Jedro

Potrditev prvostopenjske sodbe v nespremenjenih delih v pritožbenem postopku razumno implicira ugotovitev, da višje sodišče kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 8. 12. 2017 obsojenega A. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 31. 5. 2018 pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na štiri mesece zapora, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma uveljavlja kršitve načela zakonitosti (ker kaznivo dejanje ni konkretizirano), kršitve kazenskega zakona (24., 25. in 26. člena KZ-1) in absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Naknadno je zagovornica vložila še dopolnitev zahteve, v kateri poleg uveljavljanih razlogov to izredno pravno sredstvo izrecno širi tudi na razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz vsebine zahteve je razvidno, da zagovornica očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi pomanjkanja oziroma nejasnih razlogov o nezavestni malomarnosti v sodbi sodišča druge stopnje. Očitana kršitev je po njenem mnenju posledica kršitve kazenskega zakona, ker nezavestna malomarnost kot oblika krivde ni bila ugotovljena in dokazana preko razumnega dvoma, s čimer sta obe sodišči nižjih stopenj kršili načelo subjektivne odgovornosti. Zagovornica kršitev kazenskega zakona vidi tudi v nekonkretiziranem opisu kaznivega dejanja, saj predstavlja kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa konstitutivni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, ta pa v izreku sodbe ni konkretno opisana, zato očitano dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja. Zagovornica meni, da je sodišče prve stopnje sodbo med drugim oprlo na oškodovančevo izjavo policistom v predkazenskem postopku, glede katere je bil sestavljen uradni zaznamek, ki pa ne more predstavljati del njegove izpovedbe, zato gre za nedovoljen dokaz (kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Enako ocenjuje kot nedovoljena dokaza izpovedbi dveh policistov o tem, kaj sta kritičnega dne izvedela o prometni nesreči od obsojenca na njegovem domačem naslovu, saj je šlo za nečloveško, ponižujoče in nesorazmerno zbiranje dokazov. Zagovornica poudarja, da je na kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP kot tudi na protispisnost opozorila že v pritožbi, a je višje sodišče te kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, očitno spregledalo. Zagovornica obširno povzema telesne lastnosti oškodovanca in obsojenca in nakazuje na obstoj precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, zato Vrhovnemu sodišču predlaga uporabo 427. člena ZKP. V zaključnem delu zahteve vložnica navaja, da „iz previdnosti zaradi materialnopravnega izčrpanja pravnih sredstev“ uveljavlja tudi kršitev 6. in 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter kršitev 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave RS. Obenem predlaga prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 445.č člena ZKP, ker je po njenem mnenju ta zakonska določba v nasprotju z načelom nepristranskosti sodnika. Na podlagi četrtega odstavka 445.č člena ZKP je vodila in razsodila v skrajšanem postopku ista razpravljajoča sodnica, ki je vodila tudi postopek za izdajo kaznovalnega naloga, s čimer je predhodno že izoblikovala mnenje o obdolženčevi krivdi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe, oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim razpravljajočim sodnikom.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru z dne 7. 9. 2018, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vložnica po njegovem mnenju ne uveljavlja kršitev zakonitosti na strukturiran način, temveč s prepletom materialnopravnih in procesnopravnih očitkov, s katerimi po večini oporeka pravnomočnim dejanskim zaključkom, nekaj očitkov pa je tudi materialnopravno neizčrpanih. Do kršitve kazenskega zakona ni prišlo, ker je konkretni del opisa dovolj konkretiziran. Posamezna odločilna dejstva, ki se tičejo izvršitvenih obsojenčevih ravnanj in njegove nezavestne malomarnosti, so v obrazložitvi sodbe pojasnjena z dovolj izčrpnimi in razumnimi razlogi, prav tako je izrek sodbe razumljivo opisan in ne potrebuje dodatne konkretizacije kršitve cestnoprometnega pravila srečanja. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana, zagovorničino zatrjevanje protispisnosti pa ni dovolj konkretizirano, da bi se kršitev lahko obravnavala. Enako velja tudi za uveljavljanje kršitev 6. in 7. člena EKČP ter kršitev 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave RS. Z vsemi ostalimi navedbami zagovornica bodisi po vsebini nedovoljeno izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje bodisi podaja materialnopravno neizčrpane očitke. Zagovornična dopolnitev zahteve pa se izrecno nanaša na uveljavljanje očitka zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in je v celoti nedovoljena. Vrhovni državni tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in zagovornici, a izjave nanj nista podala.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Iz uvodnih zagovorničinih navedb v zahtevi je mogoče razbrati, da uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili v precejšnji meri nejasni razlogi sodbe višjega sodišča o obstoju nezavestne malomarnosti. Višjemu sodišču zagovornica očita, da ni ugotavljalo in utemeljeno obrazložilo objektivnega in subjektivnega kriterija nezavestne malomarnosti. Vrhovno sodišče tega očitka ne sprejema. Višje sodišče je v 10. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da kot pravilno dokazano šteje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obsojenec spregledal nasproti vozečega kolesarja po prednostni cesti, s čimer je izsilil prednost in na ta način kršil določbo drugega odstavka 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP).1 Ob takem dokaznem izhodišču zato ni mogoče govoriti o zavestni sestavini krivde, saj obsojenec, ki je spregledal kolesarja, ni mogel imeti zavesti o možnosti nastanka prepovedane posledice (povzročitve prometne nesreče). Ker se obsojenec ni zavedal, da lahko stori dejanje (povzroči prometno nesrečo), pa bi se po konkretnih okoliščinah in svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati, mu je po stališču višjega sodišča mogoče očitati najmilejšo krivdno obliko nezavestne malomarnosti.

7. Konkretne (objektivne) okoliščine, ki kažejo na to, da bi se obsojenec moral in mogel zavedati povzročitve prometne nesreče, so razvidne tako iz izreka pravnomočne sodbe kot tudi njene celostne obrazložitve. Obsojenec se je približeval križišču, v katerem je nasprotni vozni pas predstavljal enak prednostni nivo, vozil je podnevi v popoldanskem času, ko je gostota prometa večja, prav tako ne gre spregledati lokacije njegove vožnje v urbanem okolju večjega slovenskega mesta (Novo mesto). Navedene objektivne okoliščine so kazale na možnost povečanega števila udeležencev v cestnem prometu, kar je bilo navsezadnje potrjeno tudi z dejstvom, da so bili v kritičnem času v križišču oziroma njegovi neposredni bližini oškodovani kolesar, trije pešci ter nasproti vozeče osebno vozilo. Takšne dejanske razmere so povečale možnost in nevarnost, da obsojenec katerega izmed udeležencev cestnega prometa spregleda, povzroči prometno nesrečo in z nezavestno malomarnostjo izpolni zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Objektivne okoliščine, ki so kazale na možnost nastanka prepovedane posledice oziroma storitve dejanja, so jasno opisane in obrazložene skladno s konceptom nezavestne malomarnosti. Enako velja tudi v zvezi s subjektivnimi okoliščinami nezavestne malomarnosti. Višje sodišče je zapisalo, da bi se obsojenec možnosti storitve dejanja – povzročitve prometne nesreče moral in mogel zavedati tudi glede na svoje osebne okoliščine, saj gre za odraslo in zrelo osebo, staro 61 let, ki bi v vlogi udeleženca cestnega prometa moral voziti previdno in bi se moral in mogel zavedati, da z opustitvijo potrebne pazljivosti v križišču lahko spregleda nasproti vozečega udeleženca ter s protipredpisnim izsiljevanjem prednosti povzroči prometno nesrečo. Na opisan način je višje sodišče podalo razumne razloge o subjektivnih okoliščinah, ki kažejo na obsojenčevo nezavestno malomarnost. Višje sodišče je na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin zaključilo, da je obsojenec ravnal v krivdni obliki nezavestne malomarnosti in o tem podalo razloge v zadostni meri, da jih je mogoče preizkusiti, zato očitana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8. Ker je višje sodišče ugotovilo in obrazložilo nezavestno malomarnost, je brezpredmeten zagovorničin očitek, da je sodišče prve stopnje krivdno obliko zavestne malomarnosti ugotovilo preskopo in s tem kršilo 22. in 23. člen Ustave RS.

9. Z nadaljnjimi navedbami zagovornica ne konkretizira kršitve zakonitosti, temveč z lastno oceno dejstev in dokazov ter z očitkom o nezadostno raziskanih okoliščinah meri na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar naj bi sodišči nižjih stopenj sprejeli napačen sklep o krivdnem ravnanju obsojenca. Tako oškodovanca prikazuje kot izkušenega kolesarja, obsojenca pa kot starejšega, bolnega in neizkušenega voznika, ki ima daljše odzivne reakcije, zato je po njenem mnenju vprašljivo, ali bi sploh lahko zaznal in moral zaznati hitro vozečega kolesarja. Prav tako izpostavlja, da sodišče ni ugotovilo stanja ceste, natančne lokacije pešcev, ustreznosti kolesarjeve varnostne opreme in njegovih zmožnosti hitrega in ustreznega odziva v cestnem prometu. Z omenjenimi trditvami zagovornica predvsem pod videzom kršitve kazenskega zakona, deloma pa tudi pod videzom procesnih kršitev, uveljavlja dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne predstavlja dovoljenega razloga izpodbijanja pravnomočne sodbe s tem izrednim pravnim sredstvom. To v celoti velja tudi za njeno dopolnitev zahteve, ki jo zagovornica vlaga zaradi izrecno uveljavljanega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalnopravno (z njegovo vložitvijo), temveč tudi materialnopravno (vsebinsko). Pregled zagovorničine pritožbe pokaže, da jo je vložila iz uvodoma naštetih vseh dovoljenih pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, vendar pa je v nadaljevanju uveljavljala predvsem razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Samo v zvezi z ugotovljeno zavestno malomarnostjo je pritožnica uveljavljala kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi prvostopenjske sodbe o zavestni malomarnosti pavšalni, neobrazloženi in v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju. Prav tako je uveljavljala kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP glede razlogov o stroških kazenskega postopka, za katere je zatrjevala, da ne omogočajo preizkusa, na kateri podlagi so bili naloženi obsojencu v plačilo.

11. V zahtevi zagovornica očita tudi kršitev načela subjektivne odgovornosti in kršitev kazenskega zakona glede vprašanja krivde (24. člen KZ-1), naklepa (25. člen KZ-1) in malomarnosti (26. člen KZ-1), vendar pa konkretneje ne obrazloži, s katerim od dovoljenih razlogov po 372. členu ZKP utemeljuje kršitev kazenskega zakona in katere konkretne okoliščine naj bi nanjo kazale. Glede na vsebino pritožbe pa je predvsem treba ugotoviti, da gre pri uveljavljanju kršitve kazenskega zakona za materialnopravno neizčrpane navedbe, zato jih Vrhovno sodišče ni obravnavalo. To velja tudi za njeno nadaljnjo trditev, da je opis kaznivega dejanja nekonkretiziran, s čimer meri na kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, v zaključnem delu zahteve pa na podlagi tega očitka izrecno uveljavlja tudi kršitvi 6. in 7. člena EKČP ter kršitve 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave RS. Po njenem mnenju opis kaznivega dejanja ne vsebuje tudi določno opredeljene kršitve drugega odstavka 58. člena ZPrCP, zato dejanje, kot izhaja iz izreka pravnomočne sodbe, ni kaznivo dejanje in bi morala biti izdana oprostilna sodba. Zaradi neizpolnjenega pogoja materialnopravne izčrpanosti Vrhovno sodišče očitanih kršitev ni presojalo.

12. Pogoj materialnopravne izčrpanosti ni izpolnjen niti pri naslednjem zagovorničinem očitku o kršitvi 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi pravnomočna sodba temeljila na nedovoljenem dokazu – uradnem zaznamku o izjavi oškodovanca policistom, ki jo je sodišče ocenjevalo kot del oškodovančeve izpovedbe. Prav tako zatrjuje, da sta izpovedbi policistov (ne konkretizira katerih, a je iz podatkov spisa razvidno, da sta kritičnega dne zvečer opravila preizkus alkoholiziranosti pri obsojencu policista N. F. in S. Z.) nedovoljen dokaz, ker naj bi sprejemala izjavo obsojenca na njegovem domu, ponoči, v nečloveških in ponižujočih razmerah, zato sodišče ne bi smelo opreti sodbe o tem, kar sta policista zaznala v domačem obsojenčevem okolju. Ker gre za materialnopravno neizčrpane navedbe, jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

13. Pravilna je zagovorničina trditev, da mora sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP določene bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ki so bile storjene v škodo obdolženca, upoštevati po uradni dolžnosti. Iz celotne obrazložitve drugostopenjske sodbe je razvidno, da višje sodišče očitno ni zaznalo nobenih kršitev, na katere mora po določbi 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, takšen zaključek pa navsezadnje omogoča tudi izrek drugostopenjske sodbe, iz katerega izhaja, da je višje sodišče zagovorničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo spremenilo samo v odločbi o kazenski sankciji, v preostalem pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Takšna potrditev prvostopenjske sodbe v nespremenjenih delih zato razumno implicira ugotovitev, da višje sodišče kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

14. Poleg zapisanega je iz zagovorničine zahteve razvidno, da kršitev 383. člena ZKP izrecno utemeljuje z dvema absolutnima bistvenima kršitvama določb kazenskega postopka, in sicer z očitkoma o kršitvi 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (sodba naj bi se opirala na nedovoljene dokaze) in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (iz sodbe naj bi izhajalo precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami in zapisniki – protispisnost). Okoliščina, da mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo določb kazenskega postopka in da kazenski zakon ni bil prekršen v škodo obdolženca (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), ne dopušča sklepanja, da je bila pritožba glede na morebitne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona materialnopravno izčrpana.2 V skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP je treba na kršitve, ki se uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, opozoriti že v pritožbi, tega pa zagovornica v konkretnem primeru ni storila, saj omenjenih absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni uveljavljala in jih ustrezno obrazložila že v postopku s pritožbo. Zaradi navedenega skuša zagovornica neuspešno zaobiti pogoj materialnopravne izčrpanosti s sklicevanjem na dolžnost pritožbenega sodišča po prvem odstavku 383. člena ZKP, da bi uveljavljani procesni kršitvi moralo ugotavljati po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče zato omenjenih procesnih kršitev ni obravnavalo.

15. Zagovornica predlaga Vrhovnemu sodišču razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom na podlagi določbe 427. člena ZKP, vendar pa ne uveljavlja in ne konkretizira nobene kršitve zakonitosti, pri presoji katere bi se Vrhovnemu sodišču pojavil precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, temveč preko te procesne določbe neposredno izpodbija pravnomočno ugotovljena dejstva. Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot to skuša prikazati zagovornica. V 427. členu ZKP je zgolj določeno pooblastilo Vrhovnemu sodišču, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom.

16. Predhodno opisana procesna situacija v konkretni zadevi ni podana. Zagovornica zatrjuje, da je oškodovanec izkušen kolesar, ki je v križišče glede na stanje ceste (podnevi, prisotni pešci in vozniki) pripeljal bistveno prehitro in se je svojega prispevka k nastanku prometne nesreče kot poznavalec odškodnin in zaposlen v Zavarovalnici Tilia dobro zavedal. Na drugi strani je v vlogi voznika nastopal obsojenec kot starejša, neizkušena in bolna oseba, ki se na hitrega kolesarja ni mogel ustrezno odzvati. Zagovornica oporeka dokazni oceni, češ da je nenatančna in v korist oškodovancu, saj je sodišče oprlo sodbo le na posredne obremenilne dokaze, ki izvirajo iz njegove sfere, spregledalo pa obsojenčevo izjavo o oškodovančevi hitri vožnji. Sodišče prve stopnje ni naredilo analitično-sintetične presoje izvedenih dokazov, umanjkala je tudi celovita presoja oškodovančeve izpovedbe, zato sodba ne temelji na načelih poštenega dokaznega postopka temveč na predsodku sodišča v škodo obsojenca. Zagovornica s takimi navedbami ni konkretizirala nobene kršitve zakonitosti, kot že pojasnjeno, pa pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

17. V zadnjem delu zahteve zagovornica nakazuje na kršitev načela nepristranskosti sodnika po 5. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, ker je ista razpravljajoča sodnica, ki je izdala sodbo o kaznovalnem nalogu, po vložitvi ugovora vodila tudi skrajšani postopek. Zagovornica meni, da je določba četrtega odstavka 445.č člena ZKP protiustavna, zato predlaga vložitev pobude za oceno njegove ustavnosti. Ker pregled zagovorničine pritožbe pokaže, da je tudi uveljavljanje te procesne kršitve materialnopravno neizčrpano, je Vrhovno sodišče ni vsebinsko presojalo.

C.

18. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana procesna kršitev ni podana, zahteva pa je tudi materialnopravno neizčrpana in vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojeni A. P. dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 evrov po tarifnih številkah 7111 in 71113 Taksne tarife, njeno višino pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

1 Prvi odstavek 58. člena ZPrCP določa t.i. desno pravilo, medtem ko drugi odstavek istega člena uzakonja pravilo srečanja, ki se glasi: voznik, ki na križišču zavija levo, mora pustiti mimo vozila, ki prihajajo z nasprotne smeri in vozijo naravnost ali zavijajo desno in so na istem prednostnem nivoju. 2 Tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 27439/2012 z dne 18. 6. 2015 in I Ips 13873/2012 z dne 3. 9. 2015.