Jedro

Če je sodišče obsojenca spoznalo za kriva storitvenega kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem in prvem odstavku 254. člena KZ, namesto da bi ju spoznalo za kriva opustitvenega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena KZ, ni kršilo kazenskega zakona v škodo obsojencev, saj je za obe kaznivi dejanji predpisana enaka kazen.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega S.N. in zagovornikov obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni S.N. je dolžan plačati 1500 eurov, obsojeni S.K. pa 1200 eurov povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16.5.2006 S.N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, S.N. in S.K. pa še za kaznivi dejanji davčne zatajitve po tretjem in prvem odstavku 254. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenemu S.N. je sodišče za kaznivo dejanje goljufije določilo kazen dve leti zapora, za kaznivi dejanji davčne zatajitve pa za vsako tri leta zapora in mu izreklo enotno kazen sedem let zapora. Obsojenemu S.K. je za kaznivi dejanji davčne zatajitve določilo kazni po tri leta in šest mesecev zapora in mu izreklo enotno kazen šest let zapora. V odločbi o premoženjskopravnem zahtevku je oškodovancu D.K. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 6.580.000,00 SIT, s presežkom 632.038,50 SIT pa ga je napotilo na pravdo. Na podlagi 95. člena KZ je bila obsojencema odvzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, v znesku 243.804.774,45 SIT, kar sta dolžna plačati nerazdelno v dveh letih po pravnomočnosti sodbe. Naložilo jima je tudi plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.5.2007 pritožbama zagovornikov obeh obsojencev deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da jima je za kaznivi dejanji davčne zatajitve v sostorilstvu po tretjem in prvem odstavku 254. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ določeni kazni znižalo tako, da je obsojenemu S.N. za vsako kaznivo dejanje izreklo po dve leti in šest mesecev zapora, obsojenemu S.K. pa po tri leta in tri mesece zapora, nakar je obsojenemu S.N. ob upoštevanju nespremenjene določene kazni dveh let zapora za kaznivo dejanje goljufije izreklo enotno kazen šest let zapora, obsojenemu S.K. pa pet let in šest mesecev zapora. V preostalem je pritožbe zagovornikov obsojenih S.N. in S.K., v celoti tudi pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega S.K. in zagovornik obsojenega S.N. Glede kaznivih dejanj davčne zatajitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ obe zahtevi uveljavljata kršitve kazenskega zakona, ker trdita, da dejanje, zaradi katerega sta bila obsojenca obsojena, ni kaznivo, hkrati pa tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi neskladja med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo.

3. Glede kaznivega dejanja goljufije po prvem in drugem odstavku 217. člena KZ zagovornik obsojenega S.N. uveljavlja kršitve določb ZKP. Navaja, da se je Višje sodišče v Ljubljani pri oceni vrednosti plovila postavilo v vlogo izvedenca in pri tem ni opravilo glavne obravnave; da je sodnik I.M. sodil v postopku proti obsojencu na prvi in na drugi stopnji in da je ravnalo nepravilno, ko je zavrnilo pritožbo iz razloga nenatančno specificiranih navedb, ki dokazujejo kršitve sodišča prve stopnje

4. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da očitki obeh zahtev glede obstoja kaznivega dejanja niso utemeljeni. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da sta obsojenca kot sostorilca zaradi izogibanja plačilu prometnega davka in ekološke takse izstavljala lažne izjave, da so naftni derivati namenjeni za nadaljnjo prodajo. Takšne izjave so podatki, ki vplivajo na ugotovitev in odmero davka in pomenijo aktivno obliko preslepitve davčnega organa. Prav tako nima prav zagovornik obsojenega S.N., da se je pritožbeno sodišče postavilo v vlogo izvedenca in ocenjevalo vrednost plovila, saj tega ni storilo. Postavilo se je na stališče, da je sodišče prve stopnje ugotovilo višino premoženjske koristi, ki je enaka prikrajšanju oškodovanca, zato ni bilo potrebno ugotavljati vrednosti plovila. Tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodnik I.M. v predmetni zadevi sodil na prvi in drugi stopnji, ni podana, saj pri izdaji sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.5.2006 ni sodeloval. B -I. 5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Obe zahtevi za varstvo zakonitosti identično navajata, da ravnanje, kot je opisano v izreku sodbe, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ. Iz izreka prvostopenjske sodbe je razvidno, da sta obsojenca kaznivo dejanje davčne zatajitve storila tako, da sta "dala krive podatke o okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev plačila davka in drugih predpisanih obveznosti ter na tak način preslepila davčni organ". Navedeno pomeni, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno ocenilo, da sta obsojenca z dajanjem lažnih podatkov preslepila pristojni davčni organ. V konkretni zadevi je namreč nesporno, da sta obsojenca pristojni davčni organ preslepila na način, da mu nista v določenem roku predložila obračuna prometnega davka. To pa je lahko zgolj opustitev v skladu z opisom "na drug način", zato bi moral izrek določati, da sta "na drug način" preslepila davčni organ in tako drugemu in sebi pridobila premoženjsko korist. 7. Kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem in tretjem odstavku 254. člena KZ (Uradni list RS, št. 63/1994) je storil, kdor je dal z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu dohodnine, davkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, krive podatke o dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti, ali je na drug način preslepil davčni organ, pa so obveznosti, ki se jim je izognil, pomenijo večjo premoženjsko korist, in je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist. Po drugem odstavku se je enako kaznoval, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka ni prijavil dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti, kadar je prijava obvezna, pa obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenijo večjo premoženjsko korist. 8. Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/1992; ZPD) v prvem odstavku 13. člena določa, da je zavezanec za davek od prometa proizvodov pravna oseba, ki proda proizvod končnemu potrošniku. Uredba o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida v prvem odstavku 6. člena določa, da je zavezanec za plačilo takse za trdna, tekoča ali plinasta goriva prodajalec, ki proda gorivo končnemu potrošniku. Po prvi točki prvega odstavka 6. člena ZPD pa se za promet proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, ne šteje prodaja proizvodov pravni osebi, ki te proizvode kupuje za nadaljnjo prodajo. Obveznost obračuna prometnega davka nastane za davčnega zavezanca takrat, ko je opravljen promet proizvodov, to je ob izdaji računa o prodaji proizvodov (prvi odstavek in prva točka drugega odstavka 26. člena ZPD). Obračunani prometni davek mora davčni zavezanec vplačati v določenem obdobju, kot določajo določbe členov 27 do 31 ZPD. Tako plačuje periodično kot akontacije, in sicer v petih dneh po poteku vsakih 15 dni v mesecu oziroma po poteku meseca, in dokončno ob koncu leta. Po prvem odstavku 42. člena ZPD pa sestavlja obračun akontacije prometnega davka mesečno ali trimesečno in ga predloži v 20 dneh po poteku obračunske dobe. Dokončni obračun davčni zavezanec - pravna oseba predloži davčnemu organu skupaj z letnim obračunom; zasebnik pa skupaj z napovedjo davka od dohodkov iz dejavnosti. V skladu z 155. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št.18/1996; ZDP) davčni zavezanci, ki sami obračunavajo in plačujejo davek iz dejavnosti, predložijo davčni obračun do 31. marca tekočega leta za preteklo leto; v skladu z 164. členom ZDP pa zavezanec za davek iz dejavnosti, ki je dolžan vložiti napoved za odmero davka iz dejavnosti, napoved vloži do 28. februarja za preteklo leto.

B-II.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je zaradi vrste in načina opravljanja dejavnosti pri družbi M.d.o.o. pojavila obveznost plačila davka več kot trikrat v mesecu, zato je bila družba umeščena med redne davčne zavezance. Zato mora po Pravilniku o uporabi ZPD obračunani prometni davek vplačati periodično kot akontacije in dokončno ob koncu leta. Obveznost obračuna prometnega davka pa je za takšnega davčnega zavezanca po prvi točki drugega odstavka 26. člena ZPD nastala ob izdaji računov o prodaji naftnih derivatov. V obravnavanem primeru takrat, ko so družbe T.d.o.o., O.d.o.o. in I.d.o.o. družbi M.d.o.o. izdale račune o prodaji naftnih derivatov. Nato mora obračune v skladu z 155. členom Zakona o davčnem postopku predložiti davčnemu organu v rokih, ki so določeni pri posamezni vrsti davka. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prometni davek davek takšne vrste, pri katerem se zavezanec sam obdavči in je obračun davka dolžan predložiti davčnemu organu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obsojenca tega nista storila, ampak sta v imenu družb (K. v imenu družbe M.d.o.o., N. v imenu družbe S.d.o.o.) izstavljala naročilnice z izjavami, da so naftni derivati namenjeni za nadaljnjo prodajo. Pri tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile izjave lažne, saj sta obsojenca izdajala fiktivne naročilnice, račune in dobavnice, in s tem obveznost plačila dajatev prenesla na neobstoječe podjetje E.d.o.o., od katerega dajatev ni bilo mogoče izterjati. V resnici sta naftne derivate prodajala končnim potrošnikom, ne da bi obračunala prometni davek in ekološko takso. S tem sta se izognila plačilu prometnega davka in ekološke takse v višini 243.804.528,21 SIT, kolikor znaša premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da abstrakten del opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe: "dala krive podatke o okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev plačila davka in drugih predpisanih obveznosti ter na tak način preslepila davčni organ" ustreza pravni opredelitvi po prvem odstavku 254. člena KZ. V konkretnem delu opisa dejanja pa je navedeno: "s tem, da sta v imenu družb izstavljala lažne naročilnice z izjavami, da so naftni derivati namenjeni za nadaljnjo prodajo, čeprav sta v resnici naftne derivate prodajala končnim potrošnikom, ne da bi obračunala prometni davek in ekološko takso. S tem sta preslepila davčni organ z namenom, da se v celoti izogneta plačilu prometnega davka in ekološke takse za davčno obdobje od 30.4.1997 do 31.12.1997 v višini 126.552.195,05 SIT, ki bi ju morala plačati do konca februarja 1998; za davčno obdobje v letu 1998 pa v višini 117.252.579,40 SIT, ki bi ju morala plačati do konca februarja 1999." Iz takšnega opisa izhaja, da sta obsojenca pristojni davčni organ preslepila na način, da mu nista v določenem roku predložila obračuna prometnega davka, kar sta bila kot davčna zavezanca dolžna storiti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je šlo za pravo opustitveno kaznivo dejanje in ne za opustitev v skladu z opisom "na drug način" kot trdita zahtevi za varstvo zakonitosti. Drug način preslepitve je namreč določen v prvem odstavku 254. člena KZ kot storitveno dejanje, ki je podan, ko storilec na primer pri ustnih pojasnjevanjih na davčni upravi zavaja, se sklicuje na nepoznavanje obveznosti dolžnosti prijave, obveznost predplačil davkov in podobno (Deisinger, M.: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del). Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta obsojenca z opisano opustitvijo prijave prometnega davka in ekološke takse storila kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem in tretjem odstavku 254. člena KZ, ki določa, da ga stori, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka ne prijavi dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti, kadar je prijava obvezna, pa obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenijo večjo premoženjsko korist. Za navedeno opustitveno kaznivo dejanje po drugem odstavku 254. člena KZ je predpisana enaka kazen kot za storitveno po prvem odstavku 254. člena KZ, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sprejeta pravna kvalifikacija ni v škodo obsojencema. Vložnika zato z zatrjevanjem, da dejanje ni kaznivo dejanje (po prvem odstavku 254. člena KZ) ne moreta uspeti. Ni namreč podlage za oprostilno sodbo, saj dejanje vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena KZ.

11. Obe zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z ugovorom, da ravnanje obsojencev, opisano kot davčna zatajitev, nima znakov tega kaznivega dejanja, uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi neskladja med izrekom in obrazložitvijo, saj izrek omenja dajanje krivih podatkov, iz obrazložitve pa sledi, da obsojenca nista dala nobenih podatkov pristojnemu davčnemu organu. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitek glede na ugotovitve o pravni opredelitvi kaznivega dejanja davčne zatajitve, ki so navedene v prejšnji točki, ni utemeljen.

12. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornika obsojenega S.N. glede uveljavljanja kršitev določb ZKP, ker naj bi se Višje sodišče v Ljubljani postavilo v vlogo izvedenca in ocenjevalo vrednost plovila, namesto da bi se zaradi ugotovitve obstoja znakov kaznivega dejanja ugotovila dejanska vrednost plovila, kot je zahteval obsojenčev zagovornik. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zgornje navedbe ne držijo. Pritožbeno sodišče ni ugotavljalo vrednosti plovila, ampak je le pritrdilo sodišču prve stopnje, da za ugotovitev višine premoženjske koristi, ki je enaka prikrajšanju oškodovanca, ni potrebno posebej z izvedbo drugih dokazov ugotavljati vrednosti plovila. Pritožbeno sodišče torej ni ugotavljalo dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče zavrnilo nadaljnji očitek, da naj bi kršilo določbe ZKP, ker naj bi ugotavljalo dejansko stanje brez glavne obravnave.

13. Zagovornik obsojenega S.N. uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodnik I.M. sodil v postopku proti obsojencu na prvi in na drugi stopnji. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodnik I.M. sodeloval v predmetni kazenski zadevi na drugi stopnji pri Višjem sodišču v Ljubljani z dne 8.5.2007, ne pa tudi na prvi stopnji pri Okrožnem sodišča v Ljubljani z dne 16.5.2006. Dejstvo, da je zoper obsojenega S.N. sodeloval že pri izdaji sodbe Okrožnega sodišča v Kranju in sicer zaradi kaznivih dejanj goljufije po 217. členu KZ, ki je bila pa je v tej zadevi prebrana, ne pomeni, da je v predmetni zadevi sodeloval na prvi in na drugi stopnji in ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

14. Sodišču druge stopnje zagovornik obsojenega S.N. še na splošno očita kršitev določb KZ in ZKP, ki naj bi jih storilo s tem, ko je zavrnilo pritožbo iz razloga nenatančno specificiranih navedb, ki dokazujejo kršitve sodišča prve stopnje. Navaja, da je pritožbeno sodišče dolžno ugotovljene kršitve upoštevati tudi brez citiranja posameznega odstavka obrazložitve sodbe. Vrhovno sodišče takšni razlagi ni sledilo, saj je na podlagi prvega odstavka 369. člena, ki določa vsebino pritožbe, pritožnik dolžan konkretno navesti, v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj in vsako pritožbeno trditev tudi obrazložiti s konkretnimi dejstvi. Posplošenih pritožbenih razlogov v smislu, da je "nenavadno", da so izvedenska mnenja različna glede vprašanja prištevnosti obtoženega N., da je iz "ostalih dokazov izvedenih v tem postopku" oškodovančevo plovilo vredno, ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da pritožniku na nekonkretizirane ugovore ne more odgovoriti.

15. Zatrjevane kršitve po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornika obsojenega S.N. in zagovornikov obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.