Jedro

Pristojni organ mora v okviru postopkov po ZMZ-1 o vsaki zahtevi za zagotovitev tolmačenja, kjer gre po vsebini za odločanje o pravici prosilca do tolmačenja, odločiti z upravno odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi, dopis Ministrstva za notranje zadeve št. 2141-2588/2018/64 (122-17) z dne 9. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani dopis, ki ga je pooblaščenka prejela dne 19. 12. 2020. Dopis izpodbija zaradi kršitev pravil upravnega postopka, napačne uporabe materialnega prava, neskladnosti vsebinske odločitve z obstoječo sodno prakso glede priznanja pravice do tolmačenja posveta z odvetnikom (zadeva I Up 226/2017), napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršenja ustavne pravice do pravnega sredstva po 25. členu URS. Tožnik je dne 2. 12. 2020 podal zahtevo za zagotovitev tolmača za potrebe normalnega sporazumevanja s pooblaščenko, ker ne razume angleškega jezika in kompleksne pravne terminologije. O zahtevi je tožena stranka odločila z dopisom, in sicer, da za to vrsto posveta (morebitnega postopek za revizijo) pomoč ni zagotovljena. Tožnik meni, da je takšna odločitev v nasprotju z odločitvijo Vrhovnega sodišča sodišča v zadevi I Up 226/2017, kjer je bila prosilcu priznana pravica do tolmača za posvet z odvetnikom za pripravo tožbe. Ker je mislil, da gre za pomoto, je dne 8. 12. 2020 na toženo stranko naslovil ponovno zahtevo za izdajo odločbe in zopet prejel dopis (izpodbijani dopis). V njem tožena stranka vztraja, da je dopis pravilna oblika „odločbe“. Tožnik meni, da je tožena stranka napačno ugotovila, da tolmača zahteva pooblaščenka in ne tožnik po pooblaščenki. Tudi v zvezi z naknadno prošnjo po telefonu dne 15. 12. 2020 je tožena stranka vztrajala, da je dopis v naslovni zadevi pravilna oblika odločanja. Oblika dopisa predstavlja tudi nezakonit poseg v človekove pravice po 25. členu Ustave. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani pravi akt (pravilno dopis) spremeni tako, da se glasi: „Zahtevi za zagotovitev pomoči tolmača – tožeče stranke, se ugodi“ ter se ugotovi poseg v ČPTS – pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije, ki se odpravi. Podredno zahteva, da se tožbi ugodi in naslovni pravni akt (pravilno dopis) odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v katerem se prepove poseg v ČPTS.

2. Tožba je utemeljena.

3. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obravnavani zadevi bistven odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka dolžna izdati upravni akt v zvezi z zagotovitvijo tolmača za potrebe posvetovanja prosilcev za mednarodno zaščito z odvetnikom o vložitvi revizije zoper odločbo Upravnega sodišča. Tožnik je na toženo stranko namreč naslovil zahtevo za zagotovitev pomoči tolmača za potrebe morebitnega postopka z izrednimi pravnimi sredstvi/revizijo zoper odločbo Upravnega sodišča opr. št. I U 1494/2020-23 z dne 19. 10. 2020. Na to zahtevo je tožena stranka odgovorila z dopisom, da 6. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne omogoča prosilčevemu pooblaščencu tolmačenja za potrebe vložitve pravnih sredstev, zaradi česar ni upravičena do tolmača za potrebe konzultacije glede vložitve revizije zoper odločbe Upravnega sodišča. Tožena stranka je še navedla, da si v postopku priprave predloga za revizijo tolmača zagotovi stranka sama, stroške pa uveljavlja v nagradi za opravljeno delo oziroma s povračilom stroškov za opravljeno pravno zastopanje.

4. Po presoji sodišča navedeno stališče ni pravilno. Vrhovno sodišče RS je namreč že presodilo, da določba 62. člena URS daje stranki pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Sprejelo je stališče, da ZMZ-1 v splošnih določbah opredeljuje pravico osebe,1 ki ne razume uradnega jezika, da se ji za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Menilo je, da je pomoč tolmača zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (drugi odstavek 6. člena ZMZ-1). Temeljno postopkovno jamstvo osebe v postopku je namreč tudi pravica spremljati postopek v jeziku, ki ga ta razume.2“ (sklep opr. št. I Up 226/2017 z dne 22. 11. 2017, 11. točka obrazložitve). V 13. opombi je poudarilo, da pristojni organ v posebnem upravnem postopku na podlagi dejstev izda odločbo o zahtevi stranke po zagotovitvi pomoči tolmača (prvi odstavek 125. člena v zvezi s prvim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

5. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča glede obveznosti izdaje odločbe o zahtevi stranke po zagotovitvi pomoči strokovnjaka je nedvoumno in pomembno tudi za obravnavano zadevo. Pomeni pa, da mora pristojni organ v okviru postopkov po ZMZ-1 o vsaki zahtevi za zagotovitev tolmačenja, kjer gre po vsebini za odločanje o pravici prosilca do tolmačenja, odločiti z upravno odločbo (33. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 125. člena in prvim odstavkom 207. člena ZUP). Ker tožena stranka v obravnavani zadevi ni odločila o zahtevi tožeče stranke za zagotovitev pomoči tolmača z odločbo, je kršila pravila upravnega postopka. Hkrati pa izpodbijani dopis ni sestavljen na način, kot je določeno v tretjem odstavku 210. člena ZUP. Oboje skupaj pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

6. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani dopis odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Ker ima izpodbijani dopis take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, je sodišče odločalo na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 37. člena ZUS-1, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča, ki zadeva postopkovna vprašanja (četrti odstavke 64. člena ZUS-1).

7. V zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe sodišče opozarja, da napačnost oziroma izostanek pravnega pouka osebi, ki je z upravnim aktom (oziroma v konkretnem primeru z dopisom) prizadeta v njenem pravno varovanem položaju, ne sme biti v škodo. To velja tudi za konkretno odsotnost pravnega pouka v dopisu tožene stranke, saj njegova opustitev ni bila predmet spregleda, temveč tožena stranka ves čas vztraja, da tožnik nima pravice do tolmačenja za potrebe konzultacije glede vložitve revizije zoper sodno odločbo Upravnega sodišča RS in zato taki zahtevi ne more ugoditi, vsled česar je tožniku odgovorila z dopisom. Zato je ob odsotnosti kakršnegakoli pravnega pouka v okoliščinah obravnavane zadeve tožbo zoper izpodbijani dopis MNZ treba šteti za pravočasno. S tem je zavarovana pravica tožnika iz 25. člena URS (pravica do pravnega sredstva).

1 Oseba je stranka v postopku po tem zakonu (12. točka 2. člena ZMZ-1). 2 Predlog ZMZ-1 (EVA 2015-1711-0008), obrazložitev 6. člena.