Jedro

Z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi, zato takšen sklep ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu po določbi prvega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1. ZVPSBNO kot poseben zakon tudi nima posebnih določb, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe ali drugega sredstva po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu (drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1). Zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe tudi ni dopustna tožba po 4. členu ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je predsednica Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah zavrnila tožnikovo nadzorstveno pritožbo z dne 12. 9. 2016, ki jo je vložil v izvršilnem postopku, številka In 144/2007. 2. Odločitev utemeljuje z razlago vseh procesnih dejanj v tem izvršilnem postopku, ki se je začel leta 2007 in ugotavlja, da je navedena izvršba tekla le še na izvršbo deleža družbenika v družbi A. d.o.o. (tožnika), in je bila dovoljena s sklepom z dne 1. 10. 2009. Po pozivu upniku v tem izvršilnem postopku, da založi predujem za cenitev deleža družbenika, je upnik sodišču sporočil, da več ne vztraja na izvršbi na tem izvršilnem sredstvu in ni založil predujma, zato je sodišče s sklepom z dne 21. 9. 2016 izvršbo tudi na to sredstvo ustavilo. Glede na časovni potek reševanja zadeve je nadzorstvena pritožba očitno neutemeljena in jo je predsednica zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določbo postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Glede pristojnosti sodišča za odločanje v zadevi je mnenja, da sicer po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), sodno varstvo ni izrecno predvideno, vendar je Vrhovno sodišče že potrdilo, da je Upravno sodišče po tem zakonu pristojno za odločanje v upravnem sporu, če stranka nima drugega primernega pravnega sredstva, s katerim bi zavarovala svoje pravice. Gre za akt, izdan v upravnem postopku, zoper katerega tožnik nima na voljo nobenega drugega pravnega sredstva.

4. Še pred zavrnitvijo nadzorstvene pritožbe je namreč tožena stranka izvedla procesno dejanje, s katerim je predhodno po nepotrebnem odlašala. S tem je dosegla, da je bila nadzorstvena pritožba, ki je bila utemeljena, zavrnjena, hkrati pa je tožnik ostal brez pravnega sredstva zoper izpodbijani sklep, ker ni imel več pravice vložiti rokovnega predloga, ki je sicer predviden kot posebno pravno sredstvo zoper sklep o nadzorstveni pritožbi. Tega pravnega sredstva, ki je sicer namenjen pospešitvi postopka, ni več smiselno in možno vložiti po izvedbi procesnega dejanja, katerega izvedbo je tožnik zahteval v nadzorstveni pritožbi. Od uspeha nadzorstvene pritožbe pa je odvisna tožnikova pravica do pravičnega zadoščenja, zato izpodbijani akt neposredno posega v pravni položaj tožnika oziroma vpliva na njegove pravice, zoper takšen akt pa je treba zagotoviti možnost samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Skladno s 15. členom ZVPSBNO lahko pravično zadoščenje zahteva le stranka, ki je vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno, ali če je vložila rokovni predlog. Zaradi navedenega procesnega dejanja sodišča, pa ima tožnik na voljo le sodno varstvo v upravnem sporu po 5. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

5. Sklep tožene stranke ni obrazložen glede dejstva, da od dne 1. 10. 2009 do 9. 8. 2016, ko je tožnik kot dolžnik v tem izvršilnem postopku vložil vlogo, glede izvršbe na njegov delež v družbi A. d.o.o. Ljubljana, ni bilo opravljeno niti eno procesno dejanje. Prišlo je do nepotrebnega odlašanja z odločanjem, kljub temu pa se tožena stranka v obrazložitvi sklepa ni opredelila do dejstva, da v izvršilnem postopku glede izvršbe na tožnikov delež v sedmih letih ni bilo izvedenega niti enega procesnega dejanje.

6. Nadalje se tožena stranka ni opredelila do okoliščin, ki jih ZVPSBNO v 4. členu predpisuje kot merila za odločanje. Ni se opredelila do zapletenosti zadeve, ravnanja strank, spoštovanja pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonskih rokov za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, trajanja časa, v katerem je bila na drugih sodnih stopnjah oziroma sodiščih reševana zadeva, načina, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narave in vrste zadeve ter njenega pomena za stranko. Obrazložena sodna odločba pa je del poštenega postopka. Če to ni storjeno je kršen 22. člen Ustave in je bila tožniku kršena pravica do poštenega sojenja.

7. Sklep je nezakonit tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik se sklicuje na določbo drugega odstavka 137. člena SPZ, na podlagi katerega zastavna pravica preneha s prenehanjem predmeta zastave, kar je bilo v tem primeru, ko je njegov delež v družbi zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala na 0,00 EUR prenehal. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi. Dodaja še, da je zoper izpodbijano odločbo tožnik vložil tudi rokovni predlog po ZVPSBNO, o katerem je že odločalo Višje sodišče v Celju s sklepom RoP 8/2016 z dne 2. 11. 2016 in ga zavrnilo. Predlaga, da sodišče tožbo v smislu 2. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrže. 9. Tožba ni utemeljena.

10. Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je ZVPSBNO, ki v 3. členu določa pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki so: pritožba s predlogom za pospešitev obravnavanja zadeve (nadzorstvena pritožba); predlog za določitev roka (rokovni predlog); in zahteva za pravično zadoščenje. 5. člen tega zakona določa v prvem odstavku, da če stranka meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem, lahko pri sodišču, ki obravnava zadevo vloži pisno nadzorstveno pritožbo, o kateri odloča predsednica oziroma predsednik sodišča. V drugem odstavku tega člena zakon določa potrebne sestavine, ki jih mora vsebovati nadzorstvena pritožba za potrebe odločanja o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11. Tožnik, ki je bil dolžnik v izvršilni zadevi In 144/2007 upnika B. d.d. Ljubljana (zaradi izterjave 581.653,34 EUR s pp), je dne 12. 9. 2016 vložil v tem izvršilnem postopku nadzorstveno pritožbo. Predsednica Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah je z izpodbijanim sklepom pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Nesporna med strankama postopka je tudi okoliščina, da je tožnik v skladu z 8. členom ZVPSBNO vložil rokovni predlog iz razlogov navedenih v prvem odstavku 5. člena tega zakona. Iz odgovora na tožbo tožene stranke in v upravnem spisu izkazanega sklepa Višjega sodišča v Celju RoP 8/2016 z dne 2. 11. 2016 izhaja, da je sodišče zavrnilo rokovni predlog v zvezi s sklepom SuNp 1/2016 Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 27. 9. 2016. To pomeni, da je imel tožnik skladno s prej navedeno določbo prvega in tretjega odstavka 8. člena ZVPSBNO, po zavrnitvi nadzorstvene pritožbe pravico v 15. dneh po prejemu sklepa vložiti rokovni predlog, torej nadaljnji pospešitveni ukrep ZVPSBNO, kar je tožnik, ker je bil dolžnik v tem izvršilnem postopku tudi storil in tako ne more začeti upravnega spora.

12. Z izpodbijanim sklepom predsednice Okrajnega sodišča Šmarje pri Jelšah namreč ni bilo poseženo v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi, zato takšen sklep ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu po določbi prvega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1. ZVPSBNO kot poseben zakon, tudi nima posebnih določb, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe ali drugega sredstva po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu (drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1). Zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe tudi ni dopustna tožba po 4. členu ZUS-1 (subsidiarni upravni spor), saj je zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe, kot je bilo že prej navedeno, možno vložiti rokovni predlog, kar je bilo v tem primeru tudi storjeno, torej obstaja drugo pravno sredstvo po ZVPSBNO. Takšno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče tudi v sklepih X Ips 184/2013 z dne 25. 9. 2013 in I Up 303/2007 z dne 28. 3. 2007. 13. Ker je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo po določbi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (izpodbijani sklep ni upravni akt), se v nadaljevanju ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na neobrazloženost izpodbijanega sklepa in nepravilno uporabo materialnega prava.

14. Ker ne gre za pravno situacijo po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa tudi povrnitev stroškov tožeči stranki v primeru ustavitve postopka po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena ZUS-1, je sodišče o stroških postopka odločilo v skladu s tem členom, da v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.