Jedro

Ne glede na to, da tožnikova pritožba ni nepopolna v smislu določb 108. člena ZPP, je v obravnavani zadevi odločilno, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku sodbe tožnika opozorilo, da je treba pritožbo vložiti v treh izvodih in da v primeru, če pritožba ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni, ampak jo bo zavrglo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo pritožbo tožeče stranke z dne 12. 8. 2024 zoper sodbo z dne 4. 4. 2024.

V razlogih sklepa je ugotovilo, da je tožnik pritožbo zoper sodbo z dne 4. 4. 2024 vložil v dveh, namesto v treh izvodih, čeprav je bil v pravnem pouku te sodbe poučen, da jo je treba vložiti v treh izvodih. Na pasivni strani v tej pravdni zadevi namreč nastopata dve osebi z različnima pooblaščencema. Ugotovilo je še, da je bil tožnik v pravnem pouku poučen, da bo zavrglo pritožbo v primeru nezadostnega števila vloženih izvodov.

2.Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) po pooblaščencu pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišče v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Opozarja, da se sodišče v svoji odločitvi sklicuje na določbo 336. člena ZPP, ki določa, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, kar pa ne omogoča zaključka, ki ga sprejme v izpodbijanem sklepu. Navaja, da iz sklepa VSL II Cp 1660/2018 z dne 27. 12. 2018 izhaja, da je dopustno pritožbo zavreči šele po posredovanju poziva na posredovanje zadostnega števila izvodov pritožbe, nikakor pa ne brez takšnega poziva. Navedeno potrjuje tudi pravna teorija, ki pojasnjuje, da vloga, ki je vložena v premalo izvodih, ni nepopolna vloga, zato je treba v teh primerih stranko, tudi odvetnika, še vedno pozivati, naj vloži manjkajoče izvode, saj je šesti odstavek 108. člena ZPP v razmerju do drugega odstavka 108. člena ZPP specialna določba. Nepopolne vloge so tiste, ki ne vsebujejo vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavale, kar pa premajhno število izvodov ni. Temu stališču izrecno pritrjuje tudi sklep VSC III Cpg 86/2023 z dne 25. 10. 2023. Sklicuje se tudi na sklep VSRS Cp 11/2016, sklep I Cp 3842/2010, sklep VSL I Cp 2121/2022 in sklep VSC I Cp 70/2021. Obveznosti sodišča, da mora v primeru, če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge, vložnika pozvati, da naj v določenem roku to stori, ne spremeni dejstvo, da je bil tožnik opozorjen na to, v koliko izvodih mora biti pritožba vložena. Sodišče je v izpodbijanem sklepu namreč navedlo, da je bil tožnik v pravnem pouku sodbe z dne 4. 4. 2024 opozorjen na to, da mora vložiti pritožbo v treh izvodih, saj sta dve toženi stranki z različnima pooblaščencema ter enem izvodu za sodišče. Takšne vsebine pravni pouk sodbe z dne 4. 4. 2024 nima in sodišče navaja njegovo neresnično vsebino. Resnična vsebina namreč nikjer ne vsebuje razlage, zaradi katere bi bilo potrebno vlagati takšno število izvodov. Nadalje navaja, da je pravica do pritožbe zelo pomembna procesna pravica (25. člen Ustave RS), zato je potrebno vse omejitve te pravice, ki stranki dejansko onemogočajo, da bi bila njena pritožba deležna vsebinskega preizkusa, razlagati ustrezno ozko, čemur pritrjuje tudi pravna teorija, in na ta način poskrbeti, da je zagotovljeno ravnovesje med zahtevo po čim hitrejšem in enostavnejšem poteku postopka ter sojenju v razumnem roku na eni strani in pravico stranke do vsebinske obravnave pritožbe na drugi strani. Sodišče je s svojim ravnanjem sledilo le onemogočanju pritožbene obravnave pritožbe tožnika. Posledic svoje odločitve za pravico do sodnega varstva tožnika ni vsebinsko obravnavalo, čeprav je tožnik svojo grajo glede navedenega podal že v sami pritožbi zoper sodbo z dne 4. 4. 2024. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 11/2016, v katerem je to sodišče pojasnilo, da je zaradi svoje splošnosti šesti odstavek 108. člena ZPP podlaga za veliko število različno intenzivnih posegov v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Če je formalno pomanjkljiva vloga zavržena, lahko pride do tega, da imetniki materialnih in procesnih pravic svoje pravice ne bodo mogli nikoli več uveljavljati. Takšna situacija je tudi v obravnavanem primeru, ko je sodišče odločilo, da se pritožba tožnika zavrže izključno zaradi nezadostnega števila izvodov pritožbe. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnik vložil pritožbo 12. 8. 2024, torej v času sodnih počitnic, zato se je rok za vložitev pritožbe iztekel šele dne 27. 8. 2024, kar je 15 dni po vložitvi pritožbe. Že dne 19. 8. 2024, torej v času odprtega pritožbenega roka, je sodišče tožnika pozvalo na plačilo sodne takse. Iz navedenega ravnanja sodišča izhaja, da ni sledilo vprašanju ekonomičnosti postopka, ampak je z zavrženjem pritožbe le počakalo do izteka pritožbenega roka, čeprav bi tožnika lahko dne 16. 8. 2024 skladno z uveljavljeno sodno prakso pozvalo na predložitev zadostnega števila izvodov pritožbe še v času, ko je bil pritožbeni rok podan. Z navedenim postopanjem sodišče ni sledilo ekonomičnosti postopka, ampak je le poskušalo tožniku odvzeti njegovo pravico do pravnega sredstva in sodnega varstva. Navedeno postopanje sodišča predstavlja nerazumen in nesorazmeren poseg v pravico do pravnega sredstva. Ponovno navaja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu podalo napačno pravno vsebino pravnega pouka in je navedlo, da je potrebno pritožbi vložiti v dveh izvodih. Dodaja še, da je bil predmetni pravdni postopek začet na podlagi tožbe, ki je bila vložena dne 13. 9. 2018, prvi narok za glavno obravnavo je bil prvič razpisan in opravljen 4. 4. 2024, torej šest let kasneje. Pošiljanje poziva na predložitev dodatnega izvoda pritožbe, bi glede na čas trajanja predmetnega pravdnega postopka, le-tega zanemarljivo podaljšalo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po določbi 336. člena ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (nepopolna vloga), zahteva sodišče od vložnika, da mora vlogo popraviti ali dopolniti (prvi odstavek 108. člena ZPP). Če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj v določnem roku to stori. Če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže (šesti odstavek 108. člena ZPP). Iz navedenih določb torej izhaja, da vloga, vložena v nezadostnem številu izvodov, ni nepopolna v smislu določbe prvega odstavka 108. člena ZPP.

5.Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi vsebine pravnega pouka sodbe z dne 4. 4. 2024 glede zahtevanega števila izvodov pritožbe. Iz 1. točke pravnega pouka sodbe z dne 4. 4. 2024 povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnika poučilo, da se pritožba vloži v treh izvodih, kar je tudi pravilno ugotovilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Sodišče prve stopnje v pravnem pouku sodbe z dne 4. 4. 2024 res ni konkretno pojasnjevalo razlogov, zakaj mora tožnik pritožbo vložiti v treh izvodih, vendar to ni bilo potrebno. Iz celote sodbe, zlasti pa iz njenega uvoda o številu oseb, ki nastopajo na obeh straneh, je namreč povsem evidentno, zakaj mora stranka vložiti pritožbo v treh izvodih (prim. prvi odstavek 106. člena ZPP).

6.Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj, tožnik utemeljeno izpostavlja, da predmetna pritožba zoper sodbo z dne 4. 4. 2024 ne predstavlja nepopolne vloge v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP. Pritožba je podpisana in vsebuje navedbo sodbe, zoper katero se tožnik pritožuje, s tem pa skladno s tretjim odstavkom 343. člena ZPP vsebuje vse nujne sestavine. Pritožbeno sodišče se zato v nadaljevanju ne bo več opredeljevalo do pritožbenih navedb in do v pritožbi citiranih judikatov, s katerimi tožnik utemeljuje, da vloga, vložena v nezadostnem številu izvodov, ni nepopolna vloga ter da mora sodišče načeloma ravnati skladno z določbo (šesti odstavek 108. člena ZPP).

7.Ne glede na to, da je tožnikova pritožba ni nepopolna v smislu določb 108. člena ZPP, pa je v obravnavani zadevi odločilno, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku sodbe z dne 4. 4. 2024 tožnika opozorilo, (-) da je treba pritožbo vložiti v treh izvodih (kot je že bilo pojasnjeno tožnik neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da je navedlo, da je potrebno pritožbo vložiti v dveh izvodih) in (-) da v primeru, če pritožba ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni, ampak jo bo zavrglo.

Pritrditi je tožniku, da sta pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva zelo pomembni ustavni procesni pravici, zato je treba vse omejitve teh pravic, ki stranki dejansko onemogočajo, da bi bila njena pritožba deležna vsebinskega preizkusa, razlagati ustrezno ozko in na ta način poskrbeti, da je zagotovljeno ravnovesje med zahtevo po čim hitrejšem in enostavnejšem poteku postopka ter sojenju v razumnem roku na eni strani in pravico stranke do vsebinske obravnave pritožbe na drugi strani. Vendar sodišče prve stopnje s postopanjem, ko je tožnika že v sodbi z dne 4. 4. 2024 poučilo, da mora pritožbo vložiti v treh izvodih in ga opozorilo, da ga v primeru nezadostnega števila pritožbe ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni, ampak jo bo zavrglo, s tem pa ga je zadosti jasno in nedvoumno poučilo o tem, v koliko izvodih je treba vložiti pritožbo in posledici nezadostnega števila izvodov pritožbe, ni kršilo tožnikove pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS in do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Gre namreč za primer, ko je bila stranka že vnaprej natančno in povsem jasno opozorjena, kaj mora storiti, da bo njena pritožba sposobna za meritorno obravnavanje. Takšno stališče je sodna praksa že večkrat zavzela. oločba šestega odstavka 108. člena ZPP velja zgolj za primere vlog, za katerega stranka od sodišče predhodno še ni dobila opozoril (-) o potrebnem številu izvodov ter (-) da bo sicer navedena vloga zavržena.

8.Tožnik s pritožbo očitno zastopa stališče, da bi mu moralo sodišče prve stopnje kljub temu, da je povsem zadostno opozorilo prejel že v pravnem pouku, povsem enako opozorilo v obliki sklepa poslati še enkrat.

9.Pritožbeno sodišče s takšnim stališčem ne soglaša. Prvenstveno je namreč stranka tista, ki mora s svojim skrbnim in odgovornim procesnim postopanjem poskrbeti za varstvo svojih pravic. Zlasti to velja, če jo sodišče izrecno opozori, kako mora ravnati, zato mora v nasprotnem primeru nositi posledice, ki jo zaradi tega zadenejo. Sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnika že v pravnem pouku izrecno opozorilo, v koliko izvodih mora vložiti pritožbo, in ga tudi seznanilo s posledicami, če tega ne bo storil, zato ni poseglo v njegovi ustavni pravici do sodnega varstva in pritožbe. Pritožba je bila zavržena izključno zaradi neskrbnega ravnanja stranke, ker ni ravnala z izrecnimi napotili sodišča iz pravnega pouka. Določbe 108. člena ZPP, ki sodišču nalagajo, da stranko pozove na odpravo pomanjkljivosti v vlogi oziroma da jo vloži v zadostnem številu izvodov, niso namenjene varstvu strankinega neskrbnega ravnanja.

10.9. Zadevi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2121/2022 in I Cp 3842/2010, na kateri se sklicuje tožnik, s pritožbeno obravnavano nista primerljivi, saj v teh dveh zadevah stranke v pravnem pouku niso bile izrecno opozorjene, da bo sodišče pritožbo zavrglo brez pozivanja na dopolnitev ali popravo, če ne bo vložena v zadostnem številu izvodov. Prav tako ni primerljiva zadeva Vrhovnega sodišča RS Cp 11/2016, saj se ta nanaša na nezadostno število priloženih prilog, ki jih stranka ni predložila po pozivu sodišča prve stopnje. Enako velja za zadevo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1660/2018, saj je v tej zadevi sodišče prve stopnje pritožnika po prejemu pritožbe pozivalo, naj vloži še en izvod in ga šele takrat opozorilo, da jo bo sicer zavrglo.

11.10. Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne moreta vplivati (pritožbeno izpostavljeni) dejstvi, da je tožnik pritožbo vložil med sodnimi počitnicami (pravilno: med poletnim poslovanjem) ter da je sodišče v okviru pritožbenega roka izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. Tožnik se ne more izogniti procesnim posledicam svojega neskrbnega ravnanja z opozarjanjem na druga postopanja sodišča, ki po njegovem niso skladna z načelom ekonomičnosti postopka. Njegovo pričakovanje, da bi ga moralo sodišče (še enkrat) pozvati, naj vloži zadostno število izvodov pritožbe samo zato, ker je pred iztekom pritožbenega roka izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse, nima prav nobenega temelja v ZPP. Povsem zadostuje eno opozorilo, ki je bilo v konkretnem primeru povzeto v pravnem pouku sodbe. Prav tako ne more biti uspešno tožnikovo sklicevanje na siceršnje trajanje postopka na prvi stopnji in njegovo hipotetično predvidevanje, za koliko bi ponovno pozivanje podaljšalo postopek.

12.11. Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP in 353. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.

13.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Sklepa VSL I Cp 1045/2021 z dne 28. 9. 2021 in VSL II Cp 1707/2019 z dne 27. 11. 2019.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 108, 108/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.