Jedro

V skladu s prvim odstavkom 46. člena OZ je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Toženec v tem sporu ni navajal, da vsebine sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni prebral ali da se z njegovo vsebino ni imel možnosti seznaniti. Zato ni bistveno, ali je bil sporazum vnaprej napisan s strani tožene stranke in ali je imel možnost vplivati na njegovo vsebino. Bistveno je le to, da se je toženec s predlagano vsebino sporazuma strinjal, saj je svojo voljo za sklenitev takšne pogodbe izjavil s podpisom. Tudi z navedbami, da bi mu tožena stranka morala omogočiti, da se pred podpisom sporazuma posvetuje s pravnim strokovnjakom in da se zato toženec kot prava neuka stranka ni zavedal pravnih posledic sprejete obveznosti, toženec ne more doseči neveljavnosti sporazuma zaradi napak volje. Toženec se je moral in mogel kot vsak običajno skrben človek zavedati, da s podpisom sporazuma s takšno vsebino prevzema tudi obveznost plačila dolga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, popravljene s sklepom o popravi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, naj tožeči stranki v roku 15 dni plača 6.675,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2016 do plačila (I. točka izreka). V presežku, za plačilo 21.374,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2015 do plačila in za zakonske zamudne obresti od 6.675,00 EUR od 8. 1. 2015 do 1. 5. 2016, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, naj tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 275,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka). Tožeči stranki pa je naložilo, naj povrne stroške postopka v višini 189,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila na račun sodišča prve stopnje (IV. točka izreka).

2. S sklepom o popravi je sodišče prve stopnje navedeno sodbo popravilo v IV. točki izreka, in sicer tako, da je popravilo znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati na račun sodišča prve stopnje, na znesek 297,91 EUR in sklic računa sodišča prve stopnje.

3. Zoper I., III. in IV. točko izreka navedene sodbe se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb pravdnega postopka in tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji. Navaja, da je bil v podpis sporazuma prisiljen, saj mu je bilo onemogočeno, da bi se s komerkoli posvetoval. Mislil je, da je sporazum dolžan podpisati. Tožeča stranka je bil njegov delodajalec in s tem močnejša stranka, ki bi tožencu moral omogočiti, da si poišče pravno pomoč, ki jo je zahteval. Toženec je sporazum podpisal kot prava neuka stranka v prepričanju, da bo o njegovi upravičenosti še mogoče razpravljati. Sporazum je sestavila tožeča stranka, toženec ni imel možnosti vplivati na njegovo vsebino, niti dati pripomb ali zahtev, zato sploh ne gre za sporazum. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeči stranki ni nastala nikakršna škoda, je odločitev, da mora toženec plačati določen znesek, materialnopravno zmotna. Tožeča stranka plačila škode, ki ni nastala, ne more zahtevati ne na podlagi tožbe na na podlagi sporazuma. Vsaka obveznost mora imeti dopustno podlago - kavzo. Neobstoječega dolga toženec ni mogel pripoznati niti s sporazumom. Toženec navedb v smeri delnega pobota s plačo za december 2014 ni podal, ker ni dolžan plačati ničesar, zato tudi pobotni ugovor ni potreben in ker si je tožeča stranka pobot zagotovila že s samim sporazumom in ga toženec ni mogel preprečiti. Ker pa je tožeča stranka s tem pobotala neobstoječ dolg, gre za neupravičeno obogatitev in bo toženec moral to zahtevati s posebnim zahtevkom in ne uveljavljati v pobot. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Glede na to, da je toženec v postopku pretežno uspel, je nerazumna odločitev sodišča prve stopnje, da mora plačati večji del stroškov postopka. Izrek o stroških v IV. točki je glede zneska stroškov v nasprotju z obrazložitvijo. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženec na podlagi 17. člena Zakona o odvetništvu upravičen le do polovice stroškov. Odvetnik od stranke, ki je prejemnica brezplačne pravne pomoči, ne more zahtevati večjega plačila, kot mu pripada po navedeni določbi, to pa ne pomeni, da ne more zahtevati povračila od nasprotne stranke v skladu z odvetniško tarifo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, prav tako je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o denarnem zahtevku tožeče stranke v višini 28.049,71 EUR, ki delno izvira iz neposlovne odškodninske obveznosti toženca, delno pa iz poslovne obveznosti iz sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2015. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki, kjer je sprejemal servisna naročila in izdeloval servisna poročila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 6.675,00 EUR, zoper to odločitev (in odločitev o stroških postopka) pa se pritožuje toženec.

8. Odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu sodbe temelji na sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (A1), iz katerega izhaja (tretji odstavek sporazuma), da stranki sporazumno ugotavljata, da bo delavec dolg do delodajalca v višini 13.350,00 EUR poravnal v dveh delih, in sicer z vračilom opreme, ki jo ima doma do 1. 5. 2015, preostanek v višini 6.675,00 EUR pa bo poravnal najkasneje do 1. 5. 2016, pri čemer delavec izrecno soglaša in dovoljuje, da se del dolga pobota s plačo za mesec december 2014. Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, pri teh navedbah pa vztraja tudi v pritožbi, da je bil sporazum (in s tem dogovor o vračilu dolga) prisiljen podpisati, da se prehodno ni imel možnosti posvetovati s pravnim strokovnjakom, da je mislil, da bo še mogoče razpravljati o upravičenosti do vračila dolga, ter nadalje da je bil pripravljen s strani tožene stranke kot močnejše stranke v delovnem razmerju in da na njegovo vsebino tožnik ni imel možnosti vpliva.

9. V skladu s 15. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, ko torej obstoji soglasje volj za sklenitev določen pogodbe. Kadar je pogodba sklenjena v pisni obliki, se volja stranke za sklenitev pogodbe z zapisano vsebino izjavi s podpisom pogodbe, na podlagi česar je mogoče zanesljivo sklepati, da volja obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ). Če izjava volje ni bila svobodna in resna (kot mora biti v skladu z drugim odstavkom 18. člena OZ), lahko pogodbena stranka uveljavlja napake volje, in sicer grožnjo, bistveno zmoto in prevaro. Posledica napake volje pri sklenitvi pogodbe je izpodbojnost takšne pogodbe.

10. V skladu s prvim odstavkom 45. člena OZ lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzročil utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega (drugi odstavek 45. člena OZ). Navedbe toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi, da je bil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (in s tem dogovor o vračilu dolga) prisiljen podpisati, ker je tožeča stranka močnejša stranka v delovnem razmerju, ne utemeljujejo zaključka o nedopustni grožnji. Tudi grožnja s kazenskim postopkom, ki je tožnik sedaj v pritožbi niti ne izpostavlja več, ni nedopustna grožnja, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

11. Z ostalimi pritožbenimi navedbami pa toženec uveljavlja bistveno zmoto. V skladu s prvim odstavkom 46. člena OZ je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Toženec v tem sporu ni navajal, da vsebine sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni prebral ali da se z njegovo vsebino ni imel možnosti seznaniti. Zato ni bistveno, ali je bil sporazum vnaprej napisan s strani tožene stranke in ali je imel možnost vplivati na njegovo vsebino. Bistveno je le to, da se je toženec s predlagano vsebino sporazuma strinjal, saj je svojo voljo za sklenitev takšne pogodbe izjavil s podpisom. Tudi z navedbami, da bi mu tožena stranka morala omogočiti, da se pred podpisom sporazuma posvetuje s pravnim strokovnjakom in da se zato toženec kot prava neuka stranka ni zavedal pravnih posledic sprejete obveznosti, toženec ne more doseči neveljavnosti sporazuma zaradi napak volje. Toženec se je moral in mogel kot vsak običajno skrben človek zavedati, da s podpisom sporazuma s takšno vsebino prevzema tudi obveznost plačila dolga.

12. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se toženec v tem sporu ne more uspešno sklicevati na napake volje tudi iz razloga, ker razveljavitve dela sporazuma, ki se je nanašal na vračilo dolga, ni zahteval. To pravico ima toženec kot pogodbena stranka dogovora eno leto od dneva, ko je zvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma eno leto od prenehanja sile, ter tri leta od dneva, ko je bil dogovor sklenjen (prvi in drugi odstavek 99. člena OZ). Toženec v tem sporu nasprotnega zahtevka (z nasprotno tožbo) za razveljavitev sklenjenega sporazuma o vračilu dolga ni uveljavljal, niti ne trdi, da bi ga uveljavljal v kakšnem drugem sporu. Ker sklenjeni sporazum velja, dokler ni razveljavljen (s sodno odločbo), je že na podlagi tega dejstva (ne glede na siceršnje navedbe toženca o obstoju napak volje) treba šteti, da je obstajala prava in resnična volja toženca za sklenitev tega sporazuma in s tem za sprejem obveznosti vračila dolga.

13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ima prevzeta obveznost toženca iz sporazuma dopustno podlago (kavzo), zato ta sporazum iz tega razloga ni ničen (četrti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 39. člena OZ). Iz vsebine sporazuma je razvidno, da sta pravdni stranki med drugim z njim uredili svoje medsebojno razmerje, v okviru tega pa se je toženec tožeči stranki tudi zavezal vrniti dolg. Vračilo dolga samo po sebi predstavlja dopustno podlago za sklenitev pogodbe. Tožeča stranka ni dolžna, kot zmotno navaja toženec v pritožbi, v sporu še posebej dokazovati, da je dolg, ki se ga je zavezal vrniti, tudi dejansko obstajal. Toženec je s podpisom sporazuma pristal na vračilo dolga, kar predstavlja zavezo, ki tudi ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, z navedbami o obstoju napak volje za sklenitev te pogodbe pa ni uspel. 14. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal navedb tožeče stranke, da tožeči stranki ni še ničesar plačal, prav tako ni trdil, da bi bil del dolga že poravnan s plačo za december 2014, kot dogovorjeno v sporazumu. Tudi v pritožbi takšnih navedb ne podaja. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki toženec dolžan plačati prisojeni znesek.

15. Pravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Pomoto v IV. točki izreka glede višine stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti na račun sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje odpravilo s sklepom o popravi opr. št. I Pd 965/2015 z dne 18. 8. 2017. Zato so pritožbene navedbe, s katerimi toženec uveljavlja ta razlog, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno določilo razmerje uspeha med pravdnima strankama, pri čemer je razlog, da se uspeh strank ne odraža povsem v odločitvi o višini stroškov, ki jih morata povrniti pravdni stranki (bodisi nasprotni stranki bodisi na račun sodišča prve stopnje), v tem, da je bila tožencu v tem sporu dodeljena brezplačna pravna pomoč. V skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.) je namreč odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi; morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdv (do višjega plačila za delo odvetniku) pa so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pomoči nični. Upoštevaje navedeno določbo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znašajo stroški toženca v tem postopku 391,99 EUR, torej polovico zneska, kot bi odvetniku pripadal po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015). Le stroški v tej višini so tožencu dejansko nastali in zato le ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške toženca1. 16. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, popravljene s sklepom o popravi (I., III. in IV. točka izreka).

17. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP; prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Enako stališče izhaja tudi iz judikatov višjih sodišč v zadevah opr. št. II Cp 872/2016, I Cp 1307/2016, I Cp 2339/2015 in Pdp 956/2016.