Jedro

Iz oporoke nedvoumno izhaja, da zapustnica vse svoje premoženje zapušča tožencu; dejstvo, da je določeno premoženje pridobila šele naknadno (kasneje), na to ne vpliva. Če v oporoki ni omejitve glede premoženja, na katerega se nanaša, potem je ta podlaga za dedovanje vsega premoženja, ki je bilo v trenutku zapustnikove smrti njegova last. Oporoka (v kateri omejitve glede premoženja, ki naj bi ga dedič ali več dedičev dedovali, ni) velja tudi za premoženje, s katerim oporočitelj v času njene sestave ni razpolagal, ker ga je pridobil kasneje ali pa zanj (v trenutku sestave oporoke) ni vedel. Zato je predmet oporoke jasen in je oporoka veljavna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 10.769,12 EUR zniža za 2630,74 EUR (na 8138,38 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v I., II. in III. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je toženi stranki dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 765,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka krije tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti oporoke 558/01 – PB 4 z dne 27. 6. 2012, napravljene pred dvema pričama v odvetniški pisarni A. A., B. B., C. C. in D. D., in za povrnitev stroškov tožnici (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev navedene oporoke, s stroškovno posledico (II. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec tožnici dolžan povrniti znesek 33.925,00 EUR na račun nege in oskrbe zapustnice, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tožnici je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v višini 10.769,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi vsem njenim zahtevkom oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih pa tožencu naloži plačilo stroškov. V obsežni pritožbi na 43 straneh najprej nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga z imenovanjem izvedenca grafologa, saj meni, da ni dokazano ključno dejstvo, da je bila oporoka res napisana v odvetniški pisarni in podpisana s strani zapustnice. Iz strokovnega mnenja dr. E. E. namreč izhaja, da zapustnica na dan, ko naj bi bila oporoka sestavljena in podpisana, ni zapustila bolnišnice, zato ni mogla biti v odvetniški pisarni. Nasprotuje tudi zavrnitvi predloga za imenovanje novega izvedenca, saj meni, da je bilo s strokovno ekspertizo dr. E. E., ki je za razliko od imenovanega izvedenca upošteval tudi onkološko dokumentacijo, močno omajano mnenje imenovanega izvedenca, ki ga zgolj z zaslišanjem ni mogoče ubraniti. Sodišče imenovanega izvedenca ni opozorilo, da bi moral pridobiti vso zdravstveno dokumentacijo, izvedenec pa je mnenje napravil zelo pristransko in tudi prekoračil svoja pooblastila. Tožnica v nadaljevanju pritožbe izpodbija njegove zaključke o zapustničini razsodnosti. Opozarja, da je sodišče prve stopnje prav tako odklonilo imenovanje izvedenca onkologa in izvedenca farmakologa, čeprav bi lahko le onadva zapolnila vrzeli v mnenju izvedenca psihiatra. Le onkolog bi lahko podal mnenje o tem, kako se počutijo onkološki bolniki z določeno terapijo, farmakolog pa bi lahko pojasnil, ali oziroma kako je jemanje določenih zdravil skupaj lahko vplivalo na zapustnico. Sodišče je prav tako brez potrebne obrazložitve zavrnilo zaslišanje osebnih zdravnic F. F. in G. G., negovalke H. H. in medicinskih sester J. J. in K. Izvedenec ekonomske smeri bi lahko ovrednotil tožničin obseg dela in stroškov, na podlagi tega pa bi sodišče lahko ugotovilo, ali je vse, kar je tožnica storila za svojo mamo, res zgolj običajna skrb za starše. Tožnica ugovarja izvedenemu zaslišanju priče C. C., saj je bil toženčev dokazni predlog za njegovo zaslišanje prepozen. Glede nesklepčnosti zahtevka za ugotovitev ničnosti opozarja, da bi jo sodišče moralo pozvati k odpravi nesklepčnosti, zato je v tem delu sodba zanjo sodba presenečenja. Izpodbija ugotovitev, da je zapustnica napravila oporoko, saj tega ni potrdila nobena priča, podpis na njej pa ni tak, kot bi ga lahko naredila oseba v zrelih letih in težkem zdravstvenem stanju. Zapustnica skoraj nikoli ni ob podpisu poleg priimka napisala tudi svojega imena, saj ga ni marala, kar izhaja tudi iz njenih podpisov v spisu. Zapustnica ni vedela oziroma ni razumela, kaj dejansko zapušča z oporoko, njeno razpolaganje nima smisla. Bila je pod vplivom kemoterapije in globokega žalovanja po izgubi moža, stanje hude depresije je vplivalo na njene duševne funkcije in je napačno doživljala realnost, njeno voljo pa so usmerjale sugestije zainteresiranih oseb. Tožnica je vsa ta dejstva lahko navedla šele, ko je dr. E. E. vpogledal v onkološko dokumentacijo in napravil strokovno ekspertizo. Glede zahtevka za plačilo 33.925,00 EUR tožnica navaja, da je vse delala na svoje stroške in dobila povrnjene le stroške za plačane račune, dela in skrbi, porabljenega časa in stroškov za gorivo pa ni nikoli dobila povrnjenega. Nikoli ni pristala na prikrajšanje, saj je vseskozi računala, da bo po materi tudi kaj podedovala, saj ji je mati tako tudi obljubljala. Izpodbija zaključek sodišča, da je tudi toženec skrbel za zapustnico in da njena pomoč ni presegala običajne pomoči za starše. Bila ji je vedno na razpolago in je pri njej preživela vse sobote in nedelje. Ni imela možnosti in srca, da bi se dogovorila za plačilo, saj je videla, kako zapustničin denar zapravljata tožničina sestra in toženec. Od njiju plačila ni zahtevala, ker s tem ne bi uspela, zapustnice pa ni želela obremenjevati. Končno ugovarja tudi določeni višini spornega predmeta in prisojenim stroškom postopka, saj od celotnega oporočnega deleža zahteva le polovico in je toliko zanjo tudi spornega. Nasprotuje priznanim potnim stroškom toženčevega odvetnika, saj tožnica ni dolžna kriti teh stroškov, ki so nastali, ker si je toženec za zastopanje izbral odvetnika zunaj kraja svojega prebivališča in območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stroški takšne izbire bi jo lahko bremenili le, če bi bila takšna izbira razumna ali če bi zanjo obstajal določen razlog. Glede na to, da je toženec tekom postopka pooblaščenca zamenjal, in sicer za pooblaščenko s sedežem na območju sodišča, takšnih posebnih razlogov ni bilo. Toženčeva pooblaščenka po podatkih s spleta ni zavezanka za DDV, prvi pooblaščenec pa je bil iz poslovnega registra izbrisan, zato nista upravičena do DDV. Sodišče pa bi moralo pri obračunu stroškov upoštevati vrednost točke, kot je veljala ob uvedbi postopka (0,459 EUR namesto 0,60 EUR).

3. Pritožba je delno utemeljena.

**O odločitvi o glavni stvari**

4. Srž pritožbe je v tožničinem nezadovoljstvu z izvedenskim mnenjem imenovanega sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je njegovo mnenje popolno in strokovno natančno ter skladno z medicinsko dokumentacijo v spisu. Strokovna analiza, ki jo je priložila tožnica, je sicer vzbudila dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, vendar je bil ta dvom v nadaljevanju odpravljen. Izvedenec je bil na naroku zaslišan in je odgovoril na vse strankine pripombe. Po soočenju z ekspertizo drugega psihiatra je vpogledal tudi v priloženo onkološko dokumentacijo, ki njegovih zaključkov ni spremenila. Zgolj strankino nezadovoljstvo, nestrinjanje oziroma nesprejemanje ugotovitev postavljenega izvedenca pa ni razumni razlog za postavitev novega izvedenca. Ker je izvedenec na naroku odgovoril na vse ključne ugotovitve strokovnjaka, katerega mnenje je pridobila tožnica, zaslišanje slednjega ni bilo potrebno. Takšno strokovno mnenje je namreč (zgolj) del strankine trditvene podlage. Gre za gradivo, s katerim stranka v postopku zastopa svojo dejansko tezo. V skladu z načelom kontradiktornosti mora biti taka strankina dejanska teza v pravdi obravnavana, čemur je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno, saj je bilo v izvedenskemu mnenju (tudi ob zaslišanju postavljenega izvedenca) in v izpodbijani sodbi nanjo odgovorjeno.

5. Sodišče je upravičeno zavrnilo tožničina dokazna predloga za postavitev izvedenca onkologa in izvedenca farmakologa, saj gre za neprimerna dokaza. Ključno vprašanje te pravde je zapustničina razsodnost oziroma oporočna sposobnost. To pa lahko ugotavlja samo izvedenec psihiatrične stroke, medtem ko onkolog in farmakolog za to nista usposobljena. Čeprav bi lahko izpovedala o zapustničini fizični pripravljenosti in splošnemu počutju oziroma o učinkovinah prejetih zdravil, to ni pravno pomembno. Iz ostalih izvedenih dokazov izhaja, da zapustničina telesna zmogljivost v času podpisa oporoke ni bila bistveno okrnjena (kljub bolezni je skrbela sama zase, kuhala, zdravila se je deloma zgolj ambulantno, imela je proste izhode itn.), pogoj sposobnosti za razsojanje pa pomeni zgolj, da mora imeti zapustnik za izjavo poslednje volje razum in voljo. Oceno o tem lahko poda zgolj psihiater, zato sta bila dokazna predloga za postavitev izvedencev drugih dveh strok utemeljeno zavrnjena.

6. Prav tako je bil utemeljeno zavrnjen dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa. Tožničin dokazni predlog je bil namreč prepozen in nesubstanciran. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če dokazni predlog ni substanciran. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2020 (list. št. 373) sploh ni navedla, katera dejstva naj bi se s tem dokazovala. Nato je na naroku za glavno obravnavo zgolj izpostavila dvom, da je bila zapustnica na dan sestave oporoke prisotna v odvetniški pisarni, kjer naj bi bila ta sestavljena. Šele v pritožbi zatrjuje dejstva, ki se nanašajo na sam podpis in ki naj bi vzbudila dvom v njegovo pristnost, to pa so nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne sme upoštevati.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo tudi, ko je zavrnilo dokazni predlog za izvedenca ekonomske stroke. Kot je pojasnilo v svoji obrazložitvi, je tožbeni zahtevek za povračilo zneska za nego in oskrbo zapustnice zavrnilo že po podlagi, zato ugotavljanje višine terjatve ni bilo potrebno. Tožnica sicer trdi, da bi izvedenec ovrednotil njen prispevek, na podlagi česar bi sodišče ugotovilo, da je presegal običajno pomoč staršev. A to je pravni pojem in gre za vprašanje uporabe prava. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožničina pomoč materi ni presegala običajne pomoči staršem. Zapustnici so namreč vsakdanjo nego in oskrbo nudile negovalke, drugo pomoč pa so ji poleg tožnice nudili tudi ostali bližnji. Tožnica se je ob vikendih sicer res angažirala in zapustnici veliko pomagala pri prehrani, čiščenju ipd., vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi to ne presega običajne pomoči staršem. Povsem življenjsko je, da nekateri otroci staršem pomagajo bolj, drugi manj. Dejstvo, da je tožnica pomoč nudila tudi zaradi pričakovanja, da bo po zapustnici dedovala, na utemeljenost zahtevka ne more vplivati. Njen nagib namreč ni prešel v (naknadno odpadlo) pravno podlago, saj zapustnice s svojim pričakovanjem oziroma zahtevo, da bo za svoj trud in delo poplačana v okviru dedovanja, ni seznanila in zapustnica v to ni privolila. Zato ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi.

8. Neutemeljene so tudi vse ostale pritožbene trditve v zvezi z zavrnjenimi dokazi. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 14. 12. 2018 jasno izhaja, da je na vprašanje sodnice tožnica dokazni predlog za pridobitev dokumentacije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje umaknila. G. G. je na vabilo sodišča odgovorila, da zapustnice ne pozna in o tem ne ve izpovedati nič, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko dokaza z njenim zaslišanjem ni izvedlo. Ostali predlagani dokazi (zaslišanje osebne zdravnice, medicinskih sester, negovalk) pa so bili nepotrebni, ker sta bila obseg dela negovalk in oskrba zapustnice izkazana že z vsemi drugimi izvedenimi dokazi (zaslišanja družinskih članov, listinski dokazi). Za izpodbijanje oporoke pa zapustničino fizično stanje sploh ni bilo odločilno, temveč zgolj njena razsodnost. 9. Toženec z dokaznim predlogom za zaslišanje odvetnika B. B. ni bil prekludiran. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvedba tega dokaza ni zavlekla postopka (tretji odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj je bil tudi sicer predviden še en narok, na katerem je sodišče zaslišalo s strani tožnice predlagane priče. 10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnico opozoriti na nesklepčnost ničnostnega zahtevka in jo pozvati k njeni odpravi. Glede na to, da je na nesklepčnost opozoril že toženec v odgovoru na tožbo, bi morala tožnica ob potrebni skrbnosti, brez posebnega opozorila sodišča, svojo trditveno podlago dopolniti oziroma ustrezno spremeniti tožbeni zahtevek. Materialnoprocesno vodstvo v tej smeri zato ni bilo potrebno. Sicer pa je tožnica smiselno enaka dejstva uveljavljala v okviru izpodbojnega zahtevka, ki je bil vsebinsko obravnavan.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zapustnica dne 27. 6. 2002 napravila sporno oporoko. To izhaja iz same oporoke. Razumljivo je, da priče, ki so pri sestavi oziroma podpisu pogodbe sodelovale v okviru opravljanja dela, zaradi časovne oddaljenosti od dogodka (več kot 16 let) o tem niso mogle izpovedati nič konkretnega, ker se dogodka niso več spomnile. Tudi sodišče druge stopnje je prepričano, da če bi bilo v tem primeru kaj posebnega (npr. če bi v odvetniško pisarno druge osebe prinesle že podpisano oporoko ali če bi jo odnesli zapustnici v podpis v bolnišnico ali če bi zapustnica delovala nerazsodna), bi si priče to zapomnile. Iz onkološke dokumentacije izhaja, da je imela zapustnica 27. 6. 2002 in še nekaj dni po tem prost izhod, zato ne drži, da je bila tega dne hospitalizirana. Vsa ugotovljena dejstva potrjujejo, da je tega dne podpisala pisno oporoko pred pričami v odvetniški pisarni, zato je ta veljavna. Ključno je, da je bila tega dne po ugotovitvah izvedenca psihiatra za to tudi sposobna. Morebitni nagibi (želja pokojnega moža), neželeni stranski učinki zdravil in žalovanje niso zadostni razlogi, ki bi domnevano oporočno sposobnost, ki se presoja mileje kot siceršnja poslovna sposobnost, izpodbili. V spisu ni nobenih podatkov, ki bi kazali na to, da zapustnica ni bila razsodna oziroma da se ni niti zavedala, da je napravila oporoko. Zato bi jo, če bi to želela, v naslednjem desetletju pred smrtjo lahko preklicala oziroma spremenila.

12. Iz oporoke nedvoumno izhaja, da zapustnica vse svoje premoženje zapušča tožencu; dejstvo, da je določeno premoženje pridobila šele naknadno (kasneje), na to ne vpliva. Če v oporoki ni omejitve glede premoženja, na katerega se nanaša, potem je ta podlaga za dedovanje vsega premoženja, ki je bilo v trenutku zapustnikove smrti njegova last. Oporoka (v kateri omejitve glede premoženja, ki naj bi ga dedič ali več dedičev dedovali, ni) velja tudi za premoženje, s katerim oporočitelj v času njene sestave ni razpolagal, ker ga je pridobil kasneje ali pa zanj (v trenutku sestave oporoke) ni vedel. Zato je predmet oporoke jasen in je oporoka veljavna.

13. Iz zgoraj navedenih razlogov pritožba zoper odločitev v glavni stvari ni utemeljena.

**O pritožbi proti stroškovnemu izreku**

14. Utemeljeno pa pritožba izpodbija stroškovno odločitev.

15. Sodišče prve stopnje je na ugovor toženca, da je navedena vrednost zahtevka oziroma spornega predmeta nepravilna (prenizka), s sklepom na naroku za glavno obravnavo določilo višjo vrednost, in sicer glede na vrednost nepremičnine, ki je (med drugim) predmet izpodbijane oporoke. Vendar pa je takšna odločitev materialnopravno napačna. Zahtevek na neveljavnost oporoke je nedenarni zahtevek. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Pri določitvi vrednosti nedenarnih zahtevkov vrednost ni avtomatično enaka vrednosti nepremičnine, ampak gre za oceno pravnega interesa tožeče stranke. Tožničin pravni interes za izpodbijanje oporoke je v tem, da bi bila v primeru neveljavnosti oporoke upravičena do zakonitega dednega deleža (oziroma natančneje do razlike med nujnim in zakonitim dednim deležem). Njen zakoniti delež pa v denarni protivrednosti znaša približno 34.000,00 EUR, zato vrednost spora, kot jo je določila tožnica v tožbi, ni prenizka.

16. Utemeljene so tudi tožničine navedbe v zvezi s potnimi stroški toženčevega izbranega pooblaščenca. Čeprav je toženec pri izbiri pooblaščenca svoboden, to še ne pomeni, da se sme tožnici naložiti v breme stroške, ki so nastali, ker si je za zastopanje izbral odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pred katerim je tekel postopek. Da bi bile za izbiro odvetnika zunaj sedeža sodišča podane posebne okoliščine, toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, niti tega ne zatrjuje v odgovoru na pritožbo. Tako potni stroški odvetnika za prihod na naroke niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP in toženec do njihove povrnitve ni upravičen.

17. Ob pravilni uporabi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ter upoštevajoč vrednost spornega predmeta 34.000,00 EUR oziroma 67.925,00 EUR (od spremembe tožbe dne 14. 12. 2018 dalje) in uspeh toženca v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) je toženec upravičen do povrnitve naslednjih potrebnih pravdnih stroškov (tarifne številke 18 do 20 OT): 700 točk za prvo pripravljalno vlogo, 350 točk za zastopanje na poravnalnem naroku 8. 11. 2018, 1000 točk za zastopanje na naroku 14. 12. 2018, 100 točk urnine, 750 točk za drugo pripravljalno vlogo, 500 točk za zastopanje na naroku 15. 2. 2019, 500 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 500 točk za četrto pripravljalno vlogo, 500 točk za zastopanje na naroku 10. 4. 2019, 50 točk urnine, 500 točk za peto pripravljalno vlogo, 500 točk za zastopanje na naroku 22. 5. 2019, 100 točk urnine, 500 točk za šesto pripravljalno vlogo, 500 točk za zastopanje na naroku 13. 6. 2019, 200 točk urnine, 500 točk za sedmo pripravljalno vlogo, 500 točk za osmo pripravljalno vlogo, 500 točk za zastopanje na naroku 28. 2. 2020, 150 točk urnine, 500 točk za deseto pripravljalno vlogo, 500 točk za enajsto pripravljalno vlogo, 500 točk za dvanajsto pripravljalno vlogo, 500 točk za zastopanje na naroku 17. 9. 2021 in 218 točk za materialne stroške (2 %), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR1 znaša 6670,80 EUR, skupaj z 22% DDV pa 8138,38 EUR. Oba toženčeva pooblaščenca sta bila namreč v trenutku oprave storitev zavezanca za DDV.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in prisojeni znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožnica plačati tožencu, spremenilo tako, da se zniža za 2630,74 EUR (peta alinea 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (353. člen ZPP).

**Stroški pritožbenega postopka**

19. Tožnica s pritožbo proti sodbi v glavni stvari ni uspela, uspela je le glede postranske terjatve, zato sama krije svoje stroške postopka s pritožbo (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožencu pa mora po tarifni številki 21 OT povrniti nagrado odvetniku za odgovor na pritožbo v višini 1250 točk in materialne stroške v višini 25 točk (2 %), skupno 1275 točk, kar znaša 765,00 EUR. Pritožbene stroške mu je dolžna plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa tudi zamudne obresti, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

1 Po novejši sodni praksi se pri ovrednotenju priznanih stroškov upošteva vrednost točke, ki velja na dan, ko se o stroških odloči.