Jedro

Organ svoje odločitve ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Noben zakon ne določa, da v azilnem postopku prosilca ni treba seznaniti s poročili o stanju v njegovi izvorni državi, ki jih pridobi organ, ki odloča o njegovi prošnji za azil in na katere opre svojo odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.11.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji zavrnila kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in določila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da po njegovi presoji dejanske okoliščine preganjanja, zaradi katerih je tožnik zaprosil za azil v Republiki Sloveniji, niso takšne, da bi dosegle intenzivnost in posledice preganjanja, kot jih predvideva upravno sodna praksa, ki se je pri interpretaciji pojma preganjanja oprla na Direktivo Sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Direktiva). Tožnik je sam zatrjeval, da je bil enkrat fizično pretepen in so mu grozili moški, oblečeni v četnike, v kraju, kjer si je urejal dokumente. Ne sprejema pravne interpretacije preganjanja, kot jo je zavzela tožena stranka v izpodbijani odločbi, v kateri se po njegovi presoji tožena stranka nepravilno sklicuje na besedilo Direktive in na definicijo preganjanja, kot ga je v svoji knjigi Zakon o statusu begunca opredelil J. C. Hathawaya, vendar pa po njegovi presoji to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve v obravnavanem primeru. Prvostopno sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik sam navedel, da je v BiH menjaval kraje, in da ga preganjajo v domačem kraju, kjer je večinsko prebivalstvo srbsko. Zaradi tega sodišče ne vidi razloga za ugoditev tožbi, ker tožena stranka uporabe preizkusa instituta notranje razselitve ni opravila v skladu s standardi iz 91. odstavka Priročnika o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce in 10. člena Direktive EU, št. 2004/83/EC. Sklicuje se na zadevo U 2488/2005, v kateri je navedlo, da omenjeni preizkus ni potreben takrat, kadar že iz izpovedbe prosilca za azil izhaja, da ima realne možnosti naselitve v predelu izvorne države, kjer ne bo preganjan. Obrazloži, zakaj ni opravilo glavne obravnave, ki jo je tožnik v tožbi zahteval. Navaja še, da dejstva, ki jih je tožena stranka ugotovila na podlagi poročil (Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o Bosni in Hercegovini - Romi v Bosni in Hercegovini - februar 2005; Poročilo Evropskega sveta: Svetovalni odbor za okvirno konvencijo o varstvu narodnostnih manjšin - maj 2005), niti niso bistvena za rešitev upravnega spora, kajti sodišče je lahko že na podlagi navedb tožnika presodilo, da oblike preganjanja, ki naj bi jih doživel tožnik, niti po naravi niti z vidika trajanja ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) prvostopnega sodišča zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno ponovi tožbene navedbe in meni, da so ugotovitve prvostopnega sodišča v nasprotju s podatki in dokazi v spisu. Navaja, da je že v svoji prošnji za azil pojasnil, da je iz izvorne države pobegnil zato, ker so ga preganjali Srbi - četniki, ker je Rom, da so mu grozili s smrtjo, leta 1993 pa so ga z nožem rezali po telesu, tako da ima za vse življenje vidne brazgotine po celem telesu. Rekli so mu, da ga bodo ubili, če ne bo, tako kot so storili že vsi njegovi sorodniki, odšel iz vasi. Kot Rom je bil vseskozi žrtev fizičnega in verbalnega nadlegovanja in če se ne bi odselil, bi ga četniki ubili. Poudarja, da razlogi, ki jih je navedel v prošnji za azil, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, saj gre v njegovem primeru za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti, ki je bilo dalj časa trajajoče in zoper katero državne oblasti niso ustrezno reagirale, saj mu niso nudile ustrezne zaščite. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna in ni zakonita.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča bistveno kršilo določbe 2. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), ker ni uporabilo določbe 3. točke 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS, zaradi katere je treba upravni akt vselej odpraviti. Spregledalo je, da je tožena stranka v obravnavanem primeru bistveno kršila pravila postopka v upravnem postopku s tem, ko tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Ta kršitev pa je po presoji pritožbenega sodišča podana s tem, ker je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe pridobila tudi v izpodbijani sodbi navedena poročila Evropskega sveta in ameriškega zunanjega ministrstva, na katere je oprla tudi svojo odločitev, vendar pa tožnika predhodno s temi poročili ni seznanila in mu tako ni dala možnosti, da se izjavi o teh poročilih. Takšno ravnanje tožene stranke je po presoji pritožbenega sodišča tudi kršitev 3. odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem organ svoje odločitve ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Noben zakon namreč ne določa, da v azilnem postopku prosilca ni treba seznaniti s poročili o stanju v njegovi izvorni državi, ki jih pridobi organ, ki odloča o njegovi prošnji za azil, in na katere opre svojo odločitev. Po presoji pritožbenega sodišča pa je s takšnim postopanjem tožene stranke bila kršena tudi tožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi 74. člena ZUS, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 3. točke 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS, razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.