Jedro

Tožena stranka je ugovarjala višini zneska uporabnine šele na naroku 15. 1. 2009. Šele tedaj je tožena stranka prerekala tožbeni zahtevek tudi po višini in šele tedaj je nastala potreba po dokazovanju utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka po višini. Zato tožeča stranka glede predložitve dokazil glede utemeljitve višine tožbenega zahtevka ni bila prekludirana.

Javna cesta je le tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije. Nekategorizirana cesta ne šteje za javno cesto in s tem ne za javno dobro.

Sporni del parcele 1244/90, k.o. T., ni točno opredeljen v sodbenem izreku in ta je zato neizvršljiv.

Ne glede na to, ali je bil poziv na preciziranje tožbenega zahtevka potreben ali nepotreben, bi sodišče moralo odločati o zadnjem postavljenem tožbenem zahtevku.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek točke I. in točka II. in III. izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so toženci dolžni v 8 dneh vrniti tožeči stranki v neposredno posest del nepremičnine, parc. št. 1244/90, k.o. T. v delu, ki v dolžini 20 m in širini 5 m meji na parcelo št. 1244/68, k.o. T., in opustiti vsako nadaljnje poseganje v to nepremičnino. Prvo sodišče je delno zahtevek zavrnilo, in sicer glede zahteve po odstranitvi asfalta. Zavrnilo pa je tudi zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega bi bili toženci nerazdelno dolžni njej plačati uporabnino za spredaj navedeno zemljišče v znesku 2.115,27 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v delu, v katerem je prvo sodišče zavrnilo njen zahtevek za plačilo uporabnine in v stroškovnem delu, uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da zahtevku za plačilo uporabnine ugodi v celoti. Navaja, da je že v tožbi predložila dokazila, s katerimi je utemeljevala višino uporabnine, toženci pa vse do naroka dne 15.1.2009 niso podali nikakršnih navedb, s katerimi bi izpodbijali višino zahtevane uporabnine. Prvotni zahtevek je tožeča stranka tudi večkrat razširila in šele takrat so toženci prerekali denarni zahtevek tudi po višini, sodišče je tožeči stranki naložilo, da predloži dodatne dokaze, ta pa je to tudi storila. Pri tem ni bila prekludirana, vsaj glede razširjenega dela zahtevka ne, pa tudi sicer ne, ker toženci pred tem niso oporekali višini zahtevka.

Tožena stranka pa vlaga pritožbo proti ugodilnemu delu in pri tem uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbo zavrže ali pa tožbeni zahtevek zavrne vse s stroškovno posledico. Navaja, da je zahtevek tožeče stranke nemogoč in nedopusten, izrek sodbe pa nedoločen in neizvršljiv. V njem namreč niso določene identifikacijske točke obsega vrnitve nepremičnine v neposredno posest. Del nepremičnine, ki jo tožeča stranka zahteva neposredno v posest, v naravi predstavlja del cestnega telesa, kot takšen predstavlja javno dobro in je v splošni rabi. Toženci nad tem delom zemljišča ne izvajajo posesti in ga uporabljajo prav enako, kot vsi drugi uporabniki javnih površin in cest. Na tej površini izvajajo zgolj neškodljiv prehod in prevoz, kot tudi drugi uporabniki javne površine. Pritožba se še sklicuje na izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da stanje na terenu ne ustreza vsebini prostorskega akta, pri čemer izvedenec ni pojasnil, kateri prostorski akt je uporabil za izdelavo meritev.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke Iz navedb v tožbi pod IV. izhaja, da je tožeča stranka utemeljila, zakaj zahteva uporabnino v višini takratnih 400,00 SIT letno za m2 zemljišča, pri čemer je v dokaz ponudila tudi izvod besedila pogodbe o zakupu, ki jih je tožeča stranka sklepala z zakupniki. Tega dokaza tožbi res ni priložila, vendar pa je tožena stranka ugovarjala višini zneska uporabnine šele na naroku dne 15.1.2009. Šele tedaj je tožena stranka prerekala tožbeni zahtevek tudi po višini in šele tedaj je nastala potreba po dokazovanju utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka po višini. Zato je tožeča stranka tudi zaprosila za rok za predložitev dokazil glede utemeljitve tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine po višini, ta rok pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki določilo šele na naroku dne 1.7.2009 in sicer ji je dalo rok 8 dni za predložitev dokazil glede utemeljitve višine dajatvenega zahtevka. V tem roku, dne 9.7.2009 (tega dne je bila vloga oddana priporočeno po pošti) je tožeča stranka podrobneje utemeljila svoj denarni zahtevek po višini in tudi predložila ustrezne dokaze (vloga na list. št. 100 in 101). Glede na vse spredaj navedeno pa po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni bila prekludirana, kot je to štelo sodišče prve stopnje in zaradi česar je zavrnilo denarni del zahtevka. Ker prvo sodišče dokazov o višini terjatve ni izvajalo, pritožbeno sodišče pa ne more prvo ugotavljati dejanskega stanja, je treba pritožbi ugoditi tako, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki II. izreka in zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Prvo sodišče pa naj ob ponovni obravnavi zahtevka za plačilo uporabnine najprej presodi, ali je za odločanje o tem delu zahtevka stvarno pristojno, glede na določbo 484. člena ZPP.

O pritožbi tožencev Pritožbeno sodišče vsaj v sedanji fazi postopka ne sprejema pritožbenega stališča, po katerem del parcele št. 1244/90, k.o. T., predstavlja javno dobro. Samo stanje nekega zemljišča v naravi namreč temu zemljišču še ne daje statusa javnega dobra. V skladu z 2. odstavkom 2. člena Zakona o javnih cestah javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa. Vendar pa je v skladu z 2. točko 1. odstavka 14. člena istega zakona javna cesta le tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije. Nekategorizirana cesta torej ne šteje za javno cesto in s tem ne za javno dobro. V 1. odstavku 111. člena Zakona o zemljiški knjigi je nadalje določeno, da se pravno dejstvo, da je nepremičnina javno dobro, zaznamuje v zemljiški knjigi na podlagi dokončne odločbe pristojnega organa o določitvi statusa javnega dobra tej nepremičnini. V postopku je bilo ugotovljeno, da v zemljiški knjigi ni zaznambe o tem, da bi sporna parcela predstavljala javno dobro. Zato je po presoji pritožbenega sodišča lahko tožeča stranka vložila proti tožencem lastninsko tožbo, pri čemer takšen zahtevek ne zastara. Glede na pritožbene trditve je še dodati, da je izvedenec geodetske stroke pojasnil, da njegovo mnenje temelji na odloku iz priloge pod A15 (sprejetem dne 23.10.1986) in grafični prilogi iz priloge pod A16, z dne 25.11.2008 ter zazidalni situaciji za I. T. iz priloge pod C1, datirane z marcem 1986 (pojasnilo izvedenca na list. št. 102). Izvedenec torej je pojasnil, kateri prostorski akt je uporabil za izdelavo meritev.

Ne glede na vse spredaj navedeno pa je pritožba tožencev utemeljena. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališčem v pritožbi, da je izrek sodbe nedoločen in neizvršljiv. Iz podatkov spisa izhaja, da parcela št. 1244/90, k.o. T., meji na parcelo št. 1244/68 iste k.o. v dolžini 25 m. Odločeno je, da so toženci dolžni vrniti tožeči stranki v neposredno posest del parcele št. 1244, k.o. T., v širini 5 m in dolžini 20 m. Ne zahteva se torej vrnitev dela parcele 1244/90 v širini 5 m po celotni dolžini te parcele, kolikor ta meji na parcelo št. 1244/68. Sporni del parcele 1244/90, k.o. T., torej ni točno opredeljen v sodbenem izreku in ta je zato neizvršljiv.

Iz podatkov spisa izhaja, da je prvo sodišče tožečo stranko pozvalo, da naj ustrezno lokacijsko precizira tožbeni zahtevek, pri čemer je tožeča stranka z vlogo z dne 19.10.2009 zahtevek tudi precizirala. Sodišče prve stopnje pa s sodbo ni odločalo o tako preciziranem tožbenem zahtevku, temveč o prvotno postavljenem tožbenem zahtevku z utemeljitvijo, da je bil poziv po precizaciji tožbenega zahtevka nepotreben. Ne glede na to, ali je bil poziv na preciziranje tožbenega zahtevka potreben ali nepotreben, bi sodišče moralo odločati o zadnjem postavljenem tožbenem zahtevku. Ali je ta pravilno oblikovan, dovolj preciziran, ter v skladu z ugotovitvami o legi dovoza na nepremičnino tožencev preko sporne parcele, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, pa je stvar presoje prvega sodišča, ko bo v ponovnem postopku odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kot je bil ali bo oblikovan do konca glavne obravnave. Iz spredaj navedenih razlogov, ker je izrek sodbe, takšen kot je (prvi odstavek točke I. Izreka) neizvršljiv in nedoločen, sodišče pa ni odločalo o zadnjem postavljenem tožbenem zahtevku, je namreč pritožbeno sodišče moralo izpodbijano sodbo tudi v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje. Pri tem pa je še opozoriti na to, da je bila tožba vložena 22.4.2003, torej pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008), ta pa v 4. odstavku 130. člena določa, da se določba 2. odstavka 108. člena (da sodišče nepopolne ali nerazumljive vloge ne pošilja v popravo, če jo je vložil odvetnik) ne uporablja, če je bila vloga vložena pred uveljavitvijo zakona. Sodišče prve stopnje je torej upravičeno pozvati stranko k popravi ali dopolnitvi vloge tudi, če je to vlogo vložil odvetnik.

V posledici razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje v glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo v izpodbijanem delu tudi v stroškovnem izreku, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.