Jedro

Ne gre za samovoljnost in zato tudi ne za motenje posesti, če je toženec postavil betonski mešalec na sporno zemljišče z dovoljenjem tožnice.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ga je vložila dne 21.07.1998 in se glasi: "Tožena stranka je motila tožečo stranko v njeni zadnji mirni posesti dela parc. št. 163/1 k.o. ... in sicer tistega dela parcele, ki leži ob zahodni strani garaže tožeče stranke na delu, kjer stoji počitniška prikolica tožeče stranke s tem, da je dne 13.07.1998 na ta del navedene parcele postavila betonski mešalec, pločevinasti sod za 200 litrov, samokolnico, 0.6 m3 drobnega peska, 0.5 m3 grobega peska, 2 vrečki mivke, 4 vreče apna, eno lopato in posodo za mešanje malte. Tožena stranka je dolžna z navedene parcele odstraniti navedene stvari, prepoveduje se ji v bodoče kakorkoli posegati v navedeni del parc. št. 163/1 k.o. ..., obenem pa je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki tudi stroške te pravde, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe". Odločilo je tudi, da so tožeče stranke dolžne toženima strankama povrniti njune pravdne stroške v znesku 59.190,00 SIT, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Zoper ta sklep je tožeča stranka dne 23.08.1999 vložila pritožbo s katero zahteva spremembo sklepa in ugoditev zahtevku ziroma podrejeno vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je bilo tožnikom s postavitvijo ograje res preprečeno parkiranje vozil in prikolice, ni pa jim bilo preprečeno sušenje perila in igranje otrok, kar vse predstavlja izvrševanje posesti. Iz zapisnika o ogledu naj bi izhajalo, da dostop na zemljišče ni povsem onemogočen, saj naj bi bila ograja od roba garaže pomaknjena 1 m v dvorišče kar zadostuje za dostop na zemljišče za sušenje perila in igranje otrok, kar pa onemogoča postavljena samokolnica in posoda za mešanje malte. Zaradi tega je restitucijski zahtevek še utemeljen in imajo tožniki tudi ekonomski interes za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Neobstoj ekonomskega interesa je lahko temelj za zavrnitev zahtevka, ki ima namen šikaniranja in je v nasprotju z namenom varstva posesti. Tožniki pa nimajo namena šikaniranja. Napačno je tudi stališče sodišča, da toženčevo ravnanje ni bilo samovoljno, ker naj bi imel dovoljenje tretje tožeče stranke za mešanje betona. To izhaja iz izjave tretje tožnice, ki je jasno izpovedala, da je dovolila postaviti mešalec pred garažo in ne na sporni del parcele. Nesprejemljivo je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da dovoljenje za mešanje betona vključuje tudi dovoljenje za postavitev gradbenega materiala in orodja. Glede na tako stališče naj bi imel toženec lahko za vekomaj postavljeno vse potrebno orodje in gradbeni material, saj gre za orodje, ki se uporablja za mešanje malte. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialne predpise kakor tudi, da ni zagrešilo bistvenih kršitev pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti trditev pritožbe, da je ugotovitev sodišča prve stopnje glede postavitve žične ograje in s tem onemogočanja dostopa na sporno zemljišče, napačna in, da v tožbi zatrjevana dejanja pomenijo motenje posesti tožečih strank, saj naj bi bil na sporno zemljišče možen dostop, postavljena samokolnica in posoda pa preprečujeta igranje otrok in sušenje perila in v tej meri izvrševanje posesti. Iz zapisnika je jasno razvidno, da je dostop na sporno zemljišče v celoti onemogočen z omenjeno žično ograjo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje opravilo ogled, drugostopno sodišče sprejema kot pravilno prvostopno ugotovitev, da tožnikom uporabo spornega zemljišča dejansko onemogoča ograja in ne dejanja iz tožbe. Ker tožeča stranka tožbenega zahtevka v postopku ni spreminjala, sodišče tudi ni moglo obravnavati postavitve ograje, saj je vezano na postavljeni zahtevek. Pravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča o pomanjkanju ekonomskega oziroma pravnega interesa na vzpostavitev prejšnjega stanja, saj je tožena stranka s spornega dela zemljišča že odstranila gradbeni material in zidarsko orodje. Sodišče druge stopnje se tudi ne strinja z navedbami v pritožbi, da je bilo dejanje prvo tožene stranke samovoljno. Pravilno je prvostopno stališče, da dovoljenje za mešanje betona vključuje tudi dovoljenje za postavitev mešalca in drugega orodja ter gradbenega materiala sicer tožena stranka v nasprotnem primeru ne bi mogla opraviti zidarskih del. Zaradi tega je razumljivo, da je tretje tožeča stranka z dovolitvijo mešanja betona obenem tudi dovolila postavitev mešalca in gradbenega materiala. Tudi trditev, da bi v takem primeru toženec lahko imel to postavljeno za vekomaj, ni razumljiva, saj je z dovoljenjem mešanja betona za prenovo stanovanja jasno določeno, da to dovoljenje velja za čas prenove stanovanja. Zaradi navedenega drugostopenjsko sodišče v celoti sprejema zaključke, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje in s tem tudi razloge izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in na to tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.