Jedro

Vzročno zvezo med protipravnim zdravnikovim ravnanjem in nastalo škodo lahko prekine le voljno ravnanje tretje osebe ali samega oškodovanca. Dejstvo, da je kirurg v drugi bolnišnici tožniku po spornem posegu amputiral poškodovani mezinec in da se je tožnik s tem strinjal, bi lahko izključilo toženkino odškodninsko odgovornost samo tedaj, če bi se izkazalo, da je bila takšna tožnikova odločitev očitno nerazumna, kirurgovo ravnanje pa nestrokovno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka plačati tožniku 5.000.000,00 SIT odškodnine zaradi nevestnega zdravljenja. Obenem je tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 757.600,00 SIT njenih stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od sodbe dalje.

Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je dr. H. pri pregledu tožnika storil več napak in zato postavil napačno diagnozo. Tako ni opravil RTG posnetka ob sprejemu tožnika, ni preveril občutljivosti prsta in gibljivosti v sklepih, opustil pa je tudi pojasnilno dolžnost. Protisloven in nelogičen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da se je dr. H. odločil za sekundarno rekonstrukcijo poškodovanega prsta. V resnici ni pravilno ocenil narave poškodbe, posega, ki se ga je lotil, pa ni izvedel tako, da bi popravil odmik in rotacijo kostnega odlomka. Tudi na izvidu ni bilo zapisano, da bo potrebna še sekundarna rekonstrukcija v primeru zacelitve kosti.

Napačen je zaključek sodišča, da je tožnik pristal na sekundarno rekonstrukcijo in da je ravno to želel. V resnici tožniku ni bilo pojasnjeno, kakšno je stanje njegove poškodbe in kakšne možnosti zdravljenja ima na voljo. Ugotovitev sodišča, da bi se enako odločil tudi v primeru, če bi dr. H. izpolnil pojasnilno dolžnost, je golo ugibanje. Tožnik vztraja, da bi ob pravilnem zdravnikovem ravnanju lahko obdržal poškodovani prst. Sodišče bi moralo ugotavljati višino škode, ki mu je nastala zaradi dodatnih posegov in zapletov, ki ne bi bili potrebni, če bi tožniku takoj amputirali prst. Končno so bili napačno odmerjeni tudi stroški postopka. V dodatku k pritožbi pa tožnik polemizira z izvedenskim mnenjem in opozarja na neskladja v izpovedi dr. H..

Toženka v odgovoru na pritožbo ponovno zanika strokovno napako in vztraja, da se je tožnik strinjal z načinom zdravljenja. Nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da zdravnik dr. M. H., ki je tožnika po poškodbi sprejel na zdravljenje, ni izpolnil pojasnilne dolžnosti. Tožnika namreč ni seznanil z vsemi razsežnostmi njegove poškodbe, s predvidenim kirurškim posegom in njegovimi posledicami ter nadaljnjim potekom zdravljenja. Takratni Zakon o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, 9/92 - 8/96) je v 47. členu določal, da ima vsakdo pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in pravico, da je predhodno obveščen o vseh možnih metodah zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Vsakdo ima tudi pravico odkloniti predlagane medicinske posege. Ti so, razen v nujnih primerih, dovoljeni le z vnaprejšnjo privolitvijo bolnika.

Privolitev pa je pravnoveljavna samo tedaj, ko je bolnik obveščen o lastnem stanju in o možnostih zdravljenja. Če zdravnik te svoje pojasnilne dolžnosti ne izpolni, je poseg, ki ga opravi na podlagi neosveščene privolitve bolnika, nedopusten. Jasno je torej, da je zdravnik v obravnavanem primeru ravnal protipravno. Že opustitev pojasnilne dolžnosti predstavlja strokovno napako zdravljenja, zato toženkine odškodninske odgovornosti ni mogoče izključiti. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti škoda sploh ni nastala, ker bi se v vsakem primeru odločil prav za takšen način zdravljenja, kot ga je izbral zdravnik dr. M.H.. Takšna ugotovitev je tudi protispisna. Res je tožnik ob ponovnem zaslišanju priznal, da na amputacijo pri toženki ne bi pristal, čeprav bi bil s to možnostjo seznanjen, vendar je obenem tudi izpovedal, da ne bi pristal niti na kakšen drug zdravniški poseg, ker ne zaupa toženkini strokovnosti. Kaže, da je tožnik od toženke pričakoval samo osnovno oskrbo rane in napotitev na zdravljenje v drugo ustanovo, ne pa kirurškega posega, kakršnega je pri njem opravil dr. M. H.. Ni torej mogoče izključiti možnosti, da je zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti tožniku nastala škoda v obliki dodatnih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih ne bi trpel, če bi mu poškodovani prst bodisi takoj amputirali ali izvršili primarno rekonstrukcijo poškodbe.

Ugotovljeno nasprotje med izpovedjo tožnika in razlogi sodbe predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.

l. SRS, št. 26/99, 96/02 in 2/04), ki že sama po sebi terja obvezno razveljavitev sodbe na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Spregledalo je namreč, da lahko vzročno zvezo med protipravnim zdravnikovim ravnanjem in nastalo škodo prekine le voljno ravnanje tretje osebe ali samega oškodovanca.

Dejstvo, da je kirurg v Splošni bolnišnici X. pozneje tožniku amputiral poškodovani mezinec in da se je tožnik s tem strinjal, bi lahko izključilo toženkino odškodninsko odgovornost samo tedaj, če bi se izkazalo, da je bila takšna tožnikova odločitev očitno nerazumna, kirurgovo ravnanje pa nestrokovno. Izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o tem odločilnem dejstvu. Najbrž samo zadovoljiva prekrvavljenost prsta ne zadošča za izvedbo sekundarne rekonstrukcije, predvsem pa je iz izvedenskega mnenja prof. dr.

Z. A. razvidno, da je uspešnost in smotrnost takega posega bila vendarle vprašljiva.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Odgovoriti bo moralo na vprašanje, kako bi v enaki situaciji, v kakršni se je znašel toženkin zdravnik, ravnal običajno izurjen zdravnik iste specializacije. Nadalje bo moralo oceniti, kateri način zdravljenja je bil v obravnavanem primeru za tožnika najprimernejši in nato presoditi, kakšno škodo je tožnik utrpel zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti. V zvezi s tem bo moralo oceniti tudi potrebnost in smotrnost kirurškega posega, ki se mu je tožnik podvrgel v Splošni bolnišnici X. Odločitev o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve sodbe, temelji pa na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP. Ker je pravica do njihove povrnitve odvisna od končnega uspeha v postopku, bo o tožnikovih stroških za pritožbo in toženkinih stroških za odgovor na pritožbo odločalo sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju.