Jedro

Zahtevek za denacionalizacijo stavbnega zemljišča po 32. členu ZDen mora upravni organ s sklepom zavreči, če stavbno zemljišče ni bilo podržavljeno na podlagi predpisov, naštetih v 3. členu ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine ... z dne 10.5.1993, s katerim je zavrgel zahtevo tožnikov za uvedbo postopka denacionalizacije za parc. št. 1114/3, njiva v izmeri 1048 m2 vpisano v vl. št. 702, ki je bila razlaščena z odločbo Oddelka za upravno pravne zadeve Skupščine občine ..., z dne 27.3.1972, na podlagi 60. člena zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 11/68 in 30/68). V obrazložitvi navaja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bilo tožnikoma navedeno stavbno zemljišče razlaščeno na podlagi že navedenega zakona o razlastitvi iz leta 1968. Tožnika sta dne 15.3.1974 sklenila sporazum za določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo. Tožnika nista upravičena do vrnitve navedenega zemljišča po 32. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker tudi za vračanje zemljišč po tem členu mora biti izpolnjen pogoj, da je bilo zemljišče podržavljeno po predpisih naštetih v 3. členu ZDen oziroma na način iz 4. člena ZDen. Zakon o razlastitvi, ki je bil podlaga za podružbljenje navedenega zemljišča, ni naveden v 3. členu ZDen, niti ni bilo zemljišče podržavljeno na način iz 4. člena ZDen. Za denacionalizacijo nepremičnin v ZDen ni pravne podlage.

Tožnika v tožbi smiselno navajata, da sta bila večkrat na zaslišanju zaradi razlastitve, ker se nista strinjala s prodajo odvzete parcele št. 1114/3 za tako nizko postavljeno ceno. Na parceli sta želela graditi hišo, kar pa ni bilo možno. Tako je parcela še vedno prazna. Zaradi groženj sta podpisala sporazum o zvišanju odškodnine. Na podlagi tega je bila izdana imperativna odločba, po kateri sta morala izročiti parcelo v korist občine ... za potrebe stanovanjsko komunalne izgradnje. Menita, da sta v smislu 32. člena ZDen upravičena do denacionalizacije navedene parcele s tem, da sta pripravljena takratno izsiljeno kupnino revalorizirano tudi vrniti. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in pri tem še dodaja, da tožnika nista upravičena do denacionalizacije tudi po 5. členu ZDen. Tožba ni utemeljena.

Ne glede na procesno napako prvostopnega organa, ki je kljub temu, da je postopek že uvedel, saj je oba tožnika zaslišal, svojo odločitev oprl na 125. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), tožena stranka pa je v svoji odločbi to spregledala, je sodišče v okviru tožbenih navedb presodilo, da sta tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka odločila v skladu z veljavnimi materialnimi predpisi, v tem primeru ZDen, na katerega določbe se tudi pravilno sklicujeta. Zahtevek tožnikov v tem primeru ni upravna stvar, saj ZDen v svojem 3. členu, kjer navaja predpise, ki so pravna podlaga za denacionalizacijo, med njimi ne navaja zakona o razlastitvi iz leta 1968, na podlagi katerega je bilo razlaščeno stavbno zemljišče, ki je predmet tega postopka. To pomeni, da zahtevek tožnikov v tem primeru ni upravna stvar, o kateri bi bil stvarno pristojen odločati upravni organ. Ker pa je vsak organ po uradni dolžnosti med postopkom dolžan ves čas paziti na svojo stvarno pristojnost (25. člen ZUP), mora v primeru, da spozna, da o stvari ni pristojen odločati, ravnati v skladu s 66. členom ZUP. V tem primeru je sicer organ napačno uporabil procesne določbe, kar je sicer napaka, vendar ne take narave, da bi lahko vplivala na odločitev o stvari, saj tudi v primeru odločanja po določbi 66. člena ZUP, odločitev ne bi bila za tožnika ugodnejša. Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).