Jedro

Sporna kupoprodajna pogodba je sicer predstavljala pravo in resnično voljo pravdnih strank, vendar sta ob podpisu pogodbe vedeli, da ni dovoljena, ker sta jo sklenili v nasprotju z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih in odločitvami UE. Zaradi ničnosti pogodbe mora toženec vrniti tožniku plačano kupnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno odločbo) v ponovljenem postopku zavrglo tožbo za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 15. 9. 2005 (I. točka izreka), ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2005 do plačila (II. točka izreka) in sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.391,10 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izreka izpodbijane odločbe iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v II. točki izreka za znesek 13.864,63 EUR kot neutemeljen s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Toženec se ne strinja z odločitvijo, saj je nepravilna. Podaja nov dokazni predlog, ki ga iz opravičenega razloga ni mogel podati do konca prvega naroka - potrdilo z dne 16. 3. 2005, s katerim sta stranki potrdili, da je tožnik tožencu izročil aro v znesku 7.000,00 EUR ter da skupna kupnina za nepremičnini znaša 10.000,00 EUR in ne 20.864,63 EUR. S tem so potrjene toženčeve navedbe, da je prejel le aro ter da je bila dejanska kupnina bistveno nižja kot kupnina, ki izhaja iz kupoprodajne pogodbe. Slednja je bila prirejena z namenom, da bi odvrnila ostale možne kupce od nakupa. Toženec je vedel, da je bilo potrdilo zapisano, vendar ga vse do sedaj ni uspel najti. Toženec je po zaključku obravnave opravil poizvedbe pri N., d.d., kjer je urejal finančne obveznosti, ali imajo arhivirano kakšno njegovo dokumentacijo. Z banke so mu sporočili, da so dokumentacijo našli, med katero je bilo tudi predmetno potrdilo, zato ga toženec šele sedaj prilaga. V potrditev navedb, da je toženec šele sedaj uspel najti potrdilo, predlaga zaslišanje S.M.N. Denarni zahtevek tožnika je nedvomno zastaran, saj je toženec aro prejel najkasneje dne 16. 3. 2005, pri čemer drugega denarja ni prejel, tožbo pa je vložil šele leta 2012, kar je več kot šest let po izročitvi are. Stališče sodišča o pretrganju zastaranja je zmotno in nepravilno, saj SMS z dne 10. 3. 2010 ne kaže, da gre za sporno terjatev, še manj, da gre za pripoznavo denarne obveznosti in pretrganje zastaranja. Nepravilna je tudi odločitev sodišča o višini dolga, saj tožnik ni z ničimer dokazal, da je tožencu izročil kupnino v vtoževani višini. Izpodbijana sodba nima vseh potrebnih razlogov glede višine vtoževane terjatve, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Toženec dodaja, da je bila celotna kupoprodajna pogodba navidezna, tudi glede kupnine, in da te ni prejel. Toženec jo je podpisal in pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju izpovedal, da je prejel kupnino za potrebe tistega pravdnega postopka. Namen tožnika v predmetnem postopku je iztržiti znesek, da si bo pokril stroške, ki jih je imel s pravdnim postopkom v Črnomlju. Sodišče nepravilno ocenjuje pisno izjavo priče B. kot verodostojno, saj bi se udeležil zaslišanja na sodišču, če bi bil verodostojna priča. Toženec je zahteval njegovo neposredno zaslišanje, toda sodišče ga ni zaslišalo, s tem pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je brez argumentiranih razlogov verjelo tožniku glede kupnine, čeprav ni podal nobenega tehtnega dokaza, zato je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana sodba pa je posledično nepravilna. Tožnik ni z ničimer izkazal obročnega odplačila kupnine, pri čemer je nelogično, da bi izročil takšen znesek denarja brez potrdila oziroma da tega ne najde. Vsak povprečno skrben človek bi ob izročitvi denarja zahteval podpis potrdila o sprejemu denarja. Sodišče ni upoštevalo sodne prakse, da mora tista stranka, ki zatrjuje plačilo, to je tožnik, dokazati plačilo. Nepravilna je tudi odločitev o stroških, saj bi moralo zaradi zavrženja ugotovitvenega zahtevka v tem delu pravdne stroške priznati tožencu, sodišče pa je neutemeljeno zapisalo, da glede tega dela niso nastali posebni stroški.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno zaključilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 15. 9. 2005, predmet katere sta bili dve nepremičnini, ki sta bili v času sklepanja pogodbe pretežno kmetijski zemljišči, nična. Sporna kupoprodajna pogodba je sicer predstavljala pravo in resnično voljo pravdnih strank, vendar sta ob podpisu pogodbe vedeli, da ni dovoljena, ker sta jo sklenili v nasprotju z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih in z odločitvami UE M. Zaradi ničnosti pogodbe mora toženec vrniti tožniku plačano kupnino v višini 20.864,63 EUR (prvi odstavek 87. člena OZ). V ponovljenem postopku je sodišče sledilo stališču pritožbenega sodišča iz prvotnega postopka, češ da se za pripoznavo dolga, podano pred nastopom zastaranja, ne zahteva točno določene oblike, zato je mogoče pripoznati dolg tudi po SMS sporočilu.

6. Materialnopravni zaključek, da tožbeni zahtevek ni zastaran, je pravilen. Ker pritožba ne izpodbije ugotovitve, da med pravdnima strankama ni nikoli obstajal noben drug dolg, razen tega, ki se obravnava v tej zadevi, to utemeljuje sklep, da se SMS sporočila nanašajo na vtoževano terjatev in da SMS sporočilo z dne 10. 3. 2010 po vsebini predstavlja pripoznavo dolga, kar je imelo za posledico pretrganje zastaranja.

7. Potrdilo z dne 16. 3. 2005 (B3), ki ga je toženec predložil šele v ponovljenem pritožbenem postopku, z vsebino, da je toženec prejel od tožnika aro v znesku 7.000 EUR in da sta se dogovorila za kupnino v višini 10.000 EUR, predstavlja nedovoljen dokaz, saj toženec ni uspel izkazati, da ga brez svoje krivde ni mogel predložiti v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). V pritožbi je zgolj navedel, da je ves čas vedel zanj(1), vendar da ga ni mogel najti. Pri tem se niti ni skliceval na svoja morebitna neuspela prizadevanja, ki bi kazala na zadostno skrbnost v zvezi z iskanjem potrdila. Dejstvo je, da bi lahko pri banki opravil poizvedbe ves čas v prvotnem postopku in v ponovljenem postopku, a jih ni, niti ni pojasnil, zakaj tega ni storil že prej oziroma kaj je bil morebiten vzrok za to, da je šele po zaključku glavne obravnave opravil poizvedbe pri N, d.d., kot je izrecno navedel toženec v pritožbi. Iz enakih razlogov se štejeta za prepozna tudi predložena korespondenca med toženčevim odvetnikom in bančno uslužbenko (B4) in dokazni predlog za njeno zaslišanje.

8. Toženec s svojimi pritožbenimi navedbami ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovljenih dejstev glede tožnikovega plačila kupnine in njene višine na podlagi dokazov, izvedenih v postopku na prvi stopnji. Sodišče je napravilo celovito, argumentirano in vsebinsko prepričljivo dokazno oceno ter ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu plačila, ki je bilo na tožniku, pravilno v celoti ugodilo dajatvenemu tožbenemu zahtevku za plačilo 20.864,63 EUR. Izpodbijana sodba ima torej zadostne razloge o izkazanosti obstoja in višine terjatve (11. točka obrazložitve), ki omogočajo preizkus, zato uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne trditve in dokaze, ki so podlaga za zaključek, da sta oba s pogodbenikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.(2) V konkretnem primeru si je toženec z uveljavljanjem navideznosti kupoprodajne pogodbe, ki ima praviloma za posledico ničnost pogodbe, prizadeval prikazati stanje stvari kot tako, da ni bilo nobenega razloga, da bi mu tožnik plačal kupnino v znesku 20.864,63 EUR, da ta ni bila dogovorjena v tej višini oziroma da mu je tožnik ni plačal v celoti do podpisa pogodbe. Toda izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil, zato se je strinjati z zavzetim stališčem sodišča prve stopnje, da je kupoprodajna pogodba predstavljala pravo in resnično voljo strank. Navideznost določbe(3) VI. člena sporne kupoprodajne pogodbe, ki določa višino kupnine in plačilo le-te, bi toženec lahko dokazoval s spornim potrdilom, če bi ga našel in predložil pravočasno, vendar ga ni.

10. Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem odvetnika D.B. o okoliščinah sklenitve kupoprodajne pogodbe dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ob tem pritožnik smiselno uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče le prebralo njegovo pisno izpoved, ni pa ga neposredno zaslišalo, čeprav je toženec to zahteval (šesti odstavek 236.a člena ZPP). Kljub vsemu ni videti, kako bi lahko njegovo neposredno zaslišanje vplivalo na dokazno oceno ter na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. S splošnimi pritožbenimi navedbami tega ne uspe pojasniti niti pritožnik.

11. Končno toženec neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Sodišče je pravilno ovrednotilo tožnikov uspeh v tej pravdi in mu priznalo povrnitev celotnih stroškov, saj je utemeljeno štelo, da pri obravnavanju ugotovitvenega zahtevka niso nastali posebni stroški.

12. Po povedanem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), odgovor tožnika, ki ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) To dejstvo izhaja že iz odgovora na tožbo z dne 8. 5. 2012, v katerem je pojasnil, da sta se stranki dogovorili o kupoprodaji in je bila zato napisana (domača pogodba), ki pa je toženec takrat ni mogel najti.

(2) Prim. sodbo VSRS II Ips 152/2008 z dne 14. 4. 2011. (3) O navideznosti posamezne pogodbene določbe sodba VSRS II Ips 87/2013 z dne 19. 2. 2015.