Jedro

Na podlagi obrazloženega, upoštevaje razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe v smeri, da prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženca.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. R. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 144,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v skupni višini 441,48 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavlja pritožnik kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ko trdi, da udarnina komolca, zaradi katere bi naj bilo zdravje oškodovanca začasno okvarjeno, ni bila z gotovostjo ugotovljena, zaradi česar dejanje ni kaznivo dejanje. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

5. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

6. Bistvo pritožbe je sicer v ponavljanju zagovora obdolženca v smeri, da do poškodbe oškodovanca ni prišlo zaradi udarca s strani obdolženega, pač pa je obdolženec zaradi oškodovanca padel na zadnjico in pri tem dvignil kosilnico, ki jo je imel z jermeni pripeto na telo, za katere os je potem zgrabil oškodovanec in jo suval v obdolženca, ko je tudi nastala poškodba oškodovanca. Takšen zagovor obdolženca je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v razlogih svoje sodbe tudi obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženca v tej smeri ni mogoče verjeti (točke 4-8 razlogov izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec kritičnega dne z delujoče kosilnico na nitko udaril oškodovanca D. Ž. po njegovem zgornjem delu desne roke. Podlago za takšne zaključke je prvostopenjsko sodišče imelo v izpovedi oškodovanca D. Ž., ki je jasno povedal, da ga je obdolženec z nitno kosilnico udaril po desni rami oziroma roki. V verodostojnost oškodovanca sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, saj je le-ta odkrito povedal, da je po tem, ko ga je obdolženec s kosilnico zadel ob desno ramo, prijel za kovinski del kosilnice in jo suval sem in tja, nato pa jo izpulil iz rok obdolženca in jo vrgel proti njemu. Razen tega pa oškodovanec poškodbe prstanca ni pripisal zgolj obdolžencu, zaradi česar je med drugim sodišče prve stopnje iz opisa dejanja izpustilo očitek, da je oškodovanec utrpel zvin četrtega prsta leve roke in da je bila zaradi tega začasno zmanjšana zmožnost oškodovanca za delo. Izpoved oškodovanca pa je potrjena tudi z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca M. N., iz katerega izhaja, da je oškodovanec utrpel udarnino desnega komolca in odrgnino na desni nadlahti, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje. Zagovor obdolženca so torej ovrgle tudi same poškodbe oškodovanca, ki so na zunanji strani desne roke oškodovanca, kot je to razvidno tudi iz fotografij.

7. Na podlagi obrazloženega, upoštevaje razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe v smeri, da prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženca, čeprav se v splošnem razume s sosedi, medtem ko je v celoti sledilo izpovedbi oškodovanca, ki je v sporu z vsemi sosedi in je konfliktna oseba. Pretekli dogodki in medsebojni odnosi med obdolžencem in oškodovancem namreč v ničemer ne vplivajo na ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje pa je tudi, upoštevaje ostale izvedene dokaze, prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo oškodovancu. Pritrditi pa ni mogoče pritožbi niti, ko navaja, da vsi ostali izvedeni dokazi temeljijo na izpovedi oškodovanca. Pritožba očitno spregleda, da je sodišče prve stopnje podlago za svoje zaključke med drugim imelo tudi v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca M. N. in albumu fotografij.

8. Pritožba nadalje nima prav, ko navaja, da je izvedenec jasno povedal, da na oškodovancu ni bilo vidnih zunanjih znakov poškodb, da je bila diagnoza udarnina komolca postavljena na podlagi anamnestičnih podatkov, torej podatkov, ki jih je navajal oškodovanec, in da o odrgnini ni zapisa v ambulantnem kartonu. Sodni izvedenec M. N. je namreč zaslišan na glavni obravnavi dne 23. 3. 2018, po tem, ko je pogledal v album fotografij, pojasnil, da je na oškodovancu razvidna povrhnja odrgnina na zgornjem delu nadlahti, prav tako pa je razvidna sled umazanije, ki kaže, da bi lahko bila posledica stika s spodnjim delom kosilnice, zaradi česar je možen način nastanka poškodbe, kot ga je opisal oškodovanec. Prav tako iz njegovega izvida in mnenja izhaja, da je oškodovanec poleg odrgnine na desni nadlahti utrpel tudi udarnino desnega komolca, zaradi česar je bilo njegovo zdravje začasno okvarjeno. Glede na obrazloženo so pritožbene navedbe v tem delu povsem brez podlage.

9. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

10. Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ni grajal, zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti glede na ostale uveljavljene pritožbene razloge, v skladu s 386. členom ZKP. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, to je zlasti težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde, nevarnost samega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 11. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.