Jedro

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje o neobrazloženosti ugovora. Dolžnik v ugovoru ni zanikal obstoja upničine terjatve, ki sicer izhaja iz izvršilnega naslova, in je sam navedel, da upničine denarne terjatve še ni v celoti poravnal, v ugovoru pa tudi ni navedel navedel nobenih pravno pomembnih dejstev in nobenega izmed ugovornih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo. Zato je pravilen zaključek sodišča prva stopnje, ki je dolžnikov ugovor v skladu s četrtim odstavkom 58. člena ZIZ zavrnilo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi dolžnik ponavlja navedbe v predlogu za odlog in izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je dolžniku pravilno pojasnilo, da predlog za dopustitev revizije, na katerega se je skliceval v predlogu za odlog in se ponovno sklicuje v pritožbi, ni izredno pravno sredstvo po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ, ampak bi to bila šele pravočasno vložena revizija po sklepu o dopustitvi revizije. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen noben drug pogoj za odlog izvršbe, saj sporna nepremičnina ni dolžnikov dom, zato se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo s vprašanjem sorazmernosti denarne terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, dolžnik pa tudi ni izkazal drugih posebno upravičenih razlogov za odlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik mora v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti upnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 224 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor (1. točka izreka) in dolžnikov predlog z dne 15. 12. 2022 za odlog izvršbe (2. točka izreka) ter odločilo, da mora dolžnik upnici v osmih dneh povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 149,32 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje dolžnik vlaga pravočasno laično pritožbo, ki sklep izpodbija v celoti. Navaja, da je vložil predlog za dopustitev revizije ter 11. 1. 2023 tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Nasprotuje rubežu parcele 957/20 k. o. ..., saj jo je kupil v letu 1980 z namenom, da bo na njej gojil zelenjavo za samooskrbo in ta parcela predstavlja štirikratno vrednost dolga. Ponovno prosi za odlog izvršbe, saj upnica zaradi odloga ne bo z ničimer prikrajšana, sam pa ima namen poravnati dolg. Dodaja, da je poravnal že več kot polovico terjatve, da nima nobenih finančnih sredstev in nobenega premoženja, rubež nepremičnine pa predstavlja nesorazmerno vrednost, ker sporna parcela predstavlja vrt in sadovnjak in pomeni kot „obdelovalna zemlja“ zanj poseben opravičen razlog neprodaje.

3. Upnica po pooblaščenki v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo zavrne in dolžniku naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in dodaja, da nepremičnina, ki je predmet tega izvršilnega postopka, funkcionalno povsem pripada k stavbi, katere lastnica je upnica in je bila za ta namen odmerjena, zato ni res, da služi zagotavljanju samooskrbe. Dolžnik sicer ne živi v Pongracu, ampak v Celju in zemljišč ne obdeluje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 832/2017 z dne 9. 2. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 237/2022 z dne 6. 10. 2022. Na izvršilni naslov je sodišče prve stopnje v skladu z načelom formalne legalitete vezano in se v pravilnost postopka pred sodiščem, ki je izdalo izvršilni naslov, zato ne more spuščati. Sodišče prve stopnje je vezano na izvršilni naslov, vse dokler ni izvršilni naslov z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen, odpravljen ali razveljavljen. Pritožbene navedbe o upničinem zavajanju in dolžnikovem vztrajanju pri svojih stališčih glede navedenih odločb zato niso pravno pomembne in se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje o neobrazloženosti ugovora. Ugovor mora biti namreč po drugem odstavku 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) obrazložen in mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Razlogi za ugovor pa so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ. Kot je dolžniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dolžnik v ugovoru ni zanikal obstoja upničine denarne terjatve, ki sicer izhaja iz izvršilnega naslova, in je sam navedel, da upničine terjatve še ni v celoti poravnal, v ugovoru pa tudi ni navedel navedel nobenih pravno pomembnih dejstev in nobenega izmed ugovornih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo. Zato je pravilen zaključek sodišča prva stopnje, ki je dolžnikov ugovor v skladu s četrtim odstavkom 58. člena ZIZ zavrnilo.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi dolžnik ponavlja navedbe v predlogu za odlog in izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je odlog izvršbe možen le primerih, ki so našteti v točkah od 1 do 12 prvega odstavka 71. člena ZIZ, ob tem pa mora biti verjetno izkazan nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode dolžniku v primeru takojšnje izvršbe in mora hkrati biti ta škoda večja od tiste, ki bi zaradi odloga lahko nastala upniku. Odlog pa je možen tudi, kot so za to podani posebno upravičeni razlogi, našteti v točkah 1 do 4 drugega odstavka 71. člena ZIZ (izvršba na dolžnikov dom,1 izvršba za izpraznitev in izročitev dolžnikovega doma,2 neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa dolžnika kot potrošnika in drugi posebno upravičeni razlogi, ki jih izkaže dolžnik).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da dolžnik ni izkazal za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga nastane upniku, niti ni izpolnjen katerikoli taksativno naštet razlog za odlog. Dolžnik je namreč predlog za odlog izvršbe za čas šestih mesecev utemeljeval le z navedbami, da bo preostanek dolga poravnal v najkrajšem možnem času in opisom svojega finančnega položaja3 ter navedbami, da je vložil predlog za dopustitev revizije v zadevi P 832/2017 (gre za sodbo, ki je izvršilni naslov v tem izvršilnem postopku: opomba pritožbenega sodišča), sporna nepremičnina pa predstavlja vrt in sadovnjak in njena vrednost (11.000 EUR) ni v sorazmerju z dolgom (2.500 EUR). Sodišče prve stopnje je dolžniku pravilno pojasnilo, da predlog za dopustitev revizije, na katerega se je skliceval v predlogu za odlog in se ponovno sklicuje v pritožbi, ni izredno pravno sredstvo po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ, ampak bi to bila šele pravočasno vložena revizija po sklepu o dopustitvi revizije.4 Dolžnik pa niti ni zatrjeval, da bi Vrhovno sodišče RS revizijo dopustilo in tudi ne, da bi jo dolžnik vložil. 9. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen noben drug pogoj za odlog izvršbe, saj sporna nepremičnina ni dolžnikov dom, zato se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo s vprašanjem sorazmernosti denarne terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, dolžnik pa tudi ni izkazal drugih posebno upravičenih razlogov za odlog. Glede dolžnikovih pritožbenih navedb o (z njegove strani) vloženi začasni odredbi (v zvezi s predlogom za dopustitev revizije: opomba pritožbenega sodišča), ki naj bi jo vložil 11. 1. 2023 (torej po izdaji izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da te niso pravno upoštevne. Pritožbeno sodišče namreč presoja pravilnost izdanega izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje glede na stanje, kakršno je bilo v času izdaje tega sklepa. Zato presoja pravilnosti izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ne more temeljiti na upoštevanju dejstev, ki v času odločanja sploh še niso obstajala oziroma so nastala kasneje. Pravno neupoštevne so tudi pritožbene navedbe o sporni nepremičnini kot o obdelovalni zemlji za bodočo dolžnikovo samooskrbo, saj predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ker jih dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavil, v pritožbi pa tudi ni z ničimer izkazal, da teh trditev iz opravičljivih razlogov ni mogel podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih kršitev, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik (svojih pritožbenih stroškov ni priglasil) s pritožbo ni uspel, zato mora v roku osem dni upnici, ki je odgovorila na pritožbo, povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo (peti odstavek 38. člena ZIZ) v skupnem znesku 224 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) ob upoštevanju vrednosti vrednosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT), in sicer: 300 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 31/7 OT v zvezi s tar. št. 19 OT), 6 točk za pavšalni znesek materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT).

1 če gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine 2 če dolžnik izkaže, da si bivanjske problematike ni mogel urediti drugače in bi nadaljevanje izvršbe v večji meri ogrozilo položaj in interese dolžnika, kot bi odlog izvršbe ogrozil položaj in interese upnika 3 Dolžnik je v ugovoru navedel, da je prejemnik pokojnine v višini 653,75 EUR mesečno, ima kreditne obveznosti do banke in plačuje preživnino za dva mladoletna otroka. 4 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1083/2020 in sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 31/2018.