Jedro

Povzeta zakonska določba jasno zapoveduje, da sodišče v primeru ugotovitve neplačila denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, nima možnosti tehtanja (v luči razlogov nastalega stanja) ali naj denarno kazen izvrši na način kot to določa prvi odstavek 87. člena KZ-1 ali ne, saj zakon narekuje izvršitev denarne kazni na način kot to pravilno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje denarno kazen, ki je bila obsojenemu izrečena s sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Celju, II K 71084/2021 z dne 29. 12. 2021, spremenilo v kazen zapora v trajanju 30 dni.

2. Zoper sodbo se pritožuje obsojenec z laično pritožbo, brez izrecne navedbe pritožbenega razloga, s smiselnim predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 87. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) določa, da denarno kazen, ki je ni mogoče niti prisilno izterjati, sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dneva zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da obsojenec denarne kazni kljub pozivu sodišča ni plačal, prisilna izterjava denarne kazni pa je bila neuspešna, kar oboje pritožbeno ni problematizirano. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da se izrečena denarna kazen izvrši tako, da se spremeni v kazen zapora v trajanju 30 dni. Povzeta zakonska določba jasno zapoveduje, da sodišče v primeru ugotovitve neplačila denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, nima možnosti tehtanja (v luči razlogov nastalega stanja) ali naj denarno kazen izvrši na način kot to določa prvi odstavek 87. člena KZ-1 ali ne, saj zakon narekuje izvršitev denarne kazni na način kot to pravilno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe. V obravnavanem postopku se zato kot brezpredmetne izkažejo pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik pojasnjuje razlog neplačila obveznosti, ko zapiše, da se je od 7. 2. 2022 do 7. 6. 2022 nahajal v priporu in ni imel nikakršnega dohodka.

5. Kot neutemeljen se nadalje izkaže tudi obsojenčev v pritožbi podan predlog za obročno odplačilo denarne kazni. V skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 ter prvim in drugim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bi lahko obsojenec predlog za obročno odplačilo denarne kazni vložil pred prvostopenjskim sodiščem vse do poteka roka za plačilo, s katero mu je bila izrečena denarna kazen. Takšne možnosti obsojenec pred pristojnim sodiščem ni izkoristil (in je sedaj prekludiran). Ob upoštevanju citirane zakonske podlage, pa odločanje o takšnemu predlogu obsojenca ni predmet pritožbenega postopka.

6. Na podlagi navedenega je drugostopenjsko sodišče pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po 383. členu ZKP, izpodbijano sodbo potrdilo (391. člena ZKP).

7. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, bi moral plačati sodno takso za zavrnitev pritožbe. V zvezi s tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obsojenec nezaposlen, zaradi česar ga je plačila sodne takse oprostilo (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), saj bi s plačilom le-te lahko bilo ogroženo njegovo vzdrževanje.