pritožba nadalje navaja nekaj judikatov, iz katerih naj bi izhajalo, da je za padec tožnice odgovorna toženka, saj je treba izhajati iz standarda normalno skrbnega uporabnika pohodne površine. Sodni izvedenec je v mnenju izrecno navedel, da se mora z enakimi varnostnimi merili obravnavati vse elemente igrišča, ne glede na to, ali so to namenske naprave (igrala), gradbeni elementi, infrastruktura, hortikulturni elementi, pohodne in spremljajoče površine. Izvedenec je še zaključil, da mora biti igrišče redno urejeno na način, da je varno tudi takrat, ko otroci nimajo spremstva odraslih oseb. Ugotovil je, da pri obnovi igrišča niso sodelovali strokovnjaki za otroška igrišča, primernosti igrišča za potrebe vrtca pa ni preverjal nihče. Zaradi vsega navedenega je zaključek sodišča, da robnik, ki kot obroba obdaja podlago za ublažitev padca pod visečo gugalnico, ne predstavlja nevarne ovire, materialno pravno zmoten. Iz obrazložitve mnenja izvedenca izhaja, da gre za nevarno oviro, vendar po tem v nadaljevanju v nasprotju z vsebino svojega mnenja zaključi, da tak robnik nevarne ovire ne predstavlja. V tem delu je izvedensko mnenje v nasprotju samo s seboj in bi moralo sodišče odločiti bolj zdravo, razumsko in logično. Podana sta pritožbena razloga po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima potrebnih razlogov, razlogi pa so nejasni, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter o vsebini listine. Odločitev sodišča predstavlja tudi arbitraren in neobrazložen odstop od prej navedene ustaljene sodne prakse. Sodišče je napačno zaključilo tudi, kaj pomeni obdelan podest oziroma podest z zaobljenim robom in da ta ne predstavlja nevarne ovire. Takemu podestu sploh ni mesta na otroškem igrišču, če pa že, bi moral biti iz mehkejše podlage oziroma vsaj lesen in obdelan z mehkejšo podlago, tako kot je pod gugalnicami, ki bi kinetično energijo ob padcu ublažila. Podest z betonsko obrobo je nevarna ovira. Sodišče je v delu, ko je ugotavljalo kakšne poškodbe in posledično škodo bi utrpela tožnica, če bi udarila z glavo obdelan podest, dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Izvedenec je podal hipotetične odgovore in zaključil, da bi ob enaki kinetični energiji prišlo do poškodb kožnega pokrova in ni zaključil, da bi bile poškodbe enake. Zaključil je, da bi bile rane manj ostre in plitkejše, pri tem pa sploh ni ugotavljal, s katerim delom glave bi tožnica zadela ob tla. Njegov zaključek tudi ni znanstveno podprt, saj je kinetična energija fizikalni in ne medicinski pojem in za tak zaključek izvedenec medicinske stroke ni pristojen. Vsaj glede strahu bi moralo sodišče tožnici prisoditi odškodnino, saj je izvedenec zaključil, da naj bi bil sekundarni strah manjši, če rane ne bi bilo treba šivati, ker je bila tožnica zaradi odstranjevanja šivov dodatno izpostavljena sekundarnemu strahu.

3. V odgovoru na tožbo toženka pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje, ki so povsem jasni in ne vsebujejo nobenih nasprotij, ki jih očita pritožba.

5. Mld. tožnica je dne 27. 7. 2012 v spremstvu očeta prišla na otroško igrišče na H., ki je v lasti toženke. Na igrišču je postavljena hišica, v kateri so spravljene igrače, pred vhodom pa je podest s položenimi cementnimi ploščicami. Mladoletna tožnica je med igranjem padla in se s čelom udarila ob rob podesta.

6. Tožnica je trdila, da je do poškodbe prišlo zaradi nepravilno postavljenega podesta s ploščicami, ki je tudi dvignjen nad siceršnji del igrišča. Trdila je še, da igrišče ni varno, da ploščice ob hišici drsijo in so dvignjene nad ostalo površino z ostrim robom, ki je visok kar 7 do 9 cm. Uveljavljala je objektivno odgovornost toženke, ki ni poskrbela za varno igrišče in ga ni zgradila v skladu s standardi, ki veljajo za otroška igrišča. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da sporni podest pred hišico za igrače ni bil izdelan povsem v skladu s standardi, ki obravnavajo področje varnosti zunanjih igrišč.(1) Izpostavljeni rob je bil (kasneje je bil saniran) preoster. Ni bil dokončno obdelan, oziroma ni bil zaobljen, kot to zahteva standard SIST EN 1176-1 točka 4.2.8.5.1(2) in točka 4.2.5.(3) Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo v skladu s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ker je dala v uporabo otroško igrišče, ki ni povsem ustrezalo standardom za opremo otroških igrišč.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki očitajo sodišču, da je zmotno zaključilo, da obroba podlage za ublažitev padca pod visečo gugalnico, predstavlja nevarno stvar. Sodišče tega sploh ni ugotavljalo, ker je bila v tožbi kot nevarna ovira opredeljena površina pred leseno hišico (dvignjen podest z ostrim robom), ki se nahaja na osrednjem delu igrišča na poti med glavnima skupinama igral, ne pa obroba podlage pod igrali, ki je tudi sicer zaobljena in po izrecni ugotovitvi izvedenca, ne predstavlja nevarne stvari (list. št. 56) oziroma ustreza standardom.

9. Ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da podest (razlika v višini) na otroškem igrišču sam po sebi ni posebna, specifična in nepričakovana ovira, ampak takšno oviro(4) predstavlja le neobdelan podest, se je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno ukvarjalo še z vprašanjem pravno relevantne vzročne zveze. Za odgovor na vprašanje, ali je bila škoda zaradi neobdelanega roba podesta večja kot bi bila sicer, je sodišče angažiralo izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da bi tudi v primeru, če bi bil podest obdelan, v primeru enakega padca (z enako kinetično energijo) mld. tožnica utrpela poškodbo kožnega pokrova, rana bi bila verjetno manj ostra in plitkejša, bila bi bolj razpočna, okolica bi bila bolj udarjena. Zaradi širšega dela poškodovane kože bi bila ob plitkejši rani bolečina enaka, zelo verjetno bi bil enak strah in prav tako bi ostala brazgotina na čelu. Izvedenec je še ugotovil, da ni verjetno, da rane ne bi bilo treba šivati. Glede na nanizane ugotovitve izvedenca (na katere tožnica ni imela pripomb), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi odsotnosti vzročne zveze odškodninska odgovornost tožene stranke ne obstaja.

10. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se pritožba neutemeljeno sklicuje na posamezne judikate, ker ne obravnavajo primerljivih situacij, že zato, ker se nanašajo na primere uporabe pohodne površine. Nadalje ni mogoče sprejeti stališča pritožbe, da izvedenec medicinske stroke ni pristojen za uporabo pojma „kinetična energija“. Gre za splošno uveljavljen pojem, poleg tega pa je tudi logično, da je sila, s katero je mld. tožnica padla oziroma se zadela v rob enaka, ne glede na to, kako je bil rob obdelan. Glede na ugotovitve izvedenca je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi bila škoda tudi v primeru, če bi bil sporni rob podesta obdelan, v pretežnem delu enaka.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Izvedenec je smiselno uporabil ustrezne določbe Zakona o splošni varnosti proizvodov, Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, ter (zlasti) zahteve (evropskih) standardov za opremo otroških igrišč.

Op. št. (2): „Površina padca mora biti brez ostrih robov ali izpostavljenih trdih predmetov ...“ Op. št. (3): „Vogali, robovi in podobni štrleči deli v prostoru ... naj bodo zaobljeni. Minimalni polmer zaobljenja je 3 mm“.

Op. št. (4): Pri tem je sodišče prve stopnje povzelo stališče o otrokovem prispevku k škodi iz sodbe II Ips 182/2014 z dne 26.11.2015.