Jedro

V konkretnem primeru zahtevek po spremenjeni tožbi temelji na isti pravni in dejanski podlagi kot eden izmed pobotnih ugovorov tožene stranke, o katerem bo sodišče prve stopnje v postopku v vsakem primeru moralo odločati. V obeh primerih gre za zahtevek enega solastnika na delno povračilo plačanega obratovalnega (vzdrževalnega) stroška za isto solastno nepremičnino (68. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), sodišče prve stopnje pa bo v tej zvezi moralo dejansko stanje ugotavljati že zaradi odločanja o pobotnem ugovoru tožene stranke. Ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka je tako po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavnem primeru odločanje o spremembi tožbe smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, zaradi česar bi bilo treba takšno spremembo tožbe dovoliti (prvi odstavek 185. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sprememba tožbe dovoli.

II. Odločitev o stroški pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sprememba tožbe ne dopusti.

2. Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z določilom 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in krši načelo ekonomičnosti postopka, načelo pravičnosti in načelo enakosti pred zakonom ter pravico tožeče stranke do sodnega varstva. Diskrecijska pravica sodišča, da dovoli spremembo sodbe skladno z določbo 185. člena ZPP ni absolutna. Tožeča stranka je s prvotnim zahtevkom zahtevala povračilo dela dolga iz naslova kredita, ki bi moral bremeniti tudi toženo stranko. S spremenjenim (razširjenim) zahtevkom pa je zahtevala tudi delno plačilo fiksnih obratovalnih stroškov v zvezi s stanovanjsko hišo v R., ki je v solastnini pravdnih strank. Ta razširjen zahtevek je reakcija tožeče stranke na pobotni ugovor tožene stranke, s katerim slednja v pobot uveljavlja med drugim tudi povračilo zneska iz naslova obratovalnih stroškov za isto nepremičnino v R.. Če bo sodišče v okviru pobotnega ugovora odločalo o povračilu obratovalnih stroškov enega od solastnikov nepremičnine, ima drugi solastnik te nepremičnine legitimno pravico, da v tej isti zadevi sodišče odloči tudi o povračilu fiksnih obratovalnih stroškov, ki jih je ta poravnal. Če je pobotni ugovor pravica tožene stranke do obrambe, ima enako pravico do obrambe tudi tožena stranka z razširitvijo zahtevka. Sodišče bo o obratovalnih stroških v zvezi s stanovanjsko hišo v R. v postopku moralo odločati že zaradi pobotnega ugovora. V razširjenem zahtevku gre le za odločanje o dodatnih (fiksnih) obratovalnih stroških, ki odpadejo na isto hišo. Temelj razširjenega zahtevka in pobotnega ugovora, o katerem bo sodišče v vsakem primeru odločalo, je enak. Glede višine fiksnih obratovalnih stroškov pa nekega zahtevnega in dolgotrajnega dokaznega postopka ni pričakovati, glede na to, da o višini stroškov obstajajo uradni podatki izvajalcev. Sodišče tako v podatke le vpogleda in zneske sešteje. Tudi dokazovanje stroška počene cevi ne more bistveno razširiti dokaznega postopka. Da postopek traja že od leta 2014, ni krivda tožeče stranke. Postopek je bil vmes pet let in pol prekinjen, ker je tožena stranka zahtevala ugotavljanje višje višine njenega deleža, vendar s tem ni uspela. Zaradi pobotnih ugovorov tožene stranke, ki jih je slednja postavila šele v vlogi 6. 10. 2020, postopek še vedno traja. Ker sodišče še ni začelo z izvajanjem dokazov in bo moralo zgolj vpogledati v uradne podatke, pa ni razloga, da se bo postopek podaljšal. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se v postopku omogoči dokončna rešitev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bo sicer tožeča stranka primorana vložiti novo tožbo. Sodišče pa se mora novim sporom izogibati, saj bi s tem nastali dodatni stroški, ki bi bremenili stranke. Načelo ekonomičnosti postopka je tudi eno glavnih načel pri odločanju o tem, ali sodišče dovoli spremembo tožbe ali ne (kot npr. VSL II Cp 2157/2009, II Cpg 736/2018). Po mnenju tožeče stranke gre za izrazito priviligiranje tožene stranke, saj sodišče v postopku ne bo odločalo o spornih vprašanjih, ki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, kot eden izmed pobotnih ugovorov, o katerih bo sodišče odločalo. Tožeča stranka je za razširjen zahtevek tudi plačala sodno takso, zato utemeljeno pričakuje, da bo sodišče o njenem zahtevku odločalo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu z določbo 185. člena ZPP je za spremembo tožbe potrebna privolitev tožene stranke, če je tožba že vročena toženi stranki. Vendar lahko sodišče tudi v primeru, če tožena stranka spremembi tožbe nasprotuje, spremembo dovoli, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. 5. Glede na citirano zakonsko določbo mora torej sodišče prve stopnje pri odločanju o dovolitvi spremembe tožbe oceniti, ali je predlagana sprememba smotrna, upoštevaje ob tem načelo ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP), ki terja, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. To pomeni, da se, kadar je to mogoče, uporabi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončno rešitev spora, saj bo v nasprotnem primeru tožeča stranka primorana vložiti novo tožbo, povezano z novimi stroški, sodišče pa bo obremenjeno z reševanjem zadeve od začetka, čeprav sta stranki že podale obširne navedbe in predlagale izvedbo številnih dokazov.

6. Po oceni pritožbenega sodišča je tak primer podan tudi v obravnavni zadevi. Pritožba namreč utemeljeno izpostavlja, da v konkretnem primeru zahtevek po spremenjeni tožbi temelji na isti pravni in dejanski podlagi kot eden izmed pobotnih ugovorov tožene stranke, o katerem bo sodišče prve stopnje v postopku v vsakem primeru moralo odločati. V obeh primerih gre za zahtevek enega solastnika na delno povračilo plačanega obratovalnega (vzdrževalnega) stroška za isto solastno nepremičnino (68. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), sodišče prve stopnje pa bo v tej zvezi moralo dejansko stanje ugotavljati že zaradi odločanja o pobotnem ugovoru tožene stranke.

7. Po oceni pritožbenega sodišča pa se z odločanjem o zahtevku po spremenjeni tožbi dokazni postopek ne bo bistveno zavlekel. Tožeča stranka je namreč v utemeljitev svojega zahtevka predložila pisne dokaze (račune, konto kartice, potrdila o plačilih), dokaz z zaslišanjem pravdnih strank v tej zvezi pa bo sodišče v vsakem primeru moralo izvesti že zaradi odločanja o delu pobotnega ugovora tožene stranke. Pri tem je upoštevati tudi dejstvo, da sodišče zaradi preložitve naroka z izvajanjem dokaznega postopka še niti ni začelo. Da je pravda v teku že od leta 2014 pa ne more biti odločilen razlog v tej zadevi, saj je bil postopek še v istem letu prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja v pravdni zadevi P 423/2009 (začeti s tožbo tožene stranke), pogoji za njegovo nadaljevanje pa so stekli šele v letu 2020 (sklep o nadaljevanju postopka z dne 14. 8. 2020), od takrat pa ga sodišče prve stopnje vodi neprekinjeno ter brez zaostankov, v zvezi z zahtevkom tožeče stranke po spremenjeni tožbi pa tudi že razpolaga z relevantnim procesnim gradivom.

8. Po oceni pritožbenega sodišča je zato bolj neekonomično, če bi morala tožeča stranka v zvezi z njenim dodatnim zahtevkom vložiti novo tožbo, v kateri bi nastali novi stroški postopka (predvsem v zvezi z zastopanjem obeh pravdnih strank), sodišče pa bi moralo dejansko stanje v zvezi s solastno nepremičnino pravdnih strank v R. in obratovalnimi (vzdrževalnimi) stroški zanjo ugotavljati ponovno, kljub temu, da ga bo (vsaj delno) ugotovilo že v tem postopku zaradi odločanja o pobotnem ugovoru tožene stranke.

9. Glede na navedeno in dejstvo, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi ni ugotovilo, da bi zaradi spremembe tožbe prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (20. točka obrazložitve), je po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavnem primeru odločanje o spremembi tožbe smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, zaradi česar bi bilo treba takšno spremembo tožbe dovoliti (prvi odstavek 185. člena ZPP).

10. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je spremembo tožbe dovolilo (tretji odstavek 365. člena ZPP).

11. Ker je bil s pritožbo izpodbijan sklep, ki ne predstavlja končne odločitve v tej pravdi, priglašeni pritožbeni stroški predstavljajo del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP). O njih bo zato odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.