Jedro

Tožnik bi lahko zahteval vrnitev posojila že takrat, ko je mogel in moral vedeti, da se toženec z njegovim posojilom ne bo lotil načrtovanega projekta. Pravica zahtevati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin in dejstvo, da toženec te pravice ni izkoristil, nimata vpliva na zapadlost toženčeve terjatve in na začetek teka zastaralnega roka. Tudi ni pomembno, ali in kdaj je bil toženec sam pripravljen vrniti posojilo, medtem ko zatrjevanega dogovora o odlogu vračila posojila tožniku ni uspelo dokazati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2015 dalje in mu povrniti 14.280,53 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je tožnikova terjatev zapadla konec leta 2009, ko je toženec hotel vrniti posojilo. Sodišče je kljub nespornemu dejstvu, da je toženec tožniku ponujal vračilo, odločilo drugače. Toženec je izpovedoval enako, kot je trdil v svojih vlogah, medtem ko tožnik ni dokazal, da sta podaljšala rok vračila posojila. Toženec ni imel namena skrivati denarja, kot mu očita izpodbijana sodba. Tudi blokada računa ne predstavlja ovire za uveljavitev terjatve. Namen posojila je odpadel že konec leta 2009. Drugačni razlogi sodišča prve stopnje so nejasni in protislovni. Poleg tega je sodišče zavrglo toženčev predlog za izločitev sodnice, čeprav bi o njem moralo vsebinsko odločiti. Predlog ni bil prepozen, saj je šele z vročitvijo zvočnega posnetka njegovega zaslišanja utrdilo toženčevo pričanje, da je sodnica pristranska.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je tožencu novembra 2008 brezobrestno posodil 400.000,00 EUR, roka za vrnitev posojila pa nista določila. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih presodilo, da je toženčeva obveznost zapadla 11. 2. 2015, kar je dva meseca po tožnikovem pozivu tožencu, naj vrne posojilo. Ker je bila tožba vložena že 13. 1. 2015, je zavrnilo toženčev ugovor zastaranja.

6. V pritožbenem postopku ostaja sporno vprašanje, kdaj je začelo teči zastaranje tožnikove terjatve. Odgovor na to vprašanje je odvisen od presoje, kdaj je zapadla toženčeva obveznost. Po prvem odstavku 336. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Kadar v posojilni pogodbi ni določen rok za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne sme biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena OZ). Posojilodajalec lahko torej takrat, ko rok za vrnitev posojila ni bil določen, niti ni določljiv, zahteva vrnitev posojila že naslednji dan po sklenitvi posojilne pogodbe.

7. V obravnavanem primeru je za presojo zapadlosti toženčeve obveznosti in s tem začetka teka zastaranja tožnikove terjatve vendarle treba upoštevati tudi namen posojila. Toženec se je s tožnikovim posojilom nameraval lotiti izdajanja nove revije. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, sta dva meseca za uresničitev takšnega namena gotovo premalo. Ob tem pa ni mogoče mimo toženčeve trditve, da naj bi se njegov namen izjalovil že v letu 2009. Kdaj je za to dejstvo izvedel tožnik, iz sodbe ni razvidno, prav tako ne, kdaj bi ob predpisani skrbnosti dobrega gospodarja, ki se zahteva od udeležencev v obligacijskem razmerju (prvi odstavek 6. člena OZ), zanj lahko izvedel. Iz tožnikove izpovedi, ki je sodišče v tem delu ni ocenilo, je sicer mogoče razbrati, da je tožnik vedel, za kakšen namen toženec potrebuje posojilo, in da sta po sklenitvi pogodbe dvakrat govorila o tem, kako teče toženčev projekt. 8. Po presoji pritožbenega sodišča bi tožnik lahko zahteval vrnitev posojila že takrat, ko je mogel in moral vedeti, da se toženec z njegovim posojilom ne bo lotil načrtovanega projekta. Pravica zahtevati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. člen OZ), ki jo izpostavlja sodišče prve stopnje, in dejstvo, da toženec te pravice ni izkoristil, nimata vpliva na zapadlost toženčeve terjatve in na začetek teka zastaralnega roka. Tudi ni pomembno, ali in kdaj je bil toženec sam pripravljen vrniti posojilo, medtem ko zatrjevanega dogovora o odlogu vračila posojila tožniku ni uspelo dokazati.

9. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da za zastaranje tožnikove terjatve velja petletni splošni zastaralni rok (346. člen OZ). Ni pa sprejemljivo stališče, da v tem primeru zaradi nepremagljivih ovir zastaranje ni teklo v času od 22. 1. 2010 do 2. 9. 2014, ko toženec po odločitvi kazenskega sodišča ni smel razpolagati s spornim zneskom na svojem bančnem računu. Ob odsotnosti trditev, da so bila ta sredstva edino toženčevo premoženje, brez dvoma ne gre za takšno oviro, ki bi tožniku onemogočila sodno zahtevati izpolnitev toženčeve obveznosti (360. člen OZ).

10. Po navedenem je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno, če ne tudi zmotno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljene pomanjkljivosti bo namreč lahko lažje in hitreje odpravilo sodišče prve stopnje. V ta namen bo moralo ponovno zaslišati pravdni stranki in ju, če bo potrebno, tudi soočiti, da bo lahko odgovorilo na vprašanje, kdaj bi tožnik glede na vse okoliščine primera lahko najprej ugotovil, da toženec posojila za dogovorjeni oziroma predvideni namen ne potrebuje več.

11. Preostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile pomembne, zato odgovor nanje ni potreben. Le zaradi jasnosti je treba dodati, da zatrjevana procesna kršitev, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrženjem toženčevega predloga za izločitev sodnice, ni podana. Toženčev predlog je bil očitno prepozen (drugi odstavek 72. člena ZPP). Domnevno pristranskost sodnice bi toženec brez dvoma lahko zaznal neposredno na naroku in opozoril nanjo, pa tega, kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka, ni storil. Do vsebinskega odgovora na svoj predlog zato ni bil upravičen. Pravico do sodnega varstva namreč lahko stranka uveljavlja samo v predpisanih rokih.

12. Odločitev o stroških postopka je odvisna od končnega izida pravde, zato bo tudi o pravici do povračila pritožbenih stroškov odločalo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/1999 do št. 6/2017. Po 125. členu zadnje novele tega zakona (ZPP-E) se v tej zadevi glede na dan izdaje prve sodbe uporablja tedaj veljavno zakonsko besedilo.