Jedro

Pritožba ni dovoljena, če tožnik zoper toženo stranko, ki je v stečaju, ni predlagal nadaljevanja postopka, niti ni prijavil terjatve v stečajnem postopku. Šteje se, da tožnik nima pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrže, pritožba drugotožene stranke pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je podana odgovornost prvotožene stranke za nezgodo z dne 13.12.1991 v višini 40% in tožnikov soprispevek v višini 60%. Poleg tega je odločilo, da se odločanje o višini tožnikovega zahtevka in o stroških postopka pridrži za končno sodbo. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in drugotožena stranka. Tožnik se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je v celoti podana odgovornost prvotožene stranke za delovno nezgodo dne 13.12.1991. Po njegovem mnenju ni v ničemer soprispeval k nastanku nezgode, saj je šel na deponijo po viličarista v okviru svojih del in nalog, da bi mu ta pripeljal v delovno halo material. Meni tudi, da gre na strani tožene stranke za krivdno in ne objektivno odgovornost, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj toženka ni poskrbela, da bi bile pohodne poti na deponiji posipane in pripravljene za varno hojo. Zaradi tega je mnenja, da sta mu obe toženi stranki v celoti odgovorni za škodo, ki jo je utrpel v obravnavani delovni nezgodi. Drugotožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo zmotno ugotovilo, da je prvotožena stranka odgovorna za škodni dogodek dne 13.12.1991 v višini 40%. Takšna ugotovitev je pravno zmotna iz razloga, ker je sodišče poklonilo vero le po tožniku predlagani priči A. J., kateremu naj bi tožnik naročil prevoz žlebov. Vendar je po njenem mnenju izpoved te priče neprepričljiva in v nasprotju s tožnikovimi navedbami. Dejstvo je, da je tožnik kritičnega dne delal prvič pri tem delu, zato realno ni bil sposoben ocenjevati potreb po materialu. Vodja skupine E. H., ki je bil tožniku prvi nadrejeni, je jasno izpovedal, da je bilo materiala v hali dovolj in da tožnik ni imel nobene potrebe, da bi pripeljal v halo še dodatne žlebove. To je potrdil tudi delovodja izmene D. P.. Razlaga sodišča prve stopnje, da je bilo pri prvotoženi stranki dovoljeno, da so tudi delavci naročali prevoz z viličarjem, zato ne vzdrži. Tudi v primeru, če bi delavci smeli naročati material, to v kritičnem času ni bilo potrebno storiti tožniku, še posebej, ker je delal prvič v skupini in ni imel pregleda nad potrebami delovnega procesa. Poleg tega je mnenja, da ni podana odgovornost toženih strank iz razloga, ker je tožnik izbral bližnjico, kar je pri zaslišanju sam izpovedal in ne pot, ki je bila varna in po kateri je peljal tudi viličar. Pritožba tožnika ni dovoljena, pritožba drugotožene stranke pa se šteje za predlog za dopolnitev sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo odločilo le o temelju odškodninske odgovornosti prvotožene stranke in ugotovilo, da je podana njena odškodninska odgovornost za delovno nezgodo dne 13.12.1991 v višini 40% in da je tožnikov soprispevek za nastanek škode v višini 60%. Vendar, kot izhaja iz podatkov v spisu, je po izdaji vmesne sodbe in vložitvi pritožb s strani tožnika in drugotožene stranke, bil zoper prvotoženo stranko dne 22.5.1997 začet stečajni postopek. Sodišče prve stopnje je zaradi tega s sklepom z dne 19.12.1997 postopek v predmetni zadevi prekinilo in v obrazložitvi sklepa tožnika tudi poučilo, da v primeru, da bo prijavljena terjatev prerekana, bo po prejemu tožnikove vloge s postopkom nadaljevalo. Tožnik očitno svoje terjatve zoper prvotoženo stranko v stečajnem postopku ni prijavil, saj nadaljevanja postopka ni predlagal. Nasprotno, z vlogo z dne 25.8.1998 je tožnik tožbo zoper prvotoženo stranko umaknil, kar kaže na to, da zoper to stranko ni imel namena nadaljevati postopka. Sodišče je v zvezi z njegovim umikom izdalo sklep in postopek zoper prvotoženo stranko ustavilo ter odločilo, da se postopek nadaljuje le zoper drugotoženo stranko. Ta sklep sodišča prve stopnje sicer ni zakonit, saj tožnik lahko umakne tožbo le do konca glavne obravnave (2. odst. 193. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), vendar, ker se zoper ta sklep ni nihče pritožil, je sklep postal pravnomočen. Ker pa vmesna sodba ugotavlja le odškodninsko odgovornost prvotožene stranke in ne tudi drugotožene stranke, tožnik pa zoper prvotoženo stranko ni predlagal nadaljevanja postopka in tožbo zoper njo celo umaknil, je potrebno ugotoviti, da nima več nobenega pravnega interesa za nadaljevanje spora zoper prvotoženo stranko. To pa pomeni, da na strani tožnika tudi ne more obstajati pravni interes za pritožbo zoper prvotoženo stranko. Zaradi tega je potrebno zaključiti, da je pritožba tožnika nedovoljena, saj 3. odst. 358. člena ZPP izrecno določa, da je pritožba med drugim nedovoljena tudi v primeru, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo tožnika zavreči. V zvezi s pritožbo drugotožene stranke pa je potrebno poudariti naslednje. V obravnavani zadevi uveljavlja tožnik plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu od prvotožene stranke, to je svojega delodajalca, na podlagi določbe 1. odst. 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije) ter od drugotožene stranke - Zavarovalnice na podlagi 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89), ki določa, da pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti. Delodajalec in zavarovalnica nista enotna, ampak navadna sospornika. To pa pomeni, da je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka in da njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (200. člen ZPP). V obravnavani zadevi se prvotožena stranka zoper vmesno sodbo o ugotovitvi njene odškodninske odgovornosti tožniku do višine 40% ne pritožuje. Zato je potrebno ugotoviti, da je v tem obsegu vmesna sodba postala pravnomočna, saj ne gre za enotno sosporništvo, pri katerem bi pritožba ene stranke imela učinek tudi za drugo pravdno stranko v smislu 201. člena ZPP. Ker pa se je drugotožena stranka zoper vmesno sodbo pritožila kljub temu, da je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo razsodilo le glede odškodninske odgovornosti prvotožene stranke in ne tudi glede njene odškodninske odgovornosti, je iz navedenih razlogov njeno pritožbo šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe v smislu določb 339., 340. ter 341. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).