Jedro

Ker je bilo v posebnih upravnih postopkih ugotavljanja državljanstva razlaščenca in njegovih pravnih naslednikov pravnomočno ugotovljeno, da niti razlaščenec, niti njegova žena in otroci kot dediči prvega dednega reda na dan 28. 8. 1945 niso bili državljani Demokratične federativne Jugoslavije, je pravilna in zakonsko utemeljena presoja upravnega organa, da nobena od teh oseb ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa upravičenca po 9. členu v povezavi z 12. členom ZDen.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožničina zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je vložila A.A. za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju pripisane ... k. o. ..., nepremičnin, pripisanih k vl. št. ..., k. o. ... in nepremičnin pripisanih vl. št. ..., k. o. Sv. ... V obrazložitvi navaja, da je navedena vlagateljica vložila zahtevo za denacionalizacijo navedenih nepremičnin, ki so bile podržavljene bivšemu lastniku B.B. Ker je vlagateljica zahteve med postopkom umrla, je na njeno mesto vstopila tožnica, ki je njena hčerka. Predmetne nepremičnine so bile razlaščencu podržavljene na podlagi pravnomočne odločbe Mestne zaplembene komisije v Mariboru, opr. št. 2087 z dne 17. 10. 1945, s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru Zp 1914/46 z dne 9. 9. 1946 in s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru Zp 1914/46 z dne 5. 7. 1947, izdanih na podlagi 1. in 2. točke 1.člena Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944. Ker razlaščenec ni bil vpisan v evidenco državljanstva, je prvostopni upravni organ, na podlagi tretjega odstavka 63. člena in prvega odstavka 54. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. list RS I št. 27/91, s spremembami) zahteval izdajo ugotovitvene odločbe o njegovem državljanstvu ter o državljanstvu njegove žene C.C. V postopku ugotavljanja njunega državljanstva je bilo z odločbo Upravne enote Maribor, št. 201-16/94-05/16 z dne 19. 7. 1995 pravnomočno ugotovljeno, da se razlaščenec in njegova žena po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, nista štela za jugoslovanska državljana. Zato je tožnica v nadaljevanju postopka predlagala ugotovitev pogojev za denacionalizacijo po 12. členu ZDen zase (hčerka razlaščenca), razlaščenčevega sina D.D. in drugo hčerko E.E. Vendar je bilo tudi za navedene tri osebe (razlaščenčeve otroke) v postopku ugotavljanja državljanstva pravnomočno ugotovljeno, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, od 28. 8. 1945 niso šteli za jugoslovanske državljane (pravnomočne odločbe Upravne enote Maribor št. 201-16794-131 (9302) z dne 11. 7. 2007, št. 213-147/2006-18 (9302) z dne 23. 8. 2007 in št. 201-16/94-132 (9302) z dne 11. 7. 2007, zoper vse tri so bile vložene tudi tožbe v upravnem sporu in v vseh primerih so bile pravnomočno zavrnjene). Iz navedenega je razvidno, da razlaščenec ne izpolnjuje pogojev iz 9. člena ZDen, po katerem so fizične osebe iz 3. in 4. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Ker tega pogoja ne izpolnjujejo niti razlaščenčevi dediči prvega dednega reda, tudi niso podani pogoji za uporabo 12. člena ZDen, po katerem je v primeru, če fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec, upravičenec njegov zakonec ali dedič prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je neutemeljen tožbeni ugovor, po katerem je treba negativne ugotovitvene odločbe glede jugoslovanskega državljanstva dopolniti z ugotovitvijo glede tega državljanstva na dan podržavljenja 6. 2. 1945 (ko je bil uveljavljen Odlok AVNOJ) in za čas od 9. 5. 1945 dalje. Pritožnica je zoper odločbe o ugotovitvi državljanstva razlaščenca in njegovih pravnih naslednikov uporabila vsa pravna sredstva (kjer je navajala tudi te ugovore), vendar neuspešno, saj so vse odločbe postale pravnomočne in s tem zavezujoče tako za tožnico, kot tudi za prvostopni organ, ki je odločal o zahtevku za denacionalizacijo. Pritožnica tako že iz procesnih razlogov ne more v tem postopku uspeti z ugovori, ki se nanašajo na ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva bivših lastnikov zahtevanega premoženja in njihovih otrok, saj je imela možnost tozadevne ugovore uveljavljati v pravnih sredstvih zoper ugotovitvene odločbe glede državljanstva, ki so sedaj pravnomočne. Ne glede na navedeno pa so predmetni pritožbeni ugovori neutemeljeni tudi iz vsebinskih razlogov. Po prvem odstavku 9. člena ZDen se kot upravičenec lahko kvalificira fizična oseba, ki je bila v času podržavljenja jugoslovanski državljan in ki ji je bilo to državljanstvo po 9. 5. 1945 priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo, pri čemer se pojma „jugoslovanski državljan“ in „jugoslovansko državljanstvo“ nujno nanašata zgolj na državljanstvo jugoslovanske države, ki se je konstituirala po drugi svetovni vojni (najprej kot Demokratična federativna Jugoslavija- DFJ) in na njene lastne predpise o državljanstvu. Ker se je druga svetovana vojna uradno končala dne 9. 5. 1945 (in je nova država šele s tem dnem pridobila efektivno suverenost na svojem ozemlju), prvi jugoslovanski zakon o državljanstvu (Zakon o državljanstvu DFJ, Ur. list DFJ, št. 64/45 in naslednji) pa je začel veljati šele dne 28. 8. 1945, je logično, da ZDen v prvem odstavku 9. člena zahteva, da je moralo biti morebitnemu upravičencu jugoslovansko državljanstvu priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (šele) po 9. 5. 1945. Razlaščenec se tako v času podržavljenja ni mogel šteti za jugoslovanskega državljana, prvi možen datum po 9. 5. 1945 (končanje druge svetovne vojne), od katerega je bilo sploh možno z deklaratorno ugotovitveno odločbo ugotavljati njegovo morebitno jugoslovansko državljanstvo, pa je bil 28. 8. 1945, ker je šele takrat začel veljati prvi jugoslovanski zakon o državljanstvu, ki je sam določil način ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva od svoje uveljavitve dalje. Glede na navedeno se razlaščenec v času podržavljenja njegovega premoženja ni mogel šteti za jugoslovanskega državljana v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen, v času od 9. 5. 1945 do 28. 8. 1945 pa mu to državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen tudi ni moglo biti priznano. Smiselno enaki zaključki veljajo za njegovo ženo in otroke kot morebitne nadomestne upravičence po 12. členu ZDen. Zavrniti je treba tudi ugovor, po katerem naj bi bilo razlaščencu premoženje odvzeto kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom (četrti odstavek 9. člena ZDen), saj že iz zadevne sodbe Vojaškega sodišča za mesto Maribor z dne 9. 11. 1946, na katero se sklicuje pritožnica, izhaja, da je bil pokojni razlaščenec v kazenskem postopku hkrati obsojen na izgubo državljanstva in zaplembo premoženja in da torej zaplemba ni bila posledica izgube državljanstva, ampak samostojna kazenska sankcija. Dejstvo, da je bil v obnovljenem postopku kazenski postopek zoper razlaščenca s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 11. 12. 1997 ustavljen in zadevna sodba Vojaškega sodišča mesta Maribor z dne 9. 11. 1946 razveljavljena, pa za ta postopek denacionalizacije ni pravno relevantno.

Tožnica v tožbi navaja, da določbe prvega in tretjega odstavka 9. člena ZDen vsebujejo tri kumulativne pogoje za pridobitev statusa upravičenca in sicer: da gre za fizično osebo iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, da je bila ta fizična oseba v času podržavljenja premoženja jugoslovanski državljan in da ji je bilo na dan 9. 5. 1945 in kasneje to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Navedeni pogoji so v obravnavanem primeru izpolnjeni, ker je bilo premoženje podržavljeno z na temelju Odloka AVNOJ-a izdano odločbo zaplembene komisije, ker je bil razlaščenec v času podržavljenja z Odlokom AVNOJ-a dne 6. 2. 1945 (Uradni list DFJ št. 2/45 dne 6. 2. 1945, po 12. členu je vstopil v veljavo z dnem objave v uradnem listu, z dnem pričetka njegove veljave je prišlo ex-lege do zaplembe premoženja) jugoslovanski državljan in ker ZDen v prvem in tretjem odstavku 9. člena ne zahteva ugotovitev obstoja jugoslovanskega državljanstva od 28. 8. 1945 dalje, ampak ugotovitev obstoja tega državljanstva na dan 9. 5. 1945 in po 9. 5. 1945. Upravni organ jugoslovanskega državljanstva razlaščenca in „nadomestnih upravičencev“ na dan 9. 5. 1945 in za čas do 28. 8. 1945 v postopku ugotavljanja državljanstva sploh ni ugotavljal, s tem pa je nepopolno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno uporabil materialno pravo. V času od 9. 5. 1945 do 12. 9. 1945 je na območju nekdanje Jugoslavije državljanstvo urejal Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS. Prav tako je za obravnavani postopek denacionalizacije pravno relevantna tudi sodba Vojaškega sodišča za mesto Maribor, s katero je sodišče razlaščencu odvzelo jugoslovansko državljanstvo. Ker je bila ta sodba v obnovljenem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru razveljavljena, je bila razveljavljena tudi kazen odvzema državljanstva, posledično pa je treba šteti, da je bil razlaščenec vse do svoje smrti dne 10. 2. 1956 jugoslovanski državljan. Ker je bil torej, upoštevaje navedeno, razlaščenec jugoslovanski državljan tako v času zaplembe premoženja in vse do svoje smrti, so podani pogoji za pridobitev statusa upravičenca v smislu 9. člena ZDen. Zato tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je upravni organ upravičeno zavrnil tožničino zahtevo za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin oz. premoženja iz razloga, ker se niti razlaščenec, niti njegovi pravni nasledniki oz. dediči v smislu določb 12. člena ZDen, v relevantnem obdobju niso šteli za Jugoslovanske državljane, kar izhaja iz pravnomočnih ugotovitvenih odločb o njihovem državljanstvu.

Po 9. členu ZDen so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali z mednarodno pogodbo. V 12. členu ZDen pa je določeno, da je v primeru, če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona.

V 9. členu ZDen je torej izrecno določeno, da so fizične osebe lahko upravičenci le v primeru, če jim je bilo jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali z mednarodno pogodbo priznano po 9. 5. 1945, ko se je končala druga svetovna vojna. Prvi tak predpis na območju povojne Jugoslavije (DFJ) pa je bil Zakon o državljanstvu DFJ, ki je stopil v veljavo dne 28. 8. 1945. Zato je za namen priznanja statusa upravičenca do denacionalizacije po 9. in 12. členu ZDen pravilno ugotavljanje državljanstva potencialnih upravičencev (razlaščenca in oseb prvega dednega reda) na dan 28. 8. 1945, ko je bil kot prvi za ta namen relevanten predpis uveljavljen Zakon o državljanstvu DFJ.

Ker je bilo v posebnih upravnih postopkih ugotavljanja državljanstva razlaščenca in njegovih pravnih naslednikov (ki so se vodili zaradi rešitve vprašanja državljanstva teh oseb kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije) pravnomočno ugotovljeno, da niti razlaščenec, niti njegova žena, niti otroci kot dediči prvega dednega reda, na dan 28. 8. 1945 niso bili državljani Demokratične federativne Jugoslavije, je pravilna in zakonsko utemeljena presoja upravnega organa, da nobena od teh oseb ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa upravičenca po 9. členu v povezavi z 12. členom ZDen.

Upoštevaje navedeno, so neutemeljeni tožbeni ugovori, v smislu katerih bi se moralo državljanstvo in izpolnjevanje pogojev za denacionalizacijo ugotavljati na dan 6. 2. 1945, ko je bil uveljavljen odlok AVNOJ-a, ki je z dnem svoje uveljavitve ex lege razlastil osebe iz 2. odstavka 1. člena, s tem pa tudi razlaščenca. Takšna razlaga je namreč, glede na povedano, v nasprotju s citiranimi določbami 9. in 12. člena ZDen.

Odločbe, s katerimi je bilo v posebnih upravnih postopkih pravnomočno ugotovljeno, da razlaščenec in njegovi pravni nasledniki (dediči prvega dednega reda) niso bili jugoslovanski državljani po predpisih, ki so na območju Jugoslavije veljali na dan 28. 8. 1945, so torej relevantna pravna podlaga za odločitev, da se zahteva za denacionalizacijo zavrne, ker nobena od oseb, katerim bi bilo treba predmetno premoženje vrniti v postopku denacionalizacije, ni izkazala pogojev za status upravičenca po 9. in 12. členu ZDen.

Ostali tožbeni ugovori v zvezi z državljanstvom razlaščenca in njegovih pravnih naslednikov za odločitev v tem primeru niso relevantni, saj se nanašajo na že pravnomočne odločbe o državljanstvu (vse so bile potrjene tudi v sodni presoji), ki jih v tem postopku denacionalizacije ni več mogoče izpodbijati.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kazenski postopek proti razlaščencu po drugi svetovni vojni, v katerem bi naj bil razlaščenec med drugim obsojen na odvzem državljanstva in na kazen zaplembe premoženja. Poleg tega, da sta bil ti dve kazenski sankciji izrečeni samostojno (in torej razlastitev ni posledica kazenskega odvzema državljanstva), denacionalizacija pomeni vrnitev podržavljenega premoženja po določbah ZDen, medtem ko se vprašanja rehabilitacije oseb (in njihovega premoženja) glede ukrepov, izrečenih v kazenskih postopkih, na sam postopek denacionalizacije ne nanašajo oz. drugače povedano, se ta vprašanja ne morejo reševati v postopku denacionalizacije, ampak v civilnih sodnih postopkih, sproženih na podlagi razveljavitve sodbe kazenskega sodišča. Ti civilni sodni postopki potekajo izven upravnega postopka denacionalizacije.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje tudi na odločbi obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št 105/06 s spremembami).

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.