Jedro

Mesečni prihodki preživninskega zavezanca so 770,00 EUR, zakonite zastopnice 803,00 EUR, potrebe preživninskega upravičenca so 440,00 EUR, zato je ustrezna (zvišana) mesečna preživninska obveznost toženca v višini 220,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec namesto preživnine, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju P 49/96 z dne 18. 4. 1996, v zvezi z obvestilom CSD Jesenice, št. 567-152/96 z dne 31. 3. 2008, od 23. 12. 2008 dalje dolžan plačevati za preživljanje mld. tožnika mesečno preživnino v znesku 220,00 EUR, na roke njegove zakonite zastopnice in matere S. Z., do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega obroka. Preživninske obroke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so zapadli do pravnomočnosti sodbe, je toženec dolžan plačati v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe, določeno preživnino pa je toženec dolžan plačevati do uskladitve preživnin, skladno s sklepom Vlade RS, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih v obvestilih Centra za socialno delo Jesenice (točka 1). Prvo sodišče je še odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka (točka 2) ter da se zavrne višji tožbeni zahtevek, glede preživnine nad 220,00 EUR ter glede preživnine od 1. 1. 2008 do 22. 12. 2008 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posamezne okoliščine na strani mld. tožnika so se spremenile, vendar v povezavi z vsemi ostalimi okoliščinami ne v takšni meri, da bi bilo potrebno zvišati preživnino. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile potrebe mladoletnega tožnika manjše v starosti štirih let, ko je bila določena preživnina. Otrok v zgodnjih letih potrebuje pestro prehrano z raznimi dodatki, zato so bili izdatki v otrokovi zgodnji mladosti bistveno višji, kot pa kasneje, kar velja tudi za obutev in oblačila. Tožnik je bil na podlagi sodbe iz leta 1996 zavezan plačevati preživnino v višini 20.000,00 SIT. Iz sodbe izhaja, da od navedenih stroškov znaša strošek vrtca 13.000,00 SIT, razlika do 20.000,00 SIT pa znašajo stroški obleke, obutve, prehrane, igre in izletov za mld. otroka. Stroški prevoza v srednjo šolo ter dodatni stroški povezani z šolo se konzumirajo s tem, ko je za mld. tožnika izostal strošek vrtca. Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da ima zakonita zastopnica še eno preživninsko obveznost do otroka, pri čemer pa ni ugotavljalo, koliko znaša njen preživninski prispevek, kakor tudi ne, koliko prispeva k preživljanju tega otroka njen sedanji partner D. P.. Sodišče ni v celoti ugotovilo premoženjskih razmer tožnikovih staršev, saj se toženec sprašuje, od kod zakoniti zastopnici toliko denarja, da je nepremičnine lahko kupila. Ni bilo ugotovljeno, koliko tožnica dobi z oddajanjem stanovanja. Sodišče bi moralo z ustreznimi poizvedbami na občinskem upravnem organu ugotoviti okoliščine v zvezi z oddajo stanovanja in višino najemnine. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima mld. tožnik stroške za nakup mesečne vozovnice v znesku 28,80 EUR, napačno pa so tudi ugotovljeni stroški ogrevanja hiše. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo povprečni mesečni stroški preživljanja mladoletnega tožnika 440,00 EUR, toženčev preživninski prispevek pa je ocenilo v višini 220,00 EUR, ki je po mnenju toženca previsoko odmerjen glede na premoženjske razmere, ki so na strani tožnikove matere bistveno boljše. V sodbi je veliko netočnosti, zato se sodbe ne da preizkusiti, razlogi so v nasprotju z izrekom, pa tudi med seboj. Toženec je predlagal zaslišanje mladoletnega tožnika, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj je navedeni dokazni predlog zavrnilo.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik je na odgovor na pritožbo podal repliko.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodbe ne da preizkusiti in da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz sodbe izhajajo odločilni razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj spremenjenih okoliščin in na tej podlagi tudi na novo določilo preživninsko obveznost toženca. Sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu toženca, da se zasliši mld. tožnik, vendar bi moral toženec na navedeno kršitev opozoriti do konca glavne obravnave, česar pa ni storil, zato zatrjevane kršitve ne more več uspešno uveljavljati v pritožbi (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Pritožba pa tudi ne pove, glede katerih dejanskih okoliščin bi bilo dejansko stanje drugače ugotovljeno oziroma je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker prvo sodišče ni zaslišalo mld. tožnika. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Na podlagi določbe 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2) sodišče lahko zviša določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Toženec je pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi v pritožbi zatrjeval, da obstajajo spremenjene okoliščine na strani mld. tožnika, zato je bilo potrebno na novo ugotoviti, kakšne so mesečne preživninske potrebe mld. tožnika. Tako pa je postopalo tudi prvo sodišče. Ko je ugotovilo spremenjene okoliščine, ki so vplivale na določitev višine preživninske obveznosti preživninskih zavezancev, je na novo ugotavljalo, kakšne so preživninske potrebe otroka.

Pri določitvi preživnine je prvo sodišče zajelo stroške življenjskih potreb mld. otroka ter se opredelilo glede stroškov bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka, kot so opredeljene v drugem odstavku 129.a člena ZZZDR. Pri odmeri preživnine je prvo sodišče upoštevalo otrokove koristi, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja mld. otroka (primerjaj z drugim odstavkom 129.a člena ZZZDR) ter je v okviru pridobitnih zmožnosti roditeljev.

Pritožba opredeljeno ne izpodbija ugotovitve prvega sodišča, da so mesečne potrebe mladoletnega tožnika v višini 440,00 EUR in da so takšni mesečni stroški v okviru finančnih zmožnosti roditeljev, kot ga opredeljuje določba prvega odstavka 123. člena ZZZDR. Pritožba neutemeljeno graja sodbo sodišča prve stopnje glede bivalnih stroškov in stroškov športnih aktivnosti, kakor tudi glede mesečne vozovnice v znesku 28,80 EUR, saj prvo sodišče ni priznalo navedenih izdatkov v višini, kot jih je zatrjevala zakonita zastopnica mld. tožnika in so priznani v nižjih zneskih, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, sprejema pa tudi ugotovitve prvega sodišča glede stroškov ogrevanja hiše. Navedeni stroški so bili izkazani in tudi ne odstopajo od povprečja. Pritožba ostalih mesečnih preživninskih potreb mld. otroka opredeljeno ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa jih v celoti sprejema kot potrebne stroške.

Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno posebej opredeljevati glede stroškov za vrtec, ki so bili upoštevani ob določitvi preživninske obveznosti toženca, kakor tudi ne o razmerju med stroški vrtca in ostalimi preživninskimi potrebami, kot izhajajo iz sodbe, s katero je bila določena preživnina, saj je bilo ugotovljeno, da so se preživninske potrebe mld. otroka bistveno spremenile, zato je sodišče prve stopnje na novo ugotovilo preživninske potrebe mld. otoka, glede na zmožnosti preživninskih zavezancev. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da ima zakonita zastopnica možnost oddajanja stanovanja in na ta način pridobivati dodatne dohodke, hkrati pa tudi spremenjeno okoliščino, da ima sedaj otroka s svojim izvenzakonskim partnerjem, kar predstavlja za zakonito zastopnico dodatno preživninsko obveznost. Navedene dejanske ugotovitve prvega sodišča so zadoščale za pravilno razmejitev finančnega bremena med preživninska zavezanca, glede na njune mesečne prihodke in finančne obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da toženec nima druge preživninske obveznosti, da nima stroškov v zvezi z bivanjem, ter da bo po odbitju preživninske zaveze še vedno razpolagal z mesečnimi prihodki v višini 550,00 EUR. Pomembna pa je tudi okoliščina, da je otrok dodeljen v varstvo, vzgojo in oskrbo materi (3), in da določena preživninska obveznost ne bo predstavljala previsoke preživninske zaveze za toženca, glede na vse okoliščine primera.

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 154 člena ZPP, s tem, da replika na odgovor na pritožbo tudi ni dovoljena. Tudi toženka krije sama stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj z ničemer ni pripomogel k odločitvi sodišča prve stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju ZZZDR.

(3) Kakor tudi, da ima toženec stike z mld. otrokom, kar pa sicer nima enake teže, ker je na zakoniti zastopnici obveznost, da skrbi za varstvo in vzgojo mld. otroka.