Jedro

Če v odločbi ni opisa celotnega relevantnega dejanskega stanja, niti navedbe konkretnih materialno-pravnih in procesno-pravnih določil, ki prestavljajo okvir upravnega odločanja v posamezni zadevi in jih je upravni organ pri svojem odločanju uporabil, v sami odločbi manjkajo odločilni razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo prav takšno odločbo. Prav tako iz upravnih spisov ni razvidno, da bi prvostopenjski organ pred izdajo odločbe, glede na to, da gre za zavrnilno odločitev, dal tožniku možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Veleposlaništva Republike Slovenije v Kairu št. 214-28/2013-02 z dne 22. 1. 2014 v zvezi z odločbo Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije št. ZKO-654/14 z dne 24. 3. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je na podlagi 10. alineje 1. odstavka 26. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) in 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) s svojo odločbo zavrnil zahtevo tožnika z dne 16. 12. 2013 za izdajo vizuma D za dolgoročno bivanje z namenom združitve družine s slovensko državljanko A.A. na podlagi ugotovitve, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pridobitev zaprošenega vizuma za dolgoročno prebivanje po določilih 20. člena ZTuj-2 po tem, ko je bil dne 22. 1. 2014 sočasno opravljen intervju tako s tožnikom, kot prosilcem na Veleposlaništvu RS v Kairu ob prisotnosti tolmača, kakor tudi z njegovo soprogo na Upravni enoti Litija. Na podlagi zapisnikov obeh zaslišanj prvostopenjski organ ugotavlja številna razhajanja med navedbami tožnika v njegovi izjavi in navedbami njegove soproge, ki se močno razlikujejo pri številnih zastavljenih vprašanjih, predvsem tistih, ki se nanašajo na način in zmožnost medsebojnega komuniciranja ter glede tega, kdo je predlagal poroko in tudi glede (ne)prisotnosti prijateljev/sorodnikov na poroki ter poročnega potovanja, glede zabave po poroki in glede lastništva računalnikov; tako je tožnik izjavil, da je poroko predlagal sam, preko internetnega družabnega omrežja „viber“, njegova žena pa je izjavila, da sta se za poroko strinjala oba in ne ve, kdo točno jo je predlagal, zmenila pa sta se preko aplikacije na računalniku, preko klepeta, in sicer je bilo to konec avgusta ali v začetku septembra. Nadalje je tožnik izjavil, da na sami poroki pred matičarjem ni bilo nobenih prič in da ni nihče nič podpisal, v isti dvorani pa se je nahajal le še njegov prijatelj B.B. iz Taze, medtem ko je njegova žena izjavila, da sta bili prisotni le priči, katerih imen pa ne pozna. Glede zabave po poroki je tožnik kot prosilec izjavil, da je bila po poroki manjša zabava, njegova žena pa je izjavila, da sta nameravala imeti zabavo, ki pa je odpadla zaradi dolgotrajnega pridobivanja listin za poroko. Glede poročnega potovanja je tožnik izjavil, da sta obiskala mesti Faz in Rabat, skupaj dva dneva, njegova žena pa je izjavila, da na poročno potovanje nista šla in da se je dan po poroki že vrnila domov v Slovenijo.

V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjske odločbe upravni organ še navaja, da na podlagi izjav, ki sta jih tožnik in žena podala glede lastništva računalnikov ni jasno, kako poteka medsebojna komunikacija, s katero naj bi začela avgusta 2013 preko Facebooka: tožnik je izjavil, da nima računalnika, oziroma, da so mu iPad ukradli junija 2013, njegova soproga pa je izjavila, da nima računalnika, ampak pametni telefon Samsung 4. Na vprašanje, kako se sporazumevata z zakoncem je tožnik odgovoril, da v angleškem jeziku, pri čemer je uradna oseba in tolmač neuspešno poskusila s tožnikom vzpostaviti komunikacijo v angleškem jeziku, a je ob prisotnosti tolmača ugotovila, da tožnik, razen arabskega, ne govori in ne razume nobenega tujega jezika. Znanje angleščine temelji na poznavanju osnovnih angleških fraz. Na zaslišanju je tožnik izjavil, da vso komunikacijo z zakoncem vodi prek tako imenovanega elektronskega prevajalnika „google translate“, uradno pisno dokazilo o nepoznavanju angleškega jezika pa se nahaja v prilogi zapisnika o izjavi priče kot dokazu v postopku o zaslišanju prosilca (priloga 1). Tožnikova žena je izjavila, da njen mož govori francosko in malo angleško, tožnik pa je izjavil, da se pogovarja z ženo v angleškem jeziku, ker žena ne govori ne francosko niti arabsko. Poleg tega je izjavil, da govori le arabsko in da francosko ne zna, soproga pa govori angleško in slovensko. Na vprašanje uradne osebe, kolikokrat se z ženo slišita preko telefona, je odgovoril, da enkrat tedensko. Nadalje prvostopenjski organ ugotavlja še, da se več tožnikovih družinskih članov že nahaja na območju Evropske unije, in sicer v Španiji in v Franciji živita po dva tožnikova brata oziroma sestri, pet njegovih prijateljev iz Maroka pa živi v Španiji. Nadalje ugotavlja, da iz izjav tožnika in njegove soproge izhaja, da predvsem govorno sporazumevanje med zakoncema zaradi neznanja skupnega jezika ni mogoče, izjave pa izkazujejo, da se tudi zelo kratek čas in zelo slabo poznata, iz česar izhaja domneva, da tožniku ni v interesu skupno bivanje, temveč zgolj ureditev bivanja v Evropski uniji. Na podlagi okoliščin konkretnega primera zaključuje, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve vizuma. Odločitev, da zavrne tožnikovo zahtevo, utemeljuje na podlagi 10. alineje 1. odstavka 26. člena ZTuj-2. Tožnik se je zoper navedeno prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno v skladu s 1. odstavkom 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) na podlagi ugotovitve, da iz okoliščin primera izhaja, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno zaradi pridobitve vizuma.

V tožbi, ki jo je zanj sestavil bivši ustavni sodnik, sedaj tožnikov pooblaščenec za vročitve v Republiki Sloveniji, podpisal pa jo je sam lastnoročno, tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. Ker meni, da sta v obravnavanem primeru nezakoniti tako prvostopenjska kot tudi drugostopenjska odločba, sodišču tožnik predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi, za kar naj bi bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji, češ da bi se tako preprečilo nadaljnje kršenje temeljne človekove pravice tožnika do družinskega življenja iz 8. člena EKČP z vračanjem te zadeve v reševanje v upravnem postopku. Tožbo v skladu s pravnim poukom izrecno uperja zoper drugostopenjsko odločbo in jo hkrati za primer, če je pravni pouk napačen, uperja tudi zoper prvostopenjsko odločbo. V zvezi z očitkom nezakonitosti tožnik uvodoma v tožbi v posebnem razdelku pod črko A po posameznih zaporedoma numeriranih odstavkih, začenši na strani 3 drugostopenjske odločbe, podrobno navaja razloge zaradi katerih drugostopenjski odločbi očita nezakonitost. Tožnik nasprotuje stališču tožene stranke, ki se pri tem sklicuje na stališče Upravnega sodišča v sodbi št. I U 1505/2010, da pridobitev vizuma sama po sebi ni pravica, pač pa je le možen vstopni pogoj. Pri tem tožnik navaja, da bi bilo citirani sodbi možno ugovarjati, vendar je pomembneje, da je v citirani sodbi zatrjevana kršitev pravice do proste izbire prebivališča, ne pa pravice do družinskega življenja, za kar gre v tožnikovem primeru. Nadalje meni, da je sicer citirana sodba pravno napačna, češ da zavrnitev vizuma, če je neutemeljena, pomeni nedvomno tudi kršitev pravice do proste izbire prebivališča, češ da naj bi tudi pri pridobitvi vizuma šlo za pravico ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, ker da se vizumi ne podeljuje diskrecijsko. Tožnik označuje stališče, da pridobitev vizuma sama po sebi ni pravica, pač pa je le možen vstopni pogoj za nesmiselno. Meni, da je pridobitev vizuma hkrati tudi način uresničevanja pravice do proste izbire prebivališča, ne pa njena vsebina, neutemeljena zavrnitev vizuma pa hkrati pomeni kršitev te pravice. Kadar je pridobitev vizuma pot do uresničitve pravice do družinskega življenja kot ene od najpomembnejših človekovih pravic, pa meni, da je razmerje med vizumom in omenjeno človekovo pravico drugačno, kar naj bi bilo razvidno tudi iz citirane sodbe, kar pa naj bi tožena stranka prezrla. Zato ji tožnik očita, da se na citirano sodbo neutemeljeno sklicuje in meni, da gre pri tem za napačno uporabo materialnega prava.

Nadalje v tožbi očita drugostopenjski odločbi izostanek numeracije odstavkov v njeni obrazložitvi, kar otežuje razumevanje odločbe in uporabo pravnih sredstev zoper njo. Očita tudi nedoslednost pri notranji strukturiranosti odločbe, češ da ni v celotni obrazložitvi dosledno izpeljana. Očita še, da je dodan zadnji stavek v 8. odstavku, ki naj ne bi povzemal ugotovitev prvostopnega organa, temveč neresnično „ugotovitev“ drugostopnega organa samega. Navedeni očitki za tožnika sicer niso poseben tožbeni razlog. Tožnik prilaga tožbi dokumentacijo, za katero navaja, da potrjuje njegove navedbe v pritožbi in v tožbi na priloženem USB ključku, za katerega navaja, da vsebuje več kot 3000 fotografij, preko 20 telefonskih pogovorov, 280 komunikacij preko FB, viber, whatsapp, 38 videoposnetkov. V zvezi z navedbo, da četudi bi se „zakonca slabo poznala“, ker sta bila doslej skupaj le 12 dni, tožnik meni, da to še ni nikakršen dokaz za fiktivnost njune poroke. V zvezi s trditvijo, da ni jasno, kako sploh komunicirata, tožnik poudarja, da prvostopenjski organ ni upošteval informacij, ki sta jih dala oba z ženo in da nekaterih sploh ni hotel sprejeti, pritožbeni organ pa je ignoriral izrecne pritožbene navedbe v tej zvezi, kar vse tožnik šteje za bistveno kršitev pravil postopka in posledično napačno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer tožnik izpostavlja citat iz svoje pritožbe (stran 4 in 5).

Kar se tiče nasprotujočih si trditev glede znanja tujih jezikov, tožnik v tožbi citira navedbo v pritožbi: „Med intervjujem sem pojasnil, da govorim osnovno tudi francoski jezik, vendar pa v francoščini ne znam pisati. Povedal sem tudi, da angleško za silo razumem in znam povedati kar nekaj fraz in izrazov. Vedno si pomagam s prevajalniki. V francoskem jeziku me ni nihče vprašal nič. Res pa je, da imam včasih zadržke govoriti francosko oziroma malo angleško pred neznanimi ljudmi, kar izhaja iz moje kulture. Dejstvo je, da z ženo A.A. uspešno komunicirava vse od dneva, ko sva se spoznala, kar nama omogočajo računalniški programi. Jaz sem se začel učiti angleško, ona pa se začenja arabsko. Navedba upravnega organa, da naj bi jaz med razgovorom dejal, da francosko ne govorim, ni resnična.“ Kar se tiče tožnikove izjave na zapisnik ustnega zaslišanja „Francosko ne znam“, tožnik pojasnjuje, da je tedaj verjetno mislil, da francosko ne zna pisati ali dobro govoriti, še bolj verjetno pa se mu zdi, da je bilo to vprašanje na zaslišanju obravnavano obrobno ter da sam v pritožbi zatrjuje, da ga o tem takrat sploh niso nič vprašali, na tiste tri besede v zapisniku „francosko ne znam“ pa v razburjenju po končanem stresnem zaslišanju kot laik morda ni bil pozoren. Sploh pa meni, da njegovo znanje ali neznanje francoščine nima nikakršnega pomena, ker njegova žena francosko nesporno sploh ne zna.

Kar se tiče navedbe „Prosilec nima niti osnovnega znanja angleškega jezika... ki bi zadoščal za komunikacijo med zakoncema.“ pa tožnik izpostavlja, da je temu ugovarjal že v pritožbi: „Povedal sem tudi, da angleško za silo razumem in znam povedati kar nekaj fraz in izrazov. Vedno si pomagam s prevajalniki.“, vendar je pritožbeni organ tudi ta pritožbeni ugovor preprosto ignoriral. V zvezi z zaključkom „Iz vsega navedenega izhaja, da govorno sporazumevanje med zakoncema... ni mogoče...“ tožnik v tožbi citira svojo navedbo v pritožbi: „Velikokrat sva se tudi slišala, na začetku sva res imela nekaj težav, vendar nama gre vedno bolje. Tako sva lahko zelo v kratkem času izvedela mnogo drug o drugem, hkrati pa sva si izmenjala več informacij kot mnogi pari, ki hodijo na zmenke eno leto ali več.“, vendar pritožbeni organ tudi to ignorira, pri čemer tožnik izpostavlja posnetke svojih telefonskih pogovorov na tožbi priloženem USB ključku. V zvezi z navedbo v izpodbijani odločbi „Tudi soproga je izjavila, da nima računalnika, ima pa pametni telefon Samsung 4. Četudi je možna komunikacija s tako imenovanim pametnim telefonom, ki je v lasti žene, ni jasno, kako poteka komunikacija na moževi strani.“, tožnik meni, da gre za nesmiselno trditev, katere prvi stavek je dobesedno prepisan iz prvostopenjske odločbe, kjer pa ni nadaljnjega drugega stavka, kakršen je v drugostopenjski odločbi, tako da ni povsem jasno, ali je to imel v mislih že prvostopenjski organ. Slednje za tožnika ni verjetno, glede na zapisnik ženinega zaslišanja in ki je v tej točki popolnoma jasen in ga skupaj z vprašanjem citira: „11. Ali ima vaš soprog doma računalnik?“ - Odgovor: „Doma nima računalnika, ker je tablični računalnik posodil sestri C.C., on pa ima telefon Samsung 4.“. Po mnenju tožnika je že prvostopenjski organ morda pozabil v citirani stavek zapisati besedico „on“, drugostopenjski organ pa, četudi je bil na to posebej opozorjen s pritožbeno navedbo: „Upravni organ je imel vso možnost, da bi na licu mesta zahteval, da prikaževa, kako komunicirava“ (saj sta intervjuja potekala istočasno), tega ni storil niti ni želel pogledati nobenih komunikacij na telefonih, pač pa je nepravilno zaključil, da govorno sporazumevanje med njima ni mogoče, ne da bi za to ugotovitev navedel kakršnokoli osnovo, četudi sta oba imela pri sebi svoja telefona, na katerih imata shranjeno medsebojno komunikacijo, kar pa upravnega organa ni zanimalo. Te navedbe pa naj bi pritožbeni organ prav tako ignoriral. Glede navedbe v 9. odstavku obrazložitve, kdo je poroko sploh predlagal, tožnik meni, da gre za nepomembne razlike v obeh odgovorih. V zvezi z 10. odstavkom, ali so bile na poroki priče tožnik prilaga tožbi uradno listino o poroki - Acte de mariage, iz katere je razvidno, da je izjava tožnika točna in da v tamkajšnjem poročnem postopku ni prič, vendar ga njegova žena Slovenka ne pozna, navedena podrobnost postopka pa je ni niti zanimala. Tožnik meni, da sta njeno izjavo v tej zvezi potvorila oba upravna organa prve in druge stopnje, glede na navedbo v drugostopenjski odločbi: „Žena je izjavila, da sta bili prisotni dve priči, katerih imen ne pozna.“ Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je žena v resnici izjavila drugače, kar skupaj z vprašanjem citira v nadaljevanju: „6. Kdo je nastopal v vlogi prič – imena?“ - Odgovor: „Imena prič se ne spominjam oziroma jih ne vem.“ Kar se tiče razhajanja v njunih navedbah glede poročnega potovanja, tožnik meni, da gre za tipičen nesporazum zaradi neupoštevanja kulturnih razlik in vztraja, da sta obe izjavi povsem resnični: mož Arabec je na vprašanje o poročnem potovanju odgovoril, da sta v dveh dneh obiskala dve maroški mesti, za ženo Slovenko pa je „poročno potovanje“ samo tisto po poroki, tega pa ni bilo.

V zvezi z navedbami tožene stranke v 12. odstavku tožnik pripominja, da če česa o svoji ženi ne ve, se to šteje za dokaz, da je bila poroka fiktivna, če pa kaj ve, kot na primer podatke o ženinih družinskih članih, pa se je to naučil „z namenom pridobitve vizuma“.

V zvezi s 13. odstavkom obrazložitve tožnik navaja, da gre za hudo kršitev pravil postopka, ker predhodnim 12 odstavkom sledi neresnična trditev, češ da ne sledi iz poprejšnjih ugotovitev v izpodbijani odločbi, da so vse pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo „na medsebojno komunikacijo, znanje tujih jezikov in okoliščine, kako sta se zakonca spoznala in sklenila zakonsko zvezo“ neutemeljene.

Prav tako tožnik meni, da je tožena stranka v 14. odstavku obrazložitve zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, ker ni pojasnila, katere pritožbene navedbe in zakaj šteje za neutemeljene kot tudi, katere izmed pritožbenih ugovorov ne obravnava oziroma zakaj ne navaja razlogov za njihovo zavrnitev.

V zvezi z vsebino 15. odstavka obrazložitve toženi stranki tožnik očita napačno uporabo materialnega prava, ker meni, da četudi bi vse prej navedeno res izkazovalo „močno okoliščino, ki govori v prid fiktivno sklenjeni zakonski zvezi“, bi tožena stranka morala v upravnem postopku odločati na podlagi dejstev, ugotovljenih s stopnjo zanesljivosti in ne po „okoliščinah ki govorijo v prid“ domnevi, da je bila poroka fiktivna.

Tožnik poudarja, da kot pritožnik ni protestiral proti vsebini opozorila na kazensko odgovornost v primeru krive izjave, ampak proti načinu, kako mu je bilo to v postopku predstavljeno. Zato meni, da bi moral navedeni pritožbeni organ očitek resneje raziskati.

V zvezi z navedbami v 21. odstavku obrazložitve tožene stranke: „je moč sklepati“, „menimo“ in „obstaja močan sum“ tožnik meni, da gre za napačno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev pravil postopka hkrati. Glede 22. odstavka obrazložitve pa izpostavlja, da še v predhodnem odstavku tožena stranka le sumi, meni in sklepa, medtem ko v 22. odstavku brez kakršnihkoli dodatnih ugotovitev že „nima dvoma, da iz okoliščin primera izhaja, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno zaradi pridobitve vizuma“. V tej zvezi tožnik očita toženi stranki dvojno kršitev pravil postopka zaradi očitnih protislovij med navajanimi razlogi za sprejeto odločitev: ko prvo protislovje izpostavlja že opisano protislovje med navajanimi razlogi v prejšnjem in tem odstavku, drugo protislovje pa med navedbami v prejšnjem odstavku: „Menimo, da je bila prosilcu pomembnejša pridobitev vizuma za vstop v Evropo“, in navedbe, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno zaradi pridobitve vizuma. V tej zvezi tožnik meni, da bi to moral pritožbeni organ dokazati, ne pa podajati o tem protislovne ugotovitve. Očita tudi, da bistvena „izključnost“ in fiktivnost poroke niti po dikciji same odločbe ni ugotovljena, pač pa se zgolj domneva, vsi predloženi dokazi, vključno s tistimi, ki jih upravna organa nista hotela upoštevati oziroma videti, pa naj bi dokazovali prav nasprotno, češ da gre za pristno zakonsko zvezo.

Tožnik nadalje meni, da je nezakonitost prvostopenjske odločbe v zadostni meri razvidna že iz njegovih navedb v zvezi z drugostopenjsko odločbo ter sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jursidikcije tako, da izpodbijano odločbo odpravi in o upravni zadevi samo odloči, za kar meni, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zlasti nujnost, da bi se z nepotrebnim vračanjem zadeve upravnemu organu preprečilo nadaljnje kršenje temeljnih človekovih pravic – pravica do družinskega življenja iz 8. člena EKČP, češ da naj tega ne bi bila sposobna oba upravna organa prve in druge stopnje ter opozarja na odškodninsko odgovornost države, da bi z vračanjem zadeve v odločanje v upravnem postopku ne prišlo do zavlačevanja pri odpravi očitane kršitve pravice do družinskega življenja po 8. členu EKČP, pri čemer izpostavlja odločitev Sodišča EU v zadevi Metock. Izrecno poudarja, da s tožbo ne predlaga sprožitve postopka za oceno ustavnosti določil 127. člena ZTuj-2, ker meni, da bi bila s tem le še dodatno otežena uresničitev njegove pravice do družinskega življenja po 8. členu EKČP. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem ugovarja tožbenemu zahtevku, nasprotuje izvedbi glavne obravnave in meritornemu odločanju sodišča v upravnem sporu ter vztraja pri sprejeti odločitvi iz razlogov, ki jih argumentirano v nadaljevanju podrobno pojasnjuje. Meni, da se je v drugostopenjski odločbi opredelila do večine pritožbenih navedb, tako da je drugostopenjska odločba tudi dovolj natančno obrazložena ob upoštevanju sodne prakse, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. XI Ips 59519/2011. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže kot prepozno vloženo, oziroma podrejeno, da jo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik je po prejemu odgovora na tožbo v danem roku vložil repliko, v kateri uvodoma izpostavlja datum, ko je bila vložena tožba. V nadaljevanju vztraja pri tožbenem zahtevku, vseh dokaznih predlogih in svojih navedbah v tožbi, za katere meni, da tožena stranka na njih ni odgovorila, oziroma, da naj bi se jim izognila, deloma pa se je z bistvom nekaterih tožbenih navedb tudi strinjala. S pripravljalno vlogo z dne 21. 7. 2014 je sodišču naknadno predložil še listino – potrdilo dveh zapriseženih pravnikov Sodišča I. stopnje v Tazi, ki sta jo podpisala dr. D.D. in dr. E.E., skupaj s priloženim slovenskim prevodom z dne 19. 7. 2014. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 25. 8. 2014 meni, da tožnik z argumentom avtoritete pisca njegovih vlog kot bivšega ustavnega sodnika uporablja žaljive in neustrezne pripombe glede strokovnosti, znanja in morale tožene stranke, oziroma njenih uslužbencev, ter prereka vse navedbe tožeče stranke, razen v kolikor se z njimi izrecno strinja. Poudarja, da tožnik v svojih vlogah izpostavlja posamezne detajle, ne opredeljuje pa se glede ugotovitev tožene stranke, ki so mu v škodo ter do navedb tožene stranke kot celote. Kar se tiče tožbenih navedb, da se vizumi ne podeljujejo diskrecijsko ter glede „pravice do izdaje vizuma“, ki jo tožnik zmotno enači s pravico do družinskega življenja, tožena stranka pojasnjuje ob sklicevanju na ustaljeno sodno prakso, kot izhaja iz izpostavljenih sodb Upravnega sodišča RS, da je z določili ZTuj-2 podeljeno upravnemu organu diskrecijsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku ne samo glede izdajanja dovoljenj tujcem za začasno prebivanje, pač pa tudi glede odločanja o (ne)izdaji vizumov tujcem, če za vstop v Slovenijo potrebujejo vizum. Pri tem je izdaja vizuma iz razloga združitve družine zgolj eden izmed možnih razlogov za izdajo vizuma. Sama po sebi pa izdaja vizuma ni pravica posameznika, temveč le njegova možnost, o kateri se odloča na podlagi prošnje v predpisanem postopku. S tožnikom se sicer strinja, da mora oseba v postopku za pridobitev vizuma izpolnjevati vse zakonske pogoje, vendar hkrati dodaja, da to še ne pomeni pridobitve vizuma zgolj na podlagi predložitve dokumentacije, temveč da hkrati tudi ne smejo obstajati zadržki, ki predstavljajo razlog za zavrnitev izdaje vizuma v skladu s 26. členom ZTuj-2. Dodatno pojasnjuje, da je uradna oseba v konkretnem primeru postopek vodila v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), da je ugotavljala dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev ter da je na podlagi tako ugotovljenih dejstev in okoliščin sprejela odločitev, ki jo je ustrezno obrazložila. Navaja še, da se organ v odločbi ni dolžan sklicevati na to, da mu je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s subjektivnim konceptom upravnega spora po določilih ZUS-1, kot med drugim izhaja iz pravnomočnih sodb št. I U 951/2013 in I U 364/2014-8, štelo, da tožnik s tožbo izpodbija prvostopenjski dokončni upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravnem interesu tožnika in ne dodatno še posebej drugostopenjski akt, s katerim je bilo v pritožbenem postopku odločeno le o pritožbi tožnika zoper prvostopenjski upravni akt. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o zavrnitvi zahteve tožnika za izdajo vizuma za dolgoročno prebivanje, ki je utemeljena na določilu 10. alineje 1. odstavka 26. člena ZTuj-2, v dejanskem pogledu pa na domnevi, da tožniku ni v interesu skupno bivanje, temveč zgolj ureditev bivanja v Evropski uniji oziroma na zaključku, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve vizuma, pri čemer med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko v oktobru 2013 ob svojem prvem osebnem srečanju s sedanjo ženo, slovensko državljanko A.A., sklenil z njo zakonsko zvezo ob njenem obisku Maroka, ki ga je zapustila naslednji dan po njuni poroki.

Tožnik je že v svoji pritožbi zoper zavrnilno prvostopenjsko odločbo uveljavljal med drugim ugovor v zvezi z različnim pojmovanjem zvez in poroke, kot je to običajno v Sloveniji, medtem ko je drugače v tožnikovi kulturi, kjer je povsem normalno, da se ne hodi na zmenke, oziroma, da se poroka sklene hitreje kot v drugih kulturah, do česar pa se tožena stranka ni opredelila, četudi tega ugovora ni mogoče označiti za nebistvenega v kontekstu obravnavane sporne zadeve, niti se ni do tega vprašanja izrekel prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi. Ker pa se do tega ugovora, ki ga je tožnik neuspešno uveljavljal že v svoji pritožbi zoper sporno prvostopenjsko odločbo, tožena stranka v drugostopenjski odločbi sploh ni opredelila v skladu z določilom 2. odstavka 254. člena ZUP, po katerem se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse (bistvene) pritožbene navedbe, je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), saj zaradi navedene kršitve pravil postopka iz 2. odstavka 254. člena ZUP ni mogoče preizkusiti pravilnosti njene odločitve, kot tudi ne odločitve prvostopenjskega organa pred njo.

Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pa sodišče še dodaja, da je tudi sicer obrazložitev, ki sta jo podala oba organa prve in druge stopnje v zadevnem upravnem postopku, sama po sebi pomanjkljiva, procesno-pravno stališče, ki ga je tožena stranka zavzela v zvezi z uporabo posameznih postopkovnih določil in institutov ZUP, namreč da naj določb ZUP upravnemu organu v upravni odločbi sploh ne bi bilo potrebno konkretno in določno navesti, pravno zmotno, saj nima podlage v predpisih, ki urejajo zadevno upravno področje pogojev in načina vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Republiki Sloveniji (1. odstavek 1. člena ZTuj-2). Po določilu 2. točke 1. odstavka 214. člena ZUP v zvezi z določili 20. člena, 26. člena in 85. člena ZTuj-2 mora obrazložitev obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze. V izpodbijanem prvostopenjskem upravnem aktu so sicer vsebovani podatki, ki so bili upoštevani v tožnikovem primeru v smislu 2. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, vendar že iz narave stvari izhaja, da mora obrazložitev negativne odločbe glede zaprošene izdaje vizuma tujcu – državljanu tretje države za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji (ki je obenem tudi država članica Evropske skupnosti in tudi vključena v tako imenovano schengensko območje) obsegati vsa dejstva, ki so za sprejem odločitve pravno relevantna. Vendar v konkretnem primeru, kot že rečeno, v obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe niso navedena vsa pravno relevantna dejstva, na kar je opozoril tožnik tudi v svoji pritožbi, vendar se o tem prav tako ni izrekel niti pritožbeni organ v drugostopenjski odločbi, ki je bila izdana v pritožbenem postopku na podlagi tožnikove pritožbe zoper prvostopenjsko zavrnilno odločbo. Sodišče še dodaja, da obrazložitev izpodbijane odločbe tudi ne obsega opredelitve materialno-pravne podlage sprejete odločitve, razen navedbe dveh relevantnih členov ZTuj-2 v uvodu izpodbijane odločbe. Namreč po določbi 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe zajemati tudi navedbe določb predpisov, na katere se odločba opira. Če v odločbi ni opisa celotnega relevantnega dejanskega stanja, niti navedbe konkretnih materialno-pravnih in procesno-pravnih določil, ki prestavljajo okvir upravnega odločanja v posamezni zadevi in jih je upravni organ pri svojem odločanju uporabil, v sami odločbi manjkajo odločilni razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo prav takšno odločbo. Prav tako iz upravnih spisov ni razvidno, da bi prvostopenjski organ pred izdajo odločbe, glede na to, da gre za zavrnilno odločitev, dal tožniku možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Skladno s 1. odstavkom 9. člena ZUP je namreč stranki treba dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se odločba izda, 3. odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. ZUP v 3. točki 2. odstavka 237. člena še določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo oprl na zaključek, da tožniku ni v interesu skupno bivanje, temveč zgolj ureditev bivanja v Evropski uniji oziroma na zaključek, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve vizuma, tožniku pa ni bila dana možnost, da se izjasni o tem, preden je bila izdana izpodbijana odločba.

Sodišče je iz navedenih razlogov, ker je spoznalo, da v postopku pred izdajo izpodbijanega dokončnega upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka (3. in 7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, zadeva pa se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni še posebej dodatno opredeljevalo. Le zaradi večje učinkovitosti vodenja nadaljnjega postopka v zvezi s tožnikovim nasprotovanjem stališčem ustaljene sodne prakse, kot izhaja iz s strani tožene stranke izpostavljenih sodnih odločb, sodišče opozarja na poseben pomen ustaljene sodne prakse, ki ga je vzpostavil že zakonodajalec z določili Zakona o sodiščih, ki v 2. odstavku 2. člena zapoveduje, da odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije.