Jedro

Po določbi prvega odstavka 168. člena ZUJF povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Do 10. 1. 2013, ko je Vlada RS s sklepom določila uporabo enotnega daljinomera „zemljevid.najdi.si“ za namen povračil stroškov in drugih prejemkov in je Ministrstvo za pravosodje in javno upravo 15. 1. 2013 izdalo dopis o določitvi enotnega daljinomera za namen povračila stroškov in drugih prejemkov ter drugih pravic in obveznosti zaposlenih in določilo daljinomer „zemljevid.najdi.si“ za enotni daljinomer, ni mogoče šteti za pravilen le izračun poti po določeni aplikaciji, ki jo je tožena stranka uporabila za izmero poti. Ker različni daljinomeri za izračun sporne poti ne dajejo identičnih rezultatov, je sodišče prve stopnje zato pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na povračilo stroškov prevoza na delo in z dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijani del sodbe v III., IV. in V. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki zapadle zneske stroškov prevoza na delo od 1. 6. 2012 do 31. 1. 2013 v višini 37,00 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tako dolgovanih mesečnih zneskov, od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

IV. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (plačilo mesečnih stroškov prevoza od 1. 2. 2013 do 24. 9. 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi), se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 11,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 76,34 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 17. 10. 2012 in sklep tožene stranke z dne 21. 8. 2012 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica za čas od 1. 6. 2012 dalje upravičena do povračila stroškov prevoza na delo z avtobusom mestnega potniškega prometa od stanovanja na A. cesti 43 v B. (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati zapadle zneske stroškov prevoza na delo od 1. 6. 2012 do 24. 9. 2014 v višini 37,00 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tako dolgovanih mesečnih zneskov, od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače (plačilo mesečnih stroškov prevoza na delo za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje in plačilo zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih mesečnih zneskov od zadnjega dne v mesecu), je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 131,64 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v celoti pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne v celoti, podrejeno da ga zavrne za obdobje od 1. 2. 2013 dalje, v obeh primerih pa tožnici naloži plačilo stroškov tožene stranke v 8 dneh od prejema odločitve o stroških, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. V zadevi je bilo sporno vprašanje razdalje med bivališčem tožnice, od koder prihaja na delo ter krajem delovnega mesta (dejansko vprašanje, odvisno od pravnega vprašanja) oziroma vprašanje, katerega od daljinomerov uporabiti oziroma uporaba katerega daljinomera je pravilna (pravno vprašanje). Aplikacije Google niso sicer nikjer predpisane kot obvezen daljinomer, enako velja za ostale aplikacije oz. spletne strani, ki ponujajo iskanje poti. Delodajalec je tisti, ki v okviru zakonskih predpisov in njihovega namena odloči, katero aplikacijo bo uporabil, pomembno je le, da ta odločitev ni v nasprotju s predpisi. Upoštevati je potrebno osnovni namen ZUJF kot interventno varčevalnega zakona, pomembna je zlasti enotna obravnava javnih uslužbencev znotraj proračunskega uporabnika ter enotna obravnava javnih uslužbencev, na katere se nanaša ZUJF oziroma predpisi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela. Tudi dopisa Ministrstva za pravosodje in javno upravo z dne 20. 6. 2012 in 26. 11. 2012 nista obvezna pravna predpisa, temveč sta interna oziroma pojasnjevalna navodila ministrstva. Vlada RS je šele na 44. seji 10. 1. 2013 s sklepom določila uporabo enotnega daljinomera „zemljevid.najdi.si“ za namen povračil stroškov in drugih prejemkov. MPJU je 15. 1. 2013 izdalo dopis o določitvi enotnega daljinomera za namen povračila in drugih prejemkov ter drugih pravic in obveznosti zaposlenih in določilo daljinomer „zemljevid.najdi.si“ za enotni daljinomer. Tožnica je na poziv izpolnila novo izjavo in po daljinomeru zemljevid. najdi. si razdalja znaša 2,03 km, zato ji je bil prevoz od vključno 1. 2. 2013 dalje tudi obračunan in izplačan. V konkretnem primeru se je tožena stranka kot samostojni proračunski uporabnik odločila izbrati aplikacijo Google zemljevidi.si, saj sklepa Vlade RS v spornem obdobju še ni bilo. Aplikacija Google izračuna razdaljo na eno decimalko, medtem ko aplikacija najdi .si izračuna razdaljo na dve decimalki. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje glede obdobja za vračilo stroškov prevoza na delo in z dela. S 1. 2. 2013 so bili tožnici priznani stroški za prevoz na delo in z dela, kljub temu pa tožnica tožbenega zahtevka ni utesnila z 31. 1. 2013. Tožena stranka se ne strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka. Stroški so bili odmerjeni po vrednosti spornega predmeta do višine 1.500,00 EUR, čeprav taka vrednost spornega predmeta s strani tožnice ni bila nikjer navedena. Poleg tega je tožbeni zahtevek za obdobje od 1. 2. 2013 v vsakem primeru neutemeljen. Kot dokaz prilaga: sklep Vlade RS z dne 10. 1. 2013, dopis z dne 15. 1. 2013, elektronsko sporočilo tožene stranke z dne 14. 1. 2013, izjava tožnice z dne 17. 1. 2013, izpis iz aplikacije najdi.si in iz aplikacije Google, obračuni plače za tožnico za obdobje od februarja 2013 do septembra 2014. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica uveljavljala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela z avtobusom mestnega potniškega prometa. Bistvo spora je v tem, ali znaša razdalja od bivališča tožnice na naslovu A. cesta 43 v B. do tožničinega delovnega mesta na naslovu C. cesta 41 v B., več kot dva kilometra.

6. Tožnica in tožena stranka sta se odpovedali glavni obravnavi, zato je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev na podlagi vlog strank in listinskih dokazov. Ugotovilo je, da spletni daljinomeri ne dajejo identičnih rezultatov pri enaki poti, ker pa dva od treh spletnih daljinomerov dajeta rezultat, da je pot od bivališča tožnice do delovnega mesta daljša od 2 km, je razsodilo, da je tožnica upravičena do povrnitve stroškov prevoza na delo za čas od 1. 6. 2012 do 24. 9. 2014 v višini 37,00 EUR mesečno.

7. V skladu s prvim odstavkom 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in naslednji) povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Do 10. 1. 2013, ko je Vlada RS s sklepom določila uporabo enotnega daljinomera „zemljevid.najdi.si“ za namen povračil stroškov in drugih prejemkov in je Ministrstvo za pravosodje in javno upravo 15. 1. 2013 izdalo dopis o določitvi enotnega daljinomera za namen povračila stroškov in drugih prejemkov ter drugih pravic in obveznosti zaposlenih in določilo daljinomer „zemljevid.najdi.si“ za enotni daljinomer, ni bilo podlage, da se šteje za pravilen rezultat le po aplikaciji Google zemljevidi.si, ki ga je tožena stranka uporabila za izmero poti. Sodišče prve stopnje je zato, ker različni daljinomeri ne dajejo identičnih rezultatov pri enaki poti, pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je v sferi delodajalca, da se odloči za aplikacijo, upoštevaje gospodarno in smotrno porabo finančnih sredstev, kar je bistven namen ZUJF, torej varčevanje z javnimi sredstvi.

8. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja , da je tožnica po sprejemu sklepa Vlade RS (od februarja 2013 dalje) prejemala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini mesečne vozovnice, 37,00 EUR mesečno, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna tožnici tudi od februarja 2013 plačati stroške prevoza napačna.

9. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (337. člen ZPP). Navedbe v zvezi s plačilom potnih stroškov od februarja 2013 je potrebno presojati kot dopustno pritožbeno novoto. Tožnica navedbam tožene stranke v pritožbi o plačilu stroškov prevoza na delo in z dela po februarju 2013 ni ugovarjala, saj odgovora na pritožbo ni podala. Zato je pritožbeno sodišče upoštevalo ugovor tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5.alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, tako kot izhaja iz izreka, v preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče je glede na to, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo vrednost spornega predmeta. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (28 mesecev po 37,00 EUR) v višini 1.036,00 EUR je pritožbeno sodišče tožnici priznalo naslednje stroške postopka: nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 72,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 14,56 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 20 % DDV, skupaj 104,83 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo priglašene stroške: nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 22,10 EUR ter plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT) 4,42 EUR, skupaj 26,52 EUR. Glede na uspeh v sporu (29 %) je tožnica upravičena do povrnitve stroškov v višini 30,40 EUR, tožena stranka pa do povrnitve stroškov v višini 18,83 EUR. Po pobotu stroškov je tožnica upravičena do povrnitve stroškov v višini 11,57 EUR.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Od priglašenih stroškov postopka je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 107,52 EUR (po tar. št. 3210 in 6002 ZOdvT). Ob upoštevanju uspeha s pritožbo (71 %) znašajo stroški, ki jih je dolžna tožnica povrniti toženi stranki 76,34 EUR.