Jedro

Izvršilno sodišče je v izvršilnem postopku določilo stvarno in krajevno pristojno sodišče prve stopnje za sojenje v pravdnem postopku, in sicer v sklepu, zoper katerega tožena stranka ni vložila pritožbe. Zato je že iz tega razloga sedaj, ko ugovarja stvarni in krajevni pristojnosti šele po pravnomočnosti tega sklepa, tj. v prvi pripravljalni vlogi v pravdnem postopku, z ugovorom prepozna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna sama nositi nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti tožene stranke. Predmetni pravdni postopek se je začel na podlagi predhodnega izvršilnega postopka, v katerem dolžnica v ugovoru ni podala tudi ugovora krajevne pristojnosti, ta ugovor je podala šele v prvi pripravljalni vlogi v pravdnem postopku, kar pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje prepozno, upoštevaje pri tem določbe 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter 69. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

2. Zoper ta sklep vlaga tožena stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlaga njegovo spremembo. Navaja, da se v Republiki Sloveniji izvršilni postopek lahko prične brez predložitve kakršnekoli listine, upniki lahko predlog za izvršbo vložijo zgolj na podlagi sklicevanja se na neko listino (za katero niti ni nujno, da sploh obstaja, oziroma da je bila kadarkoli vročena nasprotni stranki), v kasnejši pravdi pa zadevo nato sanirajo in se sklicujejo na konkretne pogodbe, račune itd.. Tako pri prehodu iz izvršilnega postopka v pravdni postopek nastane situacija, ko stranke v določenih primerih dejansko ne vedo na katero zadevo se posamezna izvršba nanaša in kakšna je podlaga za posamezni postopek ter se lahko šele v pravdnem postopku dejansko seznanijo s podlago na katero se sklicuje nasprotna stranka. Enako je bilo tudi v konkretnem primeru, ko se je tožeča stranka (upnik) v predlogu za izvršbo sklicevala na verodostojno listino, ki pa je tožena stranka (dolžnica) nikoli ni prejela in se zato do nje ni mogla argumentirano opredeliti, v tej fazi pa takrat tudi ni mogla vlagati ugovora krajevne pristojnosti. Ko je v prvi fazi pravdnega postopka tožena stranka prejela tožbo (pripravljalno vlogo z dne 28. 3. 2011), iz katere je bila razvidna podlaga za vtoževani zahtevek, je podala pravočasen in utemeljen ugovor krajevne pristojnosti v odgovoru na tožbo (pripravljalni vlogi dne 18. 4. 2011). O ugovoru stvarne pristojnosti sodišče ni odločalo, zato je bilo o ugovoru pristojnosti samo delno odločeno. Če bi bilo šteti, da predstavlja predlog za izvršbo tožbo in se je takratni postopek vodil med pravnimi osebami na aktivni in pasivni strani, je ugotoviti, da ni podana pristojnost okrajnega, temveč okrožnega sodišča ter se uporabljajo pravila v postopku v gospodarskih sporih (481 v zvezi z 32. členom ZPP). V tem smislu izpodbijani sklep ni obrazložen in bi ga bilo že iz tega razloga potrebno razveljaviti (bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi prvega odstavka 22. člena ZPP se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožbene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave.

5. ZIZ posebej ne vsebuje določb o krajevni pristojnosti in tudi ne do katere faze se lahko izvršilno sodišče, pri katerem je bil vložen izvršilni predlog, izreče za krajevno nepristojno in do kdaj lahko ugovarja dolžnik krajevno pristojnost, zato se, kadar se odloča v izvršbi o krajevni pristojnosti uporabljajo določbe ZPP, ki se na krajevno pristojnost nanašajo, smiselno tudi določba 22. člena ZPP.

6. Kot je razvidno iz podatkov v spisu se je predmetni pravdni postopek začel na podlagi izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine, v katerem je izvršilno sodišče dovolilo predlagano izvršbo s sklepom o izvršbi, zoper katerega je toženka (druga dolžnica) pravočasno ugovarjala, in ker je štelo, da je njen ugovor obrazložen in s tem utemeljen, jo je z njenim ugovorom zoper zahtevek in stroške smiselno napotilo na pravdo oziroma odločilo, da se bo o le-tem odločalo v pravdnem postopku (naložitveni del sklepa o izvršbi) pred , medtem ko je v dovolitvenem delu sklep o izvršbi razveljavilo (sklep ). Dolžnica, sedaj toženka se v takratnem izvršilnem postopku zoper izdani sklep izvršilnega sodišča z dne v delu, v katerem je bilo odločeno o krajevni in stvarni pristojnosti pravdnega sodišča (točka 2. izreka tega sklepa) ni pritožila, zato je ta sklep postal pravnomočen in po pravnomočnosti odstopljen stvarno in krajevno pristojnemu . Pristojnost je bila določena v smislu prvega odstavka 30. člena ZPP ter prvega odstavka 47. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 46. člena ZPP.

7. Kot je razvidno iz zgornje obrazložitve je izvršilno sodišče v izvršilnem postopku določilo stvarno in krajevno pristojno sodišče prve stopnje za sojenje v pravdnem postopku, in sicer v sklepu, zoper katerega tožena stranka ni vložila pritožbe. Zato je že iz tega razloga sedaj, ko ugovarja stvarni in krajevni pristojnosti šele po pravnomočnosti tega sklepa, tj. v prvi pripravljalni vlogi v pravdnem postopku, z ugovorom prepozna. Sodišče druge stopnje iz tega razloga ne bo odgovarjalo na obširna pritožbena izvajanja v zvezi s tem, kdaj je bila tožena stranka dejansko seznanjena s konkretnimi trditvami in listinami, ki naj bi bile podlaga za tožbeni zahtevek, saj navedena dejstva niso več v ničemer pravno odločilna za odločanje o stvarni in krajevni pristojnosti.

8. V posledici navedenega se izkaže pritožba za neutemeljeno, in ker uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitve postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

9. Ker je tožena stranka s svojo pritožbo v celoti propadla je dolžna sama nositi v zvezi s tem nastale ji stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.